Neposredni že vse od Črtice, Estere, Toplic do Prokletih vijolic.
MI2 zase pravijo, da so skupina zelo dobrih tovarišev, da je to njihova vzporedna družina, da je to 'zakon', ki po skoraj 23 letih ne samo da traja, ampak da nekako celo doživlja svojo novo pomlad – mi jim lahko samo prikimamo. Zlasti če pomislimo na naslov njihovega zadnjega izdanega komada, kjer v naslovu omenjajo vijolice.
Včasih ste veljali 'samo' za štajerski band, zdaj pa boste 8. decembra nastopali v ljubljanskih Stožicah na odmevnem dogodku Ritem mladosti. Če pomislite na začetke – kaj se je spremenilo?
Tone: Da, največji kazalnik je verjetno odziv na terenu. Že dobrih deset let je polovica koncertov drugje, ne na Štajerskem. Vsaj že pet let so odzivi na koncertih povsod identični, kjerkoli smo, tudi obisk je primerljiv. Ne bomo pa nikoli zatajili svojih korenin, določene stvari še vedno pišemo v narečju. Tudi sami sebe več ne obravnavamo kot štajersko skupino.
Jernej: Eno je ta koncertna prisotnost, ki se je širila iz našega rodnega Rogatca, a se je v bistvu zgodilo, da smo prej igrali v Ljubljani kot v Mariboru. Kar pa zadeva skladbe, ki so jih poslušalci spoznali prek radijskega etra, televizije – pa je zgodba že čisto od začetka pravzaprav vseslovenska – od Črtice, do Estere in Toplic ... Nekje konec leta 1999 pa smo postali bend, ki so ga organizatorji že napisali na plakate z velikimi črkami.
Tone: Gotovo smo potrebovali več časa, kot pa če bi prihajali iz Ljubljane. Po drugi strani pa imamo prednost, da smo se utrdili, da smo iz sebe 'potegnili' še boljše.
Jernej: Pa tudi obratno je – tudi recimo skupina Big Foot Mama je imela pred leti težave z nastopi v kakšnih štajerskih krajih, ker so jih dojemali kot ljubljanski band.
Na omenjenem dogodku se boste združili s skupino Dan D – ste imeli pomisleke, preden ste potrdili sodelovanje?
Tone: Ni bilo preprosto dati odgovora, prav tako nismo imeli enotnega stališča. Predvsem zato, ker je bil lanski dogodek (Big Foot Mama in Siddharta) tako uspešen, da ga je težko preseči. V osnovi MI2 ni band, ki bi karkoli ponavljal, ampak po drugi strani smo po prigovarjanju organizatorjev in zaradi velikega odmeva vendarle sprejeli odločitev, predvsem ker gre za dogodek, ki je tako nekonvencionalen, da tudi nam pomeni izziv.
Jernej: Pa vloga skupine Dan D ni zanemarljiva, ker smo si z njimi zelo blizu, ker gre za band, s katerim smo skupaj 'zrasli', nazorsko smo si blizu, cenimo glasbo drug drugega. Zato se je bilo lažje odločiti, kot pa če bi nam ponudili sodelovanja, npr. s pevko Jeleno Rozga.
Tone: Poleg tega mi za to leto nismo načrtovali velikega koncerta. Mislili smo, da bomo šli v Stožice s samostojnim koncertom enkrat v prihodnje. No, gremo pa zdaj malce testirat. (smeh)
Na katero glasbo pa pomislite, ko se spomnite svojih mladih let?
Tone: Hm, bom odgovoril tako ... da je zanimivo naključje, ravno 8. decembra bomo igrali, ko bo obletnica smrti Johna Lenona – mislim, da to z naše strani pove vse.
Pred časom sta v intervju Miha Šaleharja povedala, da skupina MI2 ne more biti glasnik novim generacijam. Kako komentirate?
Tone: Hja, če še gospod predsednik Pahor noče biti moralna avtoriteta, kako naj si midva drzneva biti vzornika mladim. (smeh)
Jernej: (smeh) Ja, tale najin odgovor se je nanašal na vprašanje, ali bi morali imeti glasbeniki večjo vlogo pri opozarjanju na stvari, ki gredo v družbi narobe. Če si srednjih let, imaš lastniško stanovanje, težko poješ o krivicah, o tem, kako je nekdo lačen in podobno. Zato tukaj pogrešamo zavzetost mlajših bendov.
Da, na slovenski glasbeni sceni v tem trenutku ni mladega rokovskega banda, ki bi pritegnil množice.
Jernej: To ni slovenska težava. To je svetovna težava. Od Nirvane sploh nimamo banda, ki bi obnorel svojo generacijo. Pojavljajo se indiebandi, ki pa navdušijo v omejenem obsegu.
Tone: No, ampak mi še vedno premoremo ritem mladosti – tako da v Stožicah ne bo nobene razlike, koliko je kdo star. (smeh)
Vas organizatorji tudi za to radi povabijo, ker privabite veliko ljudi?
Tone: Ja, res je, prinašamo denar.
Jernej: Ja, mogoče je eden od 40 koncertov na leto tak, kamor nas povabijo zaradi osebnih preferenc. (smeh)
Tone: Drugo je čisto neoliberalni pogled na poslovanje.
No, pa smo ubili romantiko.
Tone: Ni več jeznih rokerjev in ni več iskrenosti v špilih. (smeh)
Imamo pa zato odlično izhodišče, da povesta, kako tako številno koncertiranje usklajujeta s svojim službami, zasebnim življenjem?
Tone: Z lahkoto. (smeh) Ne, resno, če delaš v taki ekipi že več kot 20 let, so stvari, ki so mogoče na zunaj videti zares težke, precej lažje. Tudi recimo strah se porazdeli. Takšno delo nedvomno izčrpuje, ampak gre za dvosmerni proces, ker tudi vrača energijo.
Jernej: Ljudje imamo v glavnem neki hobi – mi imamo glasbenega, nekdo drugi ima vinograd, igra nogomet, hodi k folklori. Vsaka od teh stvari ti jemlje del prostega časa. Po tej plati naše ukvarjanje z glasbo ni niti tako drugačno. Delujemo praktično in pragmatično – tudi ko vadimo. (smeh)
Tone: Funkcioniramo kot popolnoma navadni občani, imamo vsak svojo službo, zjutraj vstajamo, da smo lahko popoldne z družino, živimo normalno življenje slehrnika. Nekateri gredo za vikend v gostilno, mi gremo na koncert.
Jernej: Če povem bolj plastično – jaz neke družbe razen benda nimam, ker preprosto nimam časa.
Kaj pa ženske na koncertih?
Tone: Brez žensk ne gre. (smeh)
Jernej: Člani skupine MI2 smo že več kot desetletje v resnih zvezah, in ker se zavedamo pomena svojih žensk, ki nam stojijo ob strani pri glasbenem ustvarjanju, se jim poskušamo vsako leto oddolžiti, da jih peljemo vsaj na en skupen izlet.
Tone: In občasno pustimo kartico na nočni omarici. (smeh) Ne, naj potrdim, da smo res v dolgih zvezah in da smo band, ki ni imel v vsej svoji zgodovini nobene ločitve, afere.
Jernej:V resnici smo zelo konservativen bend.
Kaj pa vama pomeni dvojina?
Tone: To je najlepša slovenska beseda.
Jernej: In največje možno hrepenenje takrat, ko je nimaš.
Vama dvojina prav pristaja. Sta kdaj razmišljala, da bi šla vsak zase in imela vsak svoj band?
Tone: Svojo resno glasbeno pot sem začel v tem bendu in jo bom v tem bendu tudi končal, ker se osebno ne vidim iz tega konteksta petih oziroma šestih enakopravnih članov.
Za seboj imate v več kot 20 letih delovanja veliko projektov – dokumentarec, biografijo, akustične koncerte, pesniško zbirko, bližajo se Stožice ... Kaj lahko še od MI2 pričakujemo?
Tone: Kakšen infarkt. (smeh) Če se bomo lahko samostojno premikali, bomo nedvomno do ene 25. obletnice še vedno skupaj. Potem bo pa prišel čas, da sedemo za mizo, popijemo 'švoh kafe' in se odločimo, kako in kaj naprej.
Jernej: Dokler bo ustvarjalni naboj toliko močen, da bomo delali dobre komade, stali za njimi in bodo ti slišani, vidim naš obstoj. Ko pa bomo enkrat spoznali, da smo zaspali, bomo hitro zaprli vrata. Moja želja vsekakor je, da nam ta naboj ne pojenja. Zdaj pa, kje je tista pika ali vejica, ki bo naredila razliko, tega ne vemo.
Ampak vi ste zdaj še zelo aktivni, tako da bomo pokomentirali še vašo zadnjo stvaritev Proklete vijolice.
Jernej: Ta pesem se nanaša na komad pevke Bilbi (Hvala za vijolice, op. a.), saj smo menili, da mora dobiti odgovor najboljših. (smeh) Res je, da je trajalo kar nekaj let do odgovora, ampak takšna afera, o kateri Bilbi prepeva, se ne poleže tako hitro. Ko je enkrat padla ideja, da bi lahko nekaj povedali na to temo, je bilo potem samo še vprašanje izvedbe. Mislim, da nismo brcnili v temo, ker ima dobre odzive, in mi jo radi igramo.
Besedilo: Ksenija Sedej // Fotografije: Nina Krajnc
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču