Marsikomu izmed nas odtava spomin v davno otroštvo, ko je kot mladi bralec vstopil v prav poseben magičen kotiček Mladinske knjige. Z žarom v očeh in entuziazma polna jih je povabila naprej vodja prvega knjigarniškega oddelka pri nas Bedita Mlinar. Pri njej so zavetje v svetu našli otroci, mladostniki ter celo njihovi starši, Konzorciju pa vdihnili življenje, ki ga diha še danes.
V svet Konzorcija je poleg posebnih umetnikov pripeljala še marsikaterega živalskega gosta - tudi mladega leva, činčile in kače. “Družinica miši pa je imela tam stalno domovanje in vsi so jih prav z užitkom prišli pogledat,” še pove Bedita.
Po njeni posebni zaslugi praznujemo dan slovenske slikanice ter praznik Čebelica, ki vsako leto slavi mesec najboljših otroških knjig.
Bedita je knjigarka z veliko dušo in še večjim srcem, je knjižni molj, v njej se skriva prava zakladnica znanja. Za seboj pušča edinstven pečat v svetu literature, barvitih slikanic in src njenih zvestih bralcev.
Story: Bedita, vrniva se na začetek. Povejte mi, ste se že v rosnih letih videli v vlogi knjigarke?
Sprva sploh nisem želela pomisliti na delo v knjigarni. Vendar sem jih že štela okoli trideset in le honorarno učila nemščino, zato sem vedela, da bi počasi že morala imeti neko službo. Dobila sem ponudbo od vodje knjigarne, pa sem si rekla: "Jaz že ne bom delala v knjigarni, jaz bom samo učila." Bila je nadvse vztrajna in le zakaj ne bi poskusila ...
Story: In tako vas je pot popeljala v čisto rane začetke čarobnega Konzorcija.
Že takrat, ko sem prišla v knjigarno, sem čutila željo po otroškem oddelku ter delu z mladimi. Vendar sem sprva delala na leposlovju, pozneje pa naredila knjigotrški izpit. Tako sem postala prava knjigarka in prišla na otroški oddelek.
Story: Želja se vam je uresničila leta 1984, ko ste postali vodja oddelka. Kako ste si ga zamislili? Kako se je razvijal?
V spominu imam prostor, ki sprva sploh ni bil podoben otroškemu oddelku. Tam so bile police še v stari knjigarni, z le nekaj otroškimi knjigami ter priročniki, veliko okroglo mizo in ogromnimi kasetami. V sebi sem čutila željo, da pokažem, da je to prav poseben prostor, ki naj bi bil namenjen otrokom, in počasi mi je začelo uspevati z vsem, kar sem vnesla vanjo. Šele leta 1991, ko se je knjigarna prenavljala, sem dobila svoj otroški in mladinski oddelek. Takrat sem le s težavo napolnila vse police, saj ni bilo veliko knjig.
Story: So vam pri tem pustili proste roke?
Imela sem veliko srečo, da mi je življenje namenilo ljudi, ki so me razumeli. Imela sem možnost, da sem ga uredila po svoji želji, hodila sem od trgovine do trgovine in si izposojala pohištvo. Takratni direktor Slovenijalesa me je skoraj napodil ven, ker se nisem odpravila toliko časa, dokler mi ni posodil želene zadeve. (smeh) Želela sem drugačen način, saj prodaja knjig ni takšna, kot bi prodajal kruh in mleko. Vložila sem ogromno energije in vedela sem, da je treba otroke in starše na neki način pritegniti.
Story: Pri vas so otroci iskali zavetje v svetu in ... našli so ga. Kako vam jih je uspelo pritegniti?
Veste, kaj sem naredila? Sešila sem si obleko za Piko Nogavičko in odšla po lasuljo v Mladinsko gledališče. Saj so mi vse pustili, vendar si je verjetno kdo mislil, da sem malo odtrgana. Tudi vabila sem ročno izdelovala iz lepega izbranega papirja. Imeli smo delavnice z glino, izdelovali smo zmajeva jajca, kapljice za branje in čarobne svinčnike. Tako so ob popoldnevih začeli prihajati otroci, ljudje, ki jih je to zanimalo. Ob dopoldnevih pa mi je ostajalo vedno več časa, sovražila sem vsa birokratska dela. Stvar se je razvijala in porodila se mi je ideja o abonmaju in projektu Vrtec in šola. V dopoldanskih urah sem tako vabila otroke, da smo se skozi uganke pogovarjali o knjigah - vedno sem izhajala iz znanega, jih spraševala in za njih je bilo to veliko doživetje. Vedno smo zaključili tako, da sem jim prebrala pravljico. Zato vedno poudarjam, kako pomembno je, da začnemo brati zgodaj. Ali bomo iz otroka naredili bralca ali ne, je drugo vprašanje, ampak branje je ogromno in zelo bistveno za čustvene vezi, ki jih navezujejo.
Story: Kaj pa vam predstavlja knjiga?
Zame knjiga nikoli ni bila fetiš. Ko je zmanjkalo stolov, sem otrokom podala knjigo, da so sedli nanjo. Otrok jo mora vzeti v roke, jo otipati, pogledati in dovolila sem jim. Vidim čustvene vezi, ki jih z branjem gradimo. Spomnim se situacije, stavkov, kje sem brala. Vidim slikanico. Tudi slikanice so knjige za odrasle, za katere so nekateri govorili, kaj mi bo slikanica, saj sem že odrasel. Ko pa sem jo prebrala, je bilo solzno marsikatero oko. Nikoli nisi prevelik! Slikanice so moja največja ljubezen. Njihovo bogastvo, ilustracija in dober tekst ...
Story: Še zdaj veliko berete?
Berem, berem. Zdaj malo več leposlovja.
Story: Ne morem si predstavljati, koliko knjig ste prelistali v vseh teh letih.
Brala sem ogromno, saj si nisem mogla predstavljati, da bi otroku ali mladostniku svetovala knjigo, o kateri ne vem nič. Zato navaden prodajalec ne more biti knjigar. To je zgodba, ki potrebuje podlago. Knjigar mora biti radoveden, mora rad brati, imeti voljo. To ni služba od osmih do štirih, a meni je to predstavljalo izjemen užitek. In prebrala sem ogromno dobrih knjig.
Story: Je lahko knjiga tudi slaba?
Seveda, so knjige, ki niso dobre, in takih je zelo veliko. Takšne sem vedno skrila. Tiste, roza knjižice. Vendar morajo tudi take starši kupovati, ker edino tako otroka navadiš, da pozneje prepozna dobro in slabo. Pomnim eno, zelo kičasto. Pa veste, kaj sem si iz nje najbolj zapomnila? Čudovite čevlje! In te so pozneje tudi postali moja velika bolezen. (smeh)
Story: Pohvalite se lahko tudi s kar nekaj posebnimi gosti, ki ste jim odprli vrata v ta edinstveni svet.
Naš prag so prestopili neverjetni ljudje, tisti, ki so imeli velik smisel in bili strokovnjaki na svojem področju. Držali smo nivo, ki je tak, kot ga knjiga mora imeti. Imeli smo že pokojnega kiparja Zmaga Posego, s katerim smo ustvarili delavnico in po oddelkih razstavili izdelke. Obiskal nas je igralec Andrej Rozman Roza, s pevko Neco Falk smo prepevali Mačka Murija, biologinja Irena Furlan iz ljubljanskega živalskega vrta pa je na obisk pripeljala celo mladega leva. No, ne smemo pozabiti na Svetlano Makarovič in povezovanja z različnimi institucijami, kot je Unicef.
Story: Konzorcij si tudi lasti naziv Unicefove varne točke, kajne?
Tako je. Otroci so prišli k nam na kavč delat naloge, se umakniti od napornega dneva. Zato sem želela, da je prostor mehek in topel, da jim je bilo čim bolj udobno.
Story: In to je bilo posebno poslanstvo ...
Ob izidu nove dobre knjige sem komaj čakala, da pridejo tisti, za katere sem vedela, da jim bo všeč. Trudila sem se, da bi svoj žar, ki sem ga občutila ob novih stvareh, prenesla na otroke in starše. In če so brali vsi, si tudi v tistem divjem obdobju, ko najstnike preganjajo hormoni, lahko prišel do komunikacije prek vsebine. Branje je instrument, ki se uporabi ob neprijetnih situacijah in konfliktih - jaz sem najraje imela tiste, ki se z mano niso vedno strinjali in so že kot 12-, 13-letniki znali argumentirati stvari. Od njih sem se učila, samo poslušati jih je bilo treba.
Story: So se pozneje kot starejši vračali na odrasli oddelek?
So, a vedno so pokukali še k nam, kdo sedi za mizo. Če me ni bilo, so pustili kakšno sporočilo ali pozdravček. Je pa bilo kar težko za sodelavce.
Story: Smo v koraku s časom in mladi seveda raje sežejo po telefonih kot po zanimivi literarni uspešnici. Mislite, da bo branje kot tako izumrlo?
Otrok mora imeti knjige doma. Ti jih moraš nekam nastaviti, da jo on potegne s police, jo pogleda, prebere in ti jo prinese. Ne glede na to, ali takrat kuhaš! In to je bistveno. Starši, ki so že kot otroci brali, imajo poseben odnos do branja, in tudi tisti, s katerimi sem jaz delala, so bili strašansko skrbni in želeli, da bi njihovi najmlajši poprijeli za zgodbe na papirju. Saj moramo imeti tudi novo tehnologijo, ne moremo je enostavno prepovedati in iti mimo časa. Od nas pa je odvisno, kako bomo to obrnili sebi v prid. To je kot televizija: od nas je odvisno, ali bomo pustili otroku, da ves dan sedi pred njo, ali pa bo delal še kaj drugega.
Story: Leta 2012 ste se uradno upokojili in za seboj pustili delo neprecenljive vrednosti. Pogrešate to delo, stik z otroki?
Zdaj imam vnuke in meni je to užitek. Decembra pa pogrešam to energijo, gnečo, dogajanje. Ob decembrskih dnevih nikoli nisem bila utrujena, le malo bolj sem se drla, ko sem predstavljala novo knjigo. Ta čas je bil v knjigarni praznik in ljudje, ki so prestopili prag, so se počutili drugače. Ni bilo tečnih ljudi, navezovali so stike, odkrivali knjige, ki so jih imeli v otroštvu. Bili so srečni in zadovoljni. Spomnim se gospoda, ki je prihajal vsak teden in skozi vhod stopil samo z eno nogo. Vedno sem ga nagovorila, naj stopi notri, on pa mi je odvrnil: "Ne, ker se bom pomladil."
Story: No, pred kratkim ste svoje delo okronali s prav posebno nagrado za življenjsko delo. Schwentnerjeva nagrada je letos odšla k vam, vodji prvega knjigarniškega oddelka pri nas.
Nagrade še zdaleč nisem pričakovala. Kolena so se mi tresla, skoraj me je kap. To je šok! Najlepše bi bilo, če bi imela tam svoje knjige, počutila bi se, kot da lebdim. In vse čestitke ... Ne morem reči, da mi to ne paše, to je le neko priznanje.
Story: In zadoščenje?
Nagrada je to, da imam še vedno veliko stikov z nekdanjimi otroki, starši. Ustavljajo me v mestu in podoživljajo trenutke, ki smo jih doživeli v knjigarni. In to je zadoščenje za nagrado, ki je v bistvu nisem nikoli pričakovala. Borila sem se za vse, da jim je bilo bolje, zbliževala sem bralce z avtorji. Tam je bilo zelo lepo in vse sem imela zelo rada. Veliko otrok z oddelka je na koncu postalo uspešnih in to je dokaz, da ti branje pomaga, da prideš dlje. Knjiga je ključ.
Napisala Neja Drozg, fotografije Primož Predalič
Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol
