Barbara Plavec Brodnjak: Ustvarjanje ji je bilo položeno v zibko

“Ker ima življenje s tabo vedno neke načrte, se je treba samo prepustiti, predvsem pa se znati poslušati. Poznam ogromno ljudi, ki imajo nešteto idej, a ne uresničijo nobene.” (foto: Foto: Aleksandra Saša Prelesnik) Foto: Aleksandra Saša Prelesnik
Vir: Story
29. 10. 2022

Barbara Plavec Brodnjak je vsestranska umetnica, ki v življenju hodi po različnih poteh. Oblikovanje oblačil jo spremlja že od malega, ko je ždela ob maminem šivalnem stroju, zdaj pa je umetnost razširila na toliko vej, da vsemu pušča odprte možnosti.

Ustvarjanje vas spremlja že vse življenje. Vaša babica in dedek sta imela čevljarsko delavnico in šiviljstvo. Vas na te čase veže kakšen lep spomin?

Res je. Babi je šivala, dedek pa je bil čevljarski mojster, ki je vodil veliko čevljarsko delavnico. Njuna delavnica doma je bila polna krojev, usnja, kopit, žebljičkov in lepila. Meni se je zdel tam raj. Iz malih ostankov usnja sem vedno ustvarjala neke nove stvari. Gledati dedka, kako izdeluje čevlje, je bilo magično. Tam se mi je čas ustavil. Spominjam se, kako je moji mami naredil usnjene bele visoke vojaške škornje, in to v 80. letih. Meni se je zdelo kot v filmu. Drugače pa sem največ časa z njim preživela na ribolovu.

Tudi vaša mami ima ustvarjalno žilico. S čim se ukvarja?

Ker jabolko ne pade daleč od drevesa, je tudi moja mama podedovala to željo, veselje in ustvarjalni talent. Mami se je po nekaj letih službe v javni upravi podala v obrtniške vode, saj če si ustvarjalen, ti tam res ni mesto. Začela je izdelovati unikatna oblačila in odprla enega prvih butikov na Ptuju.

Še zdaj se spomnim, kako sem pozno v noč slonela zraven njene velike krojilne mize in šivalnega stroja. Najprej sem lahko samo pospravljala in zlagala gumbe, blago in razvrščala ostanke. Redko kdaj smo kaj zavrgli. Vse drage koščke čipk smo imeli vedno pospravljene v posebni škatli, ki jo imamo še danes. Mama je vedno rekla, da bo enkrat vse prišlo prav. In točno tako je bilo. Nato sva 25 let skupaj delali v družinskem podjetju, kjer je ona vse vodila in tudi krojila.

Dolgih 25 let že torej oblikujete oblačila v družinskem podjetju, prav tako pa že 10 let delate kot stilistka na televiziji. Kaj bi rekli, da je najboljši in kaj najslabši del tega poklica?

Vsake toliko z veseljem oblikujem kakšno poročno obleko ali kaj podobnega. Na televiziji še vedno delam. Tam je moj srčni delavni kolektiv, ki ga kot samostojni podjetnik nimaš, ker si sam. Z veseljem delam stajlinge, saj me navdihujejo ljudje, ki jih nosijo. Najboljši del tega poklica je, da je vsak dan drugačen, sam si narediš svoj urnik, delo mora biti opravljeno, kdaj ga opraviš, pa je tvoja stvar. Na neki način si zelo svoboden. Slabih strani skoraj ni, samo zdrav moraš biti.

Nato pa vas je življenje popeljalo do gline. Posvetili ste se oblikovanju in izdelavi keramike. Kako ste prišli do tega?

Ker ima življenje s tabo vedno neke načrte, se je treba samo prepustiti, predvsem pa se znati poslušati. Poznam ogromno ljudi, ki imajo nešteto idej, a ne uresničijo nobene. Sama sem človek dejanj, in ko sem ugotovila, da se moja učiteljica joge že 20 let ukvarja z izdelavo keramike in to tudi poučuje, sem takoj vedela, da je to pravi trenutek za začetek novega poglavja. Že na fakulteti smo izdelovali iz različnih materialov, a glina ima posebno energijo. In tako se je vse skupaj začelo. Čas korone je bil zame čas učenja.

Se zdaj tudi preživljate s tem?

Najmanjši del od vsega, kar počnem, je keramika. Trenutno. Mogoče enkrat, ampak glede tega imam vedno odprtih več poti. Rada delam različne stvari.

Kaj vam pomeni umetnost?

Polni me, pomirja in tudi provocira. Spuščam jo k sebi, odkar pomnim. Na fakulteti so nam prof. Milan Erič, prof. Darko Slavec in prof. Dušan Kirbiš umetnost predstavili vsak na svoj način in nas kot študente z njo dobesedno okužili. Kot je rekel C. Monet, umetnosti nam ni treba razumeti, enostavno jo samo ljubimo.

Katere druge umetniške panoge vas še sicer zanimajo in zakaj?

Sem vizualen tip človeka. Zato mi je tudi likovna umetnost zelo blizu. Tudi sama včasih slikam. Obožujem galerije. Ko sva se z možem selila v prvo stanovanje, sva najprej kupila sliko domačega slikarja Albina Lugariča, ker se nama je zdelo najbolj pomembno za dušo stanovanja. Vse drugo je lahko počakalo.

Kateremu življenjskemu motu sledite?

Dobro se z dobrim vrača.

Napisala Živa Avžner // Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik

Nova Story že v prodaji

Story