Beba Ščap je ekstremna športnica, ki je s svojimi projekti na Štajerskem pustila svoj pečat.
Nekdanja pripadnica Slovenske vojske, ki se ne ustraši izzivov, je bila že kot deklica vzgojena v duhu, da je treba bližnjemu pomagati.
Story: Beba, ni skrivnost, da se kot ekstremna športnica zavzemate za delovanje na dobrodelnem področju. Kaj vam to pomeni?
S tem sem odraščala, oče je invalid. Pred 36 leti je v nesreči izgubil desno roko. Skozi otroštvo se mi je ta čut pomagati sočloveku zagotovo tudi zaradi lastne izkušnje še bolj razvil.
Story: Vaši športni podvigi so bili vedno dobrodelno obarvani. Na ekstremnem vzponu na Kalvarijo ste pred dvema letoma zbirali sredstva. Nam zaupate, za kaj je šlo v tem projektu in za koga ste zbirali denarna sredstva?
Kalvarija je in bo vedno izstopala med vsemi projekti. Nisem dosegla zastavljenega cilja s športnega vidika, sem pa premagala sebe, vse ovire, ki so bile prisotne v tistih 24 urah. Denar, ki smo ga zbrali, smo namenili Fundaciji za socialno ogrožene otroke pod okriljem Olimpijskega komiteja Slovenija. O tem projektu bi lahko govorila ure in ure. Ima svojo zgodbo in je zagotovo bila velika prelomnica tudi zame. Konec koncev bo pa številka 60 tisoč stopnic za vedno moja.
Story: V 24 urah ste premagali neskončne stopnice griča na Kalvarijo. Kaj gre športniku skozi misli, ko si zastavi takšen projekt in ga želi uresničiti? Kaj je bilo vam najtežje pri tem izzivu?
Ideja o Kalvariji se je rodila poletje prej, priprave in organizacija terjajo veliko časa. Projekt je bil nato izveden 4. 4. 2017. Vedno poudarjam, da je pot do dogodka težja kot pa dogodek, tistih 24 ur. (smeh) V tistem času ti gre marsikaj po glavi, lahko bi napisala knjigo o tem. Razmišljaš o vsem, kar se takrat dogaja, ko imaš ob sebi ljudi, ki te podpirajo. Ko sem bila v trenutkih sredi noči sama, sem razmišljala o različnih situacijah, ki sem jih v življenju premagala. Zasebno ali v športu. Ogromno nekih mislih, oseb, ki te spremljajo v življenju.
Story: Pridejo kdaj trenutki, ko se vprašate, koliko še in kako premagati zastavljen cilj? V trenutkih, ko hodiš po tanki črti med svojimi zmogljivosti in psihičnim premagovanjem?
To treniram ves čas priprav, svojo glavo. Mogoče se sliši hecno, a do te točke ne pridem. Zame je jasno, ko si zadam projekt, delam mesece za to, ni trenutka, ko bi pomislila, da bi nehala. Tanke črte ni. Cilj je jasen, premagati 24 ur in zbrati čim več sredstev ter tudi premakniti ljudi s kavča. Lahko me ustavi le poškodba, ki bi se mogoče pripetila v tistem času. Vedno grem do konca in konec je po 24 urah.
Story: Kot športnica dokazujete, da ženske zmorejo veliko. Koliko je slovenska družba še obremenjena s stereotipi, da so pač moški zmogljivejši?
Veseli me, ko vidim, da sem marsikateri punci, ženski za zgled. Ploskam in spodbujam vsako žensko, ki si upa stopiti iz svoje cone udobja in premagati sebe. Vedno se bodo našli posamezniki, ki so obremenjeni s tem. To se nikoli ne bo spremenilo. K tej temi dodam k le to, da počnem to, kar me veseli, rada grem čez svoje meje, ne želim tekmovati z moškim spolom ali jih premagovati. Daleč od tega. Sem to, kar sem, so ljudje, ki me imajo zato radi, in obstajajo tisti, ki jim nisem všeč. To je pač življenje.
Story: Eden od vaših ekstremnih podvigov je bilo tudi 30-urno kolesarjenje. Kako pa je bilo pri tem projektu? Komu ste namenili zbrana sredstva?
Ta projekt je bil samo nadgradnja 24-urnega kolesarjenja leto prej. S tistim projektom so se nekako tudi začeli moji ekstremni podvigi. Pri 30-urnem kolesarjenju smo denar namenili Zavodu 13. Petra Greiner pa je poskrbela, da so otroci Zavoda hodili vsak petek šest mesecev na plavanje in terapijo.
Story: Kako ste sploh zajadrali v svet ekstremnega športa?
Zanimivo vprašanje. Mislim, da je bila ravno želja po tem, da grem čez svoje meje. Kot otroku so mi vedno odsvetovali šport, saj sem se rodila z nerazvitimi kolki, imela veliko težav v mladosti zaradi tega. Če bi poslušala vse tiste strokovnjake, danes ne bi bila tukaj, kjer sem. Verjemite vase in svoje sposobnosti. Vedno!
Story: Nam zaupate še kaj o vašem društvu Never give up?
Sem soustanovitelj tega društva. Predsednik Matej Markovič je prvi človek društva, oseba, ki mi je približala ekstreme, in kot prijatelj mi je bil in je vedno v oporo ter pomoč pri mojih podvigih. Pred dobrimi devetimi leti smo začeli z društvom, organizirali mnogo športnih dobrodelnih projektov in še veliko jih bomo.
Story: Imeli ste tudi poškodovan živec in z operacijo v tujini zadevo nekako rešili. Kako je danes s poškodbami?
Temu pravim ponovno rojstvo. Dobra tri leta sem se borila s to poškodbo. Vsak dan vstati in ob koncu dneva iti spat z bolečino in tako živeti tri leta je lahko velika nočna mora. Žal mi v zdravstvu niso znali pomagati, zapravila sem ogromno denarja za različne preglede, terapije. Po dobrih dveh letih in pol pa sem pomoč poiskala pri severnih sosedih, ki so me rešili v štirih mesecih. Kdor vztraja, na koncu zmaga. In to je bila moja zmaga ter nekako vnovična priložnost življenju in vsemu, kar sem si zadala.
Story: Nekje sem prebrala, da ste bili kot otrok precej trmasti. Odraščali ste kot četrti otrok v družini. Kaj vam je to prineslo?
Res je. To, da sem zadnja v družini, je izoblikovalo mojo osebnost v veliki meri. Vedno sem morala vztrajati, se dokazovati starejšim, boriti za svoj prav. Sta pa tudi oče in mama močna karakterja in mislim, da sem od vsakega nekaj podedovala.
Story: Ste tudi velika ljubiteljica mode. Nam zaupate kaj o tem?
Vsekakor. Vsaka ženska želi biti lepa. Predvsem rada poudarjam, da je lepota tisto, kar nosimo v sebi. Seveda pa se vsaka ženska strinja z mano, da smo tu pa tam rade lepo oblečene. Ker sem seveda veliko časa v športni opremi, sem zelo vesela, ko imam priložnost obuti pete in obleči posebno obleko. Ni skrivnost, da sem velika oboževalka prijatelja Davida Hojnika (DH fashion) in ni dogodka, na katerem ne bi nosila njegovih kreacij. Pozna me in ve, kaj mi pristaja. Ponosna sem nanj, saj je v vseh teh letih, odkar živi znamka DH Fashion, ustvaril ogromno čudovitih kreacij.
Story: Glede na to, da je že nekaj časa od vašega zadnjega izziva, imate že kakšne zanimive nove načrte?
Po 24 urah Kalvarije in šest mesecev za tem 24 ur Kristalne palače sem si res vzela leto dni premora. Tudi zato, ker sem se skozi obremenitve poškodovala in je telo potrebovalo svoj čas, da se to sanira. Pripravlja se že naslednji projekt, za zdaj pa še ostaja skrivnost.
Besedilo: Mihaela Margan Kocbek // Fotografije: Igor Zaplatil, osebni arhiv
Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del
