Beba Ščap je ekstremna športnica, ki se je že v mladosti začela zavedati, kako pomembna je pomoč sočloveku. Tako službeno kot v prostem času temu posveča vso pozornost. Na začetku novembra se je podala na nov podvig, in sicer se je 24 ur vzpenjala na Kristalno palačo v Ljubljani.
Beba je tudi soustanoviteljica društva Never Give up, ki ga je ustanovila ravno s tem namenom: Nikoli ne odnehaj! Zaposlena je v košarkarski šoli Sanija Bečiroviča. Kot pravi, je trenutno samska in tako ji tudi ustreza.
Story: Zakaj ste se od vseh športnih aktivnosti odločili ravno za ekstremni šport?
Kot otrok sem imela zdravstvene težave s kolkom in zdravniki so mi odsvetovali kakršnokoli ukvarjanje s športom. Pri aktivnostih so me 'bremzali', čeprav sem bila nadarjena v atletiki. Ta želja se je razvila skozi leta, konkretno po 20, 22 letu, ko smo ustanovili Društvo Never give up, kjer smo tudi organizirali takšne in športno-dobrodelne dogodke. Ta ideja je zorela in sčasoma sem se v teh ekstremnih športih prav znašla.
Story: Kot ste že povedali, ste se z ekstremnim športom začeli ukvarjati zaradi dobrodelnosti. Ste imeli za to kakšen poseben razlog?
Tega ne pridobiš, ampak s tem živiš. Pri meni je bil dodaten razlog to, da je moj oče pred 35 leti v nesreči izgubil desno roko. Kot otrok sem se začela zavedati, da je na neki način drugačen. Videla sem, kako se loteva nekega dela in kako vztrajen je pri vsem, kar počne. Tako sem se začela zavedati, kaj pomeni pomoč sočlovek, in s tem odraščala.
Story: Ste sicer soustanoviteljica in članica Društva Never Give up? Koliko članov ima in ali se ljudje radi odzovejo na vaše aktivnosti?
Veliko jih je. Člani so vsi, ki kakorkoli sodelujejo v projektih. Predsednik društva in glavni akter je Matej Markovič. Ljudje se radi odzivajo na naše projekte, ker nam zaupajo, da denar namenjamo res tistim, ki ga potrebujejo. Tako se ljudje in drugi vedno znova vračajo na naše dogodke.
Story: Vas je za ekstremni šport kdo navdušil?
Ne. Sem sam svoj motivator. Vsak dan želim biti boljša, kot sem bila včeraj.
Story: Za ekstremne športe velja predpostavka, da so stresni in naporni. Ali to drži?
Niti ne, 70 odstotkov podviga je v glavi. Poleg tega, da treniram, se tudi mentalno pripravljam na podvig. Zame to ni stresno. Še posebej zato ne, ker imajo ti podvigi tudi dobrodelno noto. Ko se zadeve lotim, želim podvig dokončati, ker vem, da to počnem zaradi dobrodelnih namenov. Tako motiviram tudi druge, da naredijo nekaj zase.
Story: Se vam zdi, da smo Slovenci narod ekstremov?
Smo. Predvsem smo športni narod. Dovolj je, da pogledamo rezultate v kolektivnih športih. Bronasti rokometaši, zlati košarkarji. Rezultati govorijo zase.
Story: Kaj štejete za največji podvig do zdaj?
Zagotovo Kalvarija, ki sem jo izvedla letos aprila, ko sem se 66-krat povzpela nanjo. To je bil telesno in mentalno najbolj naporen projekt do zdaj. Ta podvig mi je res dal veliko.
Story: Se vam je kdaj pripetilo, da ste se sredi podviga kdaj ustrašili, da ne bi zmogli več? Če se človeku kdaj to zgodi, kaj naj naredi takrat?
Niti ne, to so tiste mentalne priprave, ki jih imam ves čas. Čeprav med podvigom prihaja do bolečin in včasih nastopijo nepredvidljive težave, nisem niti enkrat pomislila, da odneham.
Story: Bili ste poklicna vojakinja. V tem poklicu človek pridobi strogo disciplino. Vam je to pomagalo, ko ste se začeli ukvarjati z ekstremnim športom?
Niti ne. Sem disciplinirana oseba. Je pa dejstvo, da sem v času, ko sem bila v vojski, gotovo pridobila nekaj dodatne discipline. Sem pa, kot rečeno, že sama človek, ki je naravnan na določene cilje. Vojska mi je bolj kot ne drugega prinesla poškodbe. Imela sem namreč zakompliciran ukleščen živec, ki so mi ga operirali šele čez tri leta, in to v Avstriji. Slovenski zdravniki so obupali nad mano. Poleg tega so me pošiljali k psihologu, ker so mislili, da sem si poškodbo izmislila. Na koncu mi je zdravnik ortoped, ki me je operiral, rekel, da sem ena izmed petih ljudi, ki jih operirajo na leto, s tem primerom, Avstrijcev pa je devet milijonov. Zlahka izračunamo, koliko je to odstotkov.
Story: Trenirate vsak dan? Kako je videti vaš trening?
Vsak teden vnaprej si treninge načrtujem, zlasti pred projektom, ko je bolj stresno obdobje. Ravno po tem intervjuju grem spet na trening (intervju smo opravili ob 9 uri zjutraj, op. p.). Včasih nanese, da treniram tudi po 21. uri zvečer ali ob 6. uri zjutraj. Skratka, organizacija mora biti.
Story: Kateri šport pa vam je sicer najljubši in ga radi spremljate?
Rokomet. Z njim sem namreč povezana, ker sem ambasadorka športne znamke Hummel. Seveda spremljam tudi druge športe, kot so košarka, smučanje, nogomet. Skratka vse, kolikor lahko in mi čas dopušča.
Story: V vsem tem režimu treniranja je pomembno tudi prehranjevanje. Kako in s čim se prehranjujete?
Ko se lotiš ekstremnih podvigov, telo več ne sprejema neke svinjarije oziroma neke prehrane, ki ni zdrava za telo. Nisem sicer na nobeni dieti, niti nimam strogih pravil, ker moje telo veliko pokuri. Glede različnih dodatkov jemljem izotonike in magnezij. Vso energijo črpam iz normalne prehrane. Je pa res, da se že nekaj let prehranjujem ekološko. Doma imamo namreč ekološko kmetijo. Telo se zaradi tega dosti bolje počuti.
Story: Kako pa je s spanjem? Potrebujete dolg ali kratek spanec?
Imam trden spanec. Tudi pred projektom trdno spim. Šest, sedem ur je dovolj.
Story: Podpirate meditacijo?
Podpiram vse stvari, povezane z meditacijo, in jih tudi prakticiram, denimo reiki. Meditacijo priporočam vsem.
Story: Imate partnerja?
Ne. Vse ob svojem času.
Story: Tvoji najbližji najbrž podpirajo vaše dejavnosti?
Seveda. O mojih podvigih najprej izve moja družina. Imam dve sestri in brata, tako da smo kar velika družina. Pogovorim se tudi s trenerjema, Marckom Goranom Lorencinom in Gregorjem Sobočanom. Skupaj analiziramo projekt in tudi priprave na podvig so veliko lažje.
Story: Vam ostaja še kaj prostega časa ob delu in treniranju?
Veliko časa, glede na to, da večinoma sama organiziram te projekte, ni. Za prosti čas štejem druženje s prijatelji, družino, na kmetiji imamo konje. Veliko sem v naravi. Pokušam maksimalno izkoristiti čas zase, ko nimam obveznosti.
Story: Kakšne projekte imate načrtovane v prihodnosti?
Sedmega novembra smo imeli dobrodelni projekt 24 ur vzpona na stopnicah v Kristalni palači. Ta ideja je zrasla poleti. Projekt sva realizirala z Andrejem Težakom Teškijem. Donacije smo zbirali prek SMS-donacij in na samem kraju dogajanja. Denar bomo namenili Pediatrični kliniki. Za tem prihajajo zima, prazniki in novo leto, ki bo zagotovo prineslo kak nov projekt.
Besedilo: Tomo Ravbar // Fotografije: Igor Zaplatil
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču
