Današnji tempo partnerske odnose postavlja pred številne preizkušnje, s čimer se iz dneva v dan spopada tudi Barbara Sarić. Diplomirana psihoterapevtka je znanje pridobila na Univerzi Sigmunda Freuda na Dunaju. Danes svetuje številnim parom in posameznikom, ki se odločijo za pozitivne spremembe v svojem življenju.
Barbara kot psihoterapevtka pomaga številnim parom, ki se zavedajo, da tovrstna pomoč ni več tak tabu, kot je bil nekoč.
"Včasih, ko so obstajali večinoma le psihiatri, so se ljudje bali. Govorilo se je, da je človek že nor, če gre v takšno ustanovo po pomoč. Danes taka strokovna pomoč ne velja več za slabšalno, kar se je spremenilo ravno z različnimi možnostmi strokovnjakov. Ljudje se vse bolj zavedajo pomena svojega zdravja. Vse več bolezni se razvija prav zaradi stresa. Splošni zdravniki mnogokrat predpišejo antidepresive ali pa človeka napotijo k psihiatru. Vendar žal psihiatri v svojem zdravstvenem sistemu nimajo dovolj časa, da bi se posvečali pacientom, kot se jim mi, psihoterapevti. Ljudje so se začeli zavedati, da odstranjevanje posledic ne ozdravi vzroka, izvora težave," nam zaupa. Kot psihoterapevtka Barbara deluje že vrsto let in njena pot se je začela že v zgodnji mladosti.
"Od nekdaj sem rada pomagala ljudem in s 15. letom sem se začela bolj poglobljeno ukvarjati s seboj in duhovnostjo. Takrat sem spoznavala različno literaturo in tipe pomoči. Najprej sem mislila, da je psihologija tista, ki mi bo strokovno dala največ glede na moje želje ... Okoliščine mi niso bile naklonjene, da bi prišla na psihologijo ... kar sem vzela, da se vse zgodi z razlogom. Nato sem v skladu s svojo raziskovalno naravo in srčno željo naletela na zapise Sigmunda Freuda. Poleg vsebine je bil omenjen tudi študij ... Začela sem radovedno brskati po internetu in presenečeno odkrila takrat zame nepoznan študij psihoterapije. Redki pri nas so ga poznali, predvsem stroka. Prav tako v tistem času pri nas ni bilo psihoterapevtov. Vedela sem, da se želim v svojem poklicu poglobiti v vsakega posameznega človeka in mu ponuditi maksimalno, kar lahko. V psihoterapiji sem videla ravno to ... glavno orodje je pogovor, skozi katerega iščemo vzroke za nastale težave, ozaveščamo in čustveno predelujemo ..."
Smisel partnerstva je stopati po isti poti
Barbara danes pomaga številnim parom. Tako poročenim kot samskim. Njen spekter delovanja je raznolik.
"V partnerskem odnosu lahko naredimo veliko. Kot prvo moramo dobro poznati sebe, svoje želje, potrebe, pozitivne lastnosti in šibkosti. Ko jih znamo obvladati in ko se dobro zavedamo tudi partnerjevih vrednot, lastnosti, pozitivnosti in šibkosti, lahko odnos šele postane pravi partnerski odnos. Najlepši in najbolj kakovostni lahko partnerski odnosi postanejo šele z leti. Takrat se vse poglablja.
Da je tako, je bistvenega pomena ravno omenjena 'baza' odnosa. Če so vrednote para skladne, če se ujemata v bistvenih tematikah življenja, v vzgoji, pomembnih osebnih in družinskih ciljih, je odvisno le od njune volje do skupnega življenja, ali bosta svoje odnosne potenciale razvijala. Dejstvo je, da lahko spreminjamo le sebe, ne drugega. Najpomembnejše je, da znamo vzdrževati dobro medosebno komunikacijo ter povedati vse iskreno in direktno. Konflikte je treba reševati sproti, in ne pustiti, da se nalagajo in zastarajo ... Smisel partnerstva je stopati po isti poti na svoj način, v dobrem in slabem. Najprej pa moramo znati poskrbeti zase ... biti, kar smo," doda. V današnjem času so predvsem pogovori tisti, ki v partnerskih odnosih manjkajo.
"Največkrat je težava v tem, da ima vsak izmed nas lastne težave in obveznosti, ki mu vsak dan črpajo zaloge energije. Danes, kot sem rekla, živimo hitro. V večini cele dneve preživimo na delovnem mestu. Težko preklopimo. Po celem dnevu človek pričakuje počitek, seveda pa ga pričakajo nove, običajno družinske (zasebne) obveznosti. Če nismo zadovoljni sami s sabo in pomirjeni, se tako tudi v zakonu prepiri še hitreje zanetijo. Največkrat ljudje gledajo skozi svoja 'očala'. Neko trditev, stavek, željo, dejstvo bo nekdo takoj občutil kot očitek, nezadovoljstvo partnerja, pritoževanje in deloval ofenzivno. Če se drugi v tistem trenutku ne bo znal zrelo odzvati, lahko situacija hitro pripelje do 'podajanja žogice' ‒ kar pomeni ti meni, jaz tebi. Kako pa potem sploh priti do zdrave komunikacije, ne da bi zanetili nejevoljo ali prepir? Kot prvo moramo znati biti strpni. Najbolje bo, če najprej razmislimo. Kadar smo v afektu, prevladujejo čustva. Na nas je, da jih znamo pomiriti, kontrolirati. Zato moramo vključiti um, razum. Kako pomembno je za nas to, kar moramo razčistiti s partnerjem. Če ugotovimo, da je le trenutnega pomena, lahko partnerju ob priložnosti omenimo, da ve, kaj nas je morda razjezilo, užalostilo ... brez drame. Če je zelo pomembno za nas, našo prihodnost, ravno tako najdemo primeren čas in kraj. Povemo, kaj nas pri njem/njej resnično veseli, kaj sami želimo, radi vidimo, česa ne prenesemo ... nato preidemo k dejstvu. Poskušamo čim bolj nevtralno predstaviti, kaj nas moti in zakaj. Nato pa znati poslušati tudi sogovornika. Velikokrat se zgodi, da celo oba na splošno enako razmišljata, a imata različen jezik, zato se sporečeta, saj mislita, da se v nečem razhajata, a se v resnici ne ... Če si ustvarjaš kakovosten partnerski odnos in se zavedaš njegove pomenskosti in pomembnosti, ga boš poskušal vzdrževati in se vsak dan truditi za svojega najdražjega/najdražjo. Odnos je delo. Če vanj nič ne vložimo, tudi na dolgi rok nič ne dobimo. Človek ni narejen za to, da bi samo dajal, niti ne za to, da bi le prejemal. Niso prazniki tisti, ne počitnice, ne obletnice, ki delajo odnos ... Mi smo tisti, ki vsak sleherni dan vlagamo vase in v odnose z najbližjimi. Tako je tudi s spolnostjo. Običajno smo najbolj sproščeni v kakovostnem, dolgotrajnem odnosu. Takrat pravzaprav lahko razvijamo spolnost. Še bolje spoznamo svoje želje, potrebe ... Prav je, da jih poznata oba in si jih tudi zaupata. Če so izživete znotraj odnosa, smo izpopolnjeni tudi v tem. Tudi v spolnosti se morata partnerja ujeti. Lahko skleneta določene kompromise, če so preveliki, zaradi tega lahko začne razpadati tudi odnos."
O skokih čez plot!
- Kako pa je danes s skoki čez plot? Tega je čedalje več. Kje so meje? To sprejeti, partnerju odpustiti ali nadaljevati življenje po ustaljenih tirnicah? Kako gledate na to?
Res je. Veliko skokov čez plot se zgodi ravno zaradi nezadovoljstva v lastnem odnosu. Lahko gre za osebno šibkost, saj ljudje ne vedo, kako prekiniti odnos, ki jih onesrečuje. Lahko gre za osebno nezrelost in nezmožnost vzpostaviti bližino, kakovosten odnos. Nekomu je varanje celo zabava in občutek, da v življenju zanj/zanjo ni meja – deficiti iz otroštva. Karkoli je že vzrok, gre za dejstvo, da je takšno dejanje slabo. Ali bo par sprejel prevaro in premostil težave ali ne, je odvisno od obeh partnerjev. Da bo odnos uspešen, morata v prihodnosti na to gledati z 'istimi očali'. Če eden gleda drugače, je bolje, da se razideta. Ljudje smo si različni ... Nekdo bo zadovoljen v odprtem odnosu, nekdo zanj niti še ni slišal ... Nekaj je družbena morala, nekaj pa naša osebna. Sama menim, da je pomembno, kaj čuti par, ki je skupaj, ne glede na moje poglede. Če sta dva, ki sta za večino drugačna in 'čudna', srečna skupaj, je to njuna stvar, če ne ogrožata drugih. Težava današnje družbe je ravno v tem, da ni meja. To dejstvo se kaže na vseh področjih našega življenja. Pa vendar, ne glede na družbo, smo mi tisti, ki odločamo o tem, kakšno želimo, da je naše življenje ..."
Mihaela M. Kocbek
Novo na Metroplay: "Dezinformacije so povsod" | N1 podkast s Suzano Lovec