Baritonist Jaki Jurgec od blizu: "Vsaka predstava je čudež, ki je neponovljiv"

Spadate med pevce, ki so se rodili v glasbeno družino, vaš oče je skladatelj, dirigent in pedagog Stane Jurgec. Ste rasli z mislijo, da bi tudi sami postali profesionalni glasbenik?

Res, oba starša sta glasbenika, mama je namreč učiteljica nauka o glasbi. Če se malo pošalim, na vasi je bilo res tako: če je bil oče mesar, so mu sledili tudi otroci, seveda pa je za glasbenika pogoj predvsem talent. Tako da povsem samoumevno ni, da se v glasbeni družini otroci ukvarjajo z glasbo, pevski glas ti je pač dan ali pa ne. Sam sem pri petih letih sedel za klavir in moja glasbena pot se je začela, petje je prišlo pozneje.

Kdaj ste ugotovili, da vam je narava dala glas?

V srednji šoli sem glasbo za nekaj časa opustil. Potem pa me je prijateljica iz II. Gimnazije povabila, naj se jim kot gost pridružim v študentskem teatru, ki deluje v okviru gimnazije in v katerem so uprizarjali muzikale. Prva predstava, v kateri sem nastopil, so bili Nesrečniki in mislim, da so mojega očeta opozorili na moj glas in mu priporočili, naj me pošlje na preizkus h kakšnemu mojstru za petje. In sem šel k baritonistu Nikoli Mitiću, ki je takrat pel v mariborski Operi.

Začelo se je najino dolgoletno sodelovanje, profesor je v meni prepoznal talent in me navdušil za opero. Delala sva zelo aktivno, poglobljeno, vsak dan več let. Pozneje sem se vpisal na Akademijo za glasbo v Ljubljani, kjer se je ravno takrat odprla posebna operna smer. Moja profesorica je bila mezzosopranistka Alenka Dernač Bunta, izvrstna pedagoginja, h kateri sem že prej hodil na ure petja, sicer pa je pela tudi v ljubljanski Operi. Po opravljeni avdiciji sem študij nadaljeval še na eni izmed najpomembnejših italijanskih akademij Accademia Verdiana – Carlo Bergonzi, kjer sem diplomiral pred petindvajsetimi leti.

Precej mladi ste med vsemi glasbenimi zvrstmi izbrali prav opero, kako to?

Preprosto me je opera najbolj zanimala. Privlači me kot celota, petje, ples, igra, maska, kostumi … Strinjam se, da je opera najpopolnejša umetnost, ki združuje petje, ples in dramo. Rad sem na odru, uživam v raznolikih vlogah, tudi v muzikalu, opereti … Rad imam trenutke pred predstavo, ko grem na oder in je dvorana še prazna. To je mojih pet minut, da se umirim in začutim, da me dvorana sprejme in jaz njo. Temu sledi maska, garderoba, upevanje in, končno, predstava.

Lahko rečete, da ste življenje posvetili operi?

Nekoč sem lahko rekel tako, a odkar imam otroke, so se, priznam, karte premešale. Prej je bila opera trdno na prvem mestu, zdaj pa si ga vsaj deli z otroki, če ni že druga, za njimi. In tudi naša družina je glasbena, žena Tina je balerina, plesala je v mariborskem gledališču, kjer sva se tudi spoznala, glasbeno nadarjena pa sta tudi oba otroka. Sin Jan, ki je igral klavir, ima izjemen posluh in sem prepričan, da v družini najbolje poje, je kljub temu izbral nogomet. V nekem trenutku se je moral odločiti, kaj bo, in se je odločil za nogomet. Vesel sem, da dela, kar ga veseli in ga pri tem zelo podpiram. Imamo pa še eno žezlo v glasbenem ognju, hči Julija je namreč kitaristka, ki zaenkrat vadi in igra z veliko vnemo in vztrajnostjo.

Izleti v popularno glasbo vas niso nikoli zamikali?

Ne, ni me premamilo, zdi se mi namreč, da tam nekaj manjka. Rad poslušam to glasbo, si pa ne predstavljam, da bi jo sam tudi izvajal. Tudi si ne predstavljam, da bi bil član katere od skupin klasičnih pevcev, ki operno glasbo poustvarjajo na popularen način. Mislim tudi, da moj glas z mikrofonom ne bi dobro izpadel. So pa tudi v operi vloge, ki so v času svojega nastanka bile prave pop uspešnice, in tako je še danes. Na primer vloga Figara v Seviljskem brivcu, v kateri sem nastopil več kot stokrat v Sloveniji, Italiji in na Hrvaškem. Zdi se mi, da zdaj Figaro ni več zame, danes mi bolj "sedejo" dramatične vloge in bolj poglobljeni liki. Nekako sem prerasel lik zgolj veselega mladeniča.

Kaj pa bi peli, pa še niste?

Scarpia v Tosci je gotovo vloga, ki bi se je še rad lotil, a vem, da bi se moralo sestaviti več dejavnikov, da bi bile okoliščine idealne. Imam še čas, a realno, več vlog je za mano kot pred mano.

Je to težko sprejeti?

Niti ne. Vsako obdobje prinese dobre in slabe stvari. Ko sem bil mlajši, so mi starejši pevci iz opernega ansambla govorili, da na stara leta nimajo moči, ki so jo imeli kot mladi, v letih, ko so imeli moč, pa niso imeli toliko znanja. Takrat nisem razumel, kaj hočejo povedati, danes pa vem, da je res tako. Preprosto, z leti več znaš in manj zmoreš in danes potrebujem več časa in potrpljenja, da se naučim vlogo.

Seveda po tridesetih letih na odru in skoraj sto odpetih vlogah nikakor ne mečem puške v koruzo. Rad bi še delal, vem, da lahko še veliko pokažem, a dejstvo je, da kvantitativno ne morem ponoviti, kar sem ustvaril do zdaj. Rad podam primerjavo z nogometom. Ko je mariborski nogometaš Tavares dosegel stoti gol za svojo ekipo, je rekel: "Grem po novih 100," čeprav smo vsi vedeli, da je to nemogoče. Prišel je do 158 golov v prvi ligi. Tudi jaz pravim, da grem po novih sto vlog, ampak realno jih bo še kakih deset do dvajset. Še čutim strast do odra in do nekaterih vlog. A če potegnem črto, sem vesel in se nimam kaj pritoževati – imam točno takšno kariero, kakršno si želim in kakršno si predstavljam. Do sedaj sem pel praktično po celem svetu – od Japonske, Tajvana, Portugalske, Češke, Francije, Italije, Avstrije pa po vseh državah bivše Jugoslavije. Posebno ponosen sem tudi na skoraj desetletno redno nastopanje v teatru Astra in na festivalu Victoria Arts na Malti. Kot reden gost sem tam odpel številne vloge in res ogromno koncertov.

Imate radi sodobno opero?

Odpel sem veliko sodobnih vlog in ja, zelo rad imam sodobno opero, še posebej v veselje pa so mi predstave, katerih skladatelji so še živi, kot zadnji dve, v katerih sem nastopil, Marpurgi skladateljice Nine Šenk in Tesla Slavka Avsenika ml. Oba sta pri postavljanju predstav sodelovala, bila prisotna na vajah, nam sledila pri delu in pomagala, tako da sta mi obe predstavi prinesli res dobre izkušnje. Povedati moram, da se je bilo vlogo v Marpurgih precej težko naučiti, a ko enkrat zleze pod kožo, je čudovita. Mislim, da je Nina Šenk opravila izjemno delo, njena glasba je imenitna.

Nekoliko lažje je bilo delati muzikal Tesla, saj je glasba lahkotnejša, pri delu smo zelo uživali in komaj čakam vse prihodnje predstave. Doslej smo po vsaki poželi stoječe ovacije in zelo se veselim ponovitev, tudi dodatnih, ki so uvrščene v program zaradi izjemnega zanimanja občinstva.

Kako se počutite, ko po koncu predstave pade zastor?

Vsaka predstava je čudež, ki je neponovljiv. Nič se ne more primerjati z nastopanjem v živo, ki sproži neizmeren val čustev tako na odru kot v dvorani. Občinstvo je lahko jezno, žalostno, veselo, pretreseno. To so čustva in zato so predstave praviloma razprodane. Publika si želi doživeti te emocije, ker je tempo življenja prehiter, skoraj smo že postali roboti. V dobri predstavi pa se čas za par ur ustavi in spet smo lahko ljudje. Z vsemi občutki in čustvi. Najlepši občutek na odru je, ko po kakšni žalostni, pretresljivi ariji v dvorani zazeva popolna tišina. Arija publiko prevzame, ozračje je preplavljeno z emocijami.

Tišini seveda sledi bučen aplavz. Izjemno. Publika pa seveda z nami doživlja tudi napake, ki se lahko prikradejo v predstavo. Zaradi vsega tega ljudje hodijo v opero in bodo vedno hodili. Opera je večna. In vsaka predstava, še zlasti pa premiera, prinaša utrujenost, izčrpanost, vzpone in padce. Ko pa pade zastor in je odziv v dvorani tak, kot smo ga pri našem sijajnem občinstvu vajeni, je to veliko zadoščenje za vse, za ves gledališki ustroj, ne le za nas, ki smo na odru. In mi se poklonimo za vse, ki so zadaj, ki niso vidni.

Omenili ste mariborsko občinstvo, ki slovi kot izjemno zvesto in hvaležno. Kako ga doživljate vi, ki ste peli tudi po tujih odrih?

Mariborsko občinstvo je res izjemno, dvorane so vselej polne, odkar pomnim. Ni pa to samoumevno. Tudi naše predstave so na zelo visokem nivoju in trud našega vodstva, da v Maribor pripeljejo odlične scenografije, vrhunske režiserje, dirigente, je res izjemen. Nekateri obiskovalci so zvesti dvajset in več let, ogledajo si več ponovitev katere od predstav, tako tudi spremljajo vzpone in padce ansambla. Domači oder je pač nekaj posebnega. Veste, v Verono pride ves svet, pridejo na spektakel, ampak ne bodo prišli znova čez dva tedna, kot se to zgodi v Mariboru. Ja, naše občinstvo je res izjemno.

Je zato lažje peti doma?

Ne, meni je lažje peti na tujem, saj do domačega občinstva čutim večjo odgovornost. Vsak nastop, najsibo v lokalnem kulturnem domu ali pa v tokijski megadvorani Bunkamura, spremlja velika odgovornost in določena mera treme, ampak to je del našega poslanstva. Ta adrenalin nas žene naprej in naj bo tako tudi v prihodnje.

Napisala: Lena Kreutz // Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord