Bernarda Oman, Ana Dolinar: Družina štirih deklet in treh generacij

Bernarda Oman, Ana Dolinar: Družina štirih deklet in treh generacij (foto: Helena Kermelj) Helena Kermelj
Vir: Story
27. 4. 2017

Tudi če ju ne bi poznala, bi vedela, da sta Ana Dolinar Horvat in Bernarda Oman mama in hči. S širokim nasmehom in s toplim odnosom sem se v tisti dobri uri, ki smo jo skupaj preživele v sobi z balkonom nad 'malo Ljubljano', počutila kot njuna.

Čeprav po službeni dolžnosti, smo se tako, kot znamo le dekleta, zaklepetale o tem, kako si tri generacije in štiri punce skupaj naredijo življenje čarobno. Ana o mami in Bernarda o vnukinjah, o dveh nadobudnicah, ki se, tako kot njuni veliki vzornici, v gledališču že počutita kot na domačem divanu.

Story: Ana, če morda začnemo pri vaših začetkih ... Kako se spominjate mamine kariere, ko ste bili še deklica? Vas je prav njen uspeh, njen poklic navdušil, da stopite na igralsko pot?

Ana: O tem, ali bi bila danes igralka, tudi če mi to ne bi bilo položeno v zibelko, se veliko sprašujem. Kot deklica sem z mami veliko hodila v gledališče, vozila me je s sabo na predstave in kot majhnemu otroku mi je takrat delovalo vse zelo čarobno, zelo pravljično. Kranjsko gledališče je bil tudi tak majcen teater in tam sem vedno imela občutek, da se vsi ukvarjajo z mano. Rada sem se maskirala, preizkušala kostume, čevlje, nakit ... Bilo je zelo čarobno, danes pa ni več vse tako pravljično. (smeh)

Story: Ravno sem želela vprašati, kako na vse to gledate danes. Verjetno s takšno iskrico v očeh zdaj po gledališču stopata Ronja in Nana?

Bernarda: Mislim, da gledališče začara vsakega otroka. Seveda najprej tisto, kar je na odru, morda pa še bolj stvari iz zaodrja, če imajo otroci možnost in svobodo, da si vse to ogledajo.

Ana: V njunih očeh sem zdaj spet našla to, na kar sem malo pozabila. To čarobnost.

Story: Pa vas velikokrat obiščeta v gledališču?

Ana: Zelo radi prideta in sta kar pogosto tukaj.

Story: Se malce frizirata, naličita, preoblečeta?

Ana: Vse to, seveda. Pa malo pogledata na oder, malo potekata naokoli ... zabavata se.

Bernarda: Radi tudi povprašata: "Kdo si zdaj ti? Kaj si to oblekla? Zakaj imaš to lasuljo?" Zadnjič je Nana vprašala: "Kaj se boste pa danes igrali?"

Ana: Hkrati pa se že kar domače počutita tukaj. Mislim, da sta se kar sprostili. (smeh)

Bernarda: Z gledališčem se hitro 'okužiš', tako je to.

Story: Pa imate doma večkrat kakšne lutkovne predstave, kakšne igre, ki vam jih uprizorita?

Ana: (smeh)

Bernarda: Ja, kar naprej. Ampak to je bilo tudi že, ko je bila Ana deklica. Tudi ona se je kar naprej igrala gledališče s prijatelji. Včasih smo težko čakali, da bo igre konec. (smeh)

Ana: Zdaj pa je to prevzela Ronja.

Bernarda: ... in potem moramo tudi mi kaj igrati z njima, navadno kakšne princeske. Ronja si zelo rada izmišljuje zgodbe.

Ana: Ona je bolj režiserka kot igralka, saj vsakemu pove, kaj mora reči, in pri njej ni improvizacije. (smeh)

Bernarda: Nana pa jo uboga in naredi. (smeh) Pa jaz tudi.

Story: Kako lepo. Sliši se, da ste zelo povezana družina. Kakšen pa je vajin odnos? Sta imeli kakšne vrhunce ali padce, morda ko je bila Ana še najstnica?

Bernarda: Ana je bila še kar pridna najstnica, je pa v obdobju pozneje nadomestila vse, kar je prej pozabila in spregledala. (smeh) Mislim, da sem bila do srednje šole kar stroga mama, potem pa sem jo zelo spustila z vajeti. Zato, ker so me moji starši zelo kontrolirali in so se velikokrat odločali namesto mene.

Ana: Morda želi zdaj s tem povedati, da me je preveč 'spustila'.

Bernarda: Mogoče. Včasih, ko vidim, da ima kakšne probleme, kot mama seveda razmišljam o tem, ali sem kdaj kje naredila kakšno napako. Vem, da ni pravih in napačnih odgovorov, vzgajamo pač, kot v tistem trenutku najbolje znamo. Sicer pa se imava zelo radi. Zaupava si in si veliko poveva.

Ana: ... pa pogovarjava se tudi o zelo intimnih stvareh.

Bernarda: Res je. Mislim, da si poveva stvari, česar si vse mame in hčere ne.

Story: Pa bi lahko rekli, da se je vajin odnos v kakšnih težkih življenjskih preizkušnjah še poglobil?

Bernarda: Ne, v resnici imava tesen odnos v vseh okoliščinah, morda še malce boljši, ko nimava težav.

Ana: V težkih trenutkih se bolj zapreva vase. Bolj morava vrtati in hoditi malce 'naokoli', saj sva obe zelo občutljivi.

Bernarda: Mislim, da se bojiva, da bi druga drugo preveč prizadeli in da bi druga drugi nakopali skrbi. To je seveda zdaj, ko sva obe odrasli in zreli ženski, malce drugače kot prej. Ko je bila Ana v najstniških letih, je s svojimi problemi nisem obremenjevala, zdaj pa lahko z njo podebatiram tudi o tem.

Story: Bernarda, vi ste se z Aninim očetom razšli, kajne? Kako pa ste vi, Ana, to doživljali takrat, ko ste bili deklica?

Ana: Bila sem še zelo majhna.

Bernarda: Štiri leta si imela.

Ana: Ne spomnim se nobenega prepiranja, ničesar. Sploh ne vem, kaj bi rekla, ker zaradi ločitve nimam nobene travme. Tudi zato, ker sta mami in oči vedno vzdrževala prijateljski odnos. Videvala sem oba, videvali smo se skupaj.

Bernarda: Z Aninim očetom sva imela to srečo - ali pamet - da nama je to uspelo izpeljati res mehko. Ves čas sva se obnašala tako, da Ana ni imela slabega občutka. Res smo se veliko videvali, ona je bila veliko pri njem, on je bil veliko pri nas. Pa tudi na počitnice smo šli še skupaj, vse praznike smo preživeli skupaj ... To je bilo lepo in na te odnose smo vsi ponosni.

Story: In ste lahko. Mislim, da je to zelo redko. Kako pa zdaj preživljate skupni čas? Imate dekleta kakšne posebne običaje?

Ana: V resnici nič posebnega. Če govorimo o otrocih, sem rada z deklicama zunaj. Da gremo na kakšen izlet, da gremo v gozd. Zdaj obe končno vozita kolesi brez pomožnih koleščkov, kar je super. Rade gremo na sladoled.

Story: Kako pa babi razvaja deklici?

Bernarda: Zdaj sta še tako majhni, da ju lahko še malce pretentam. Na primer z uro za spanje. Rečem jima na primer, da je več ura, kot je v resnici, in da bi že stokrat morali v posteljo. Ampak ker sta pri meni, smo lahko še malo dlje pokonci. Mislim, da ju najbolj pocrkljam, če sem aktivna z njima. Da grem tja, kamor želita. Da se igram, divjam, plešem, pojem z njima. Veliko raje tako kot s kakšnimi slaščicami.

Story: Ali prideta kdaj tudi na počitnice?

Bernarda: Tudi. In takrat si damo svoj ritem. Vse je v nekih okvirih dovoljenega, vedno pa temu poskušam dodati nekaj, kar doda malce vznemirjenja. Ana in Sebastijan morda niti nista tako zelo stroga starša, da bi onidve pri meni občutili večjo svobodo. Morda imata pri meni celo malo več reda in discipline. (smeh)

Story: S čim pa vas onidve najbolj razveselita?

Bernarda: Z vsem. Že s tem, da sploh sta. Ronja si izmišljuje in govori svoje zgodbe in plete in plete in ne neha. (smeh) Nana, ki je na prvi pogled 'trša', pa s tem, ko vidim, da potrebuje to, da se privije k meni, se pocrklja in mi večkrat reče: "Berni, rada te imam." Ona potrebuje drugačno pozornost kot Ronja. Ronja navadno vleče fokus, zato je treba najti pravo ravnovesje.

Ana: Nana potrebuje veliko več fizične bližine kot Ronja. Ronja jo je imela v življenju dovolj, Nana pa potrebuje tega veliko več. Objemanja, stiskanja, nošenja, poljubljanja ... veliko več.

Story: Pa sta se pred tem, ko ste šli po Nano, preden ste se odločili za posvojitev, pogovarjali o tem?

Bernarda: Seveda.

Ana: Sem pa povedala, ko sem bila že precej odločena.

Bernarda: O tem si govorila že dlje časa. Stavek 'Jaz bi pa tudi mogoče enkrat posvojila' je bil izrečen že mnogo pred tem. In ko je ta odločitev resno padla, je padla. Bila sem vesela.

Story: Kako pa je bilo, ko ste Nano prvič spoznali?

Bernarda: Ko je prišla na letališče, ko smo jih počakali, je bila ona seveda popolnoma vznemirjena in od te vznemirjenosti kar malce blokirana. Prišla sem do nje, se ji predstavila, jo objela in v resnici mi je bilo takoj jasno, da je to moja vnukinja, tako kot Ronja. Niti malo ni bilo drugače. Nikoli. To, da nima naše krvi, nič ne pomeni. V srcu je imela takoj isti prostor kot Ronja.

Story: Vas kliče babi, ne?

Bernarda: Seveda. Ali Berni.

Story: Kaj pa bi kot ženski želeli predati svojima deklicama?

Ana: Želim si, da bi našli svoje strasti in jim sledili. Pa tudi to, da se princesa lahko reši sama in da za to ne potrebuje princa na belem konju.

Story: Kako lepo. Ana, vaš soprog sicer prav tako prihaja iz gledaliških voda. Bernarda, pa ste Sebastijana spoznali, še preden ga je Ana predstavila kot fanta?

Bernarda: Poznala sem ga, seveda. Ampak ne osebno.

Story: Kako pa je bilo, ko ste se prvič uradno spoznali?

Ana: Moja mami je še pred mano vedela, da sem zaljubljena.

Bernarda: Res je. V Ani takoj prepoznam, da se ji nekaj dogaja. Srečevala sem ga na hodnikih tega gledališča, ker se je to dogajalo prav v tej hiši, v MGL. Seveda sem se obnašala, kot da ni nič in kot da nič ne vem. (smeh) Nekega dne pa na lepem ni bil več samo njen režiser, ampak njen fant.

Story: In ker ste vsi iz istega 'foha', doma beseda verjetno večkrat nanese na delo?

Ana: Ja, velikokrat.

Bernarda: Hočeš nočeš, nanese.

Story: Se vprašate za mnenje pred kakšnimi novimi projekti?

Bernarda: Ali pa se prepiramo. (smeh) Vsak zagovarja svoja stališča in svojo vizijo gledališča, predstav ... zelo različno.

Ana: Kot ustvarjalci smo si zelo, zelo različni.

Story: Vsi skupaj pa še niste sodelovali pri nobenem projektu?

Bernarda: Ne. Bog ne daj. (smeh)

Story: In če sem začela s tem, ali je Ano navdahnilo vaše delo, Bernarda, ali bi lahko rekli, da Anino delo zdaj navdihuje tudi vas?

Bernarda: Ja. Gledam jo kot vsako svojo igralsko kolegico in še bolj. Ne samo na predstavah, ampak tudi v procesu vaj. Opazujem, kako se vloga naseljuje v njej. Koliko stvari nosi s sabo domov. Kdaj ji gre dobro, kdaj slabo ... Rada jo gledam in ponavadi sem nanjo zelo, zelo ponosna.

Story: Kaj pa Eno žlahtno štorijo? Gledate?

Bernarda: Zelo malo gledam televizijo. Vsake toliko seveda pogledam, da vem, za kaj gre.

Story: In?

Bernarda: Zelo se spreminja in preseneča me v tem, kako je Eli začela in kakšna je zdaj. Mislim, da se je v tej zadnji sezoni najbolj našla.

Story: Pa ste Ani morda dali kakšno popotnico za stopanje po tej poti? Večina igralk mi pove, da je najtežji del tega poklica usklajevanje družine in kariere s pestrimi igralskimi urniki ...

Bernarda: V resnici ne, ker se to ne da. Večkrat pa sem jo opozorila in še vedno jo, da mora pri procesu dela vedno obdržati malo distance. Do vloge, predstave in urnikov.

Ana: Ker ve, da mi to velikokrat ne uspe.

Bernarda: Ana se zelo močno in z neskončno predanostjo 'vrže' v vloge. To je poklic na dolge proge in treba je, če se le da, paziti nase.

Story: Kaj pa kakšne starševske modrosti? Bernarda, ste morda vi kakšne prejeli od svojih staršev?

Bernarda: Jaz bi se kakšnih, ki sem jih prevzela od svoje mame, raje znebila. Šle so mi na živce, sem jih pa seveda tudi sama uporabila, zavedajoč se takoj, kaj sem rekla. Oh, ti vzorci. Nekatere stvari, ki so me prizadele in jih mama ni razumela ali jih je narobe razumela, sem si zapomnila in zdelo se mi je zelo pomembno, da se bom, ko bom jaz mama in ko bo moja hči v nekih težavah ali dvomih, znala tega občutka spomniti. Da se bom znala spomniti svoje negotovosti, in ne mamine reakcije. Zelo pomembno se mi zdi, da nisem pozabila, kakšna sem bila, ko sem odraščala, pa tudi kakšna pri 34 letih, kolikor jih ima Ana zdaj.

Story: No, igra je ena od vajinih skupnih točk. Kaj pa vaju še povezuje? Morda moda? Obe sta tako trendno oblečeni ...

Ana: Ne, jaz nimam te strasti. To ima bolj mami ...

Bernarda: Jaz sem bolj za te stvari, res je. Tudi za urejanje stanovanja ...

Ana: Jaz imam pa bolj kaos. (smeh)

Story: Nobenih skupnih nakupovalnih popoldnevov?

Ana: Redko ...

Story: Pa obiskov v mamini omari?

Bernarda: No, to pa ja. (smeh)

Story: Kakšni pa so vajini skupni načrti v prihodnjih mesecih?

Ana: New York!

Bernarda: Z veseljem! Moja želja je, da bi se čim več družili, lahko ob kuhi, lahko s kakšnim izletom, po nakupih, s kavo in sladoledom. Pa New York naju še čaka ...

Story: Ali sta si dali kakšno obljubo?

Bernarda: Načrtovano je bilo, da greva po Anini diplomi, ampak je bila Ana takrat le teden dni pred porodom in se to ni izšlo. Ampak ja ... to je želja.

Story: Pa še za konec ... Ko se pogovarjam s svojo mamo, mi lahko pove tisoč in en trenutek, s katerim sem jo presenetila. Bernarda, morda tudi vam zdaj na misel pride kakšen takšen, ki ga ne boste nikoli pozabili?

Ana: Pot na Hvar?

Bernarda: To tako ali tako, naša potovanja in vse to. (smeh) Je pa ena posebna, sicer iz časa, ko je bila že odrasla. Enkrat je prišla do mene minuto pred nastopom, ko sem morala iti na oder težke vloge, in mi rekla, da mi mora nekaj povedati. "Mami, nekaj ti moram povedati, ampak saj zdaj ne moreš, ne?" mi je rekla. Vprašala sem jo, kaj je narobe, potem pa je rekla, da mi bo že potem v garderobi povedala. "Povej, če si že začela," sem ji rekla, ona pa mi odgovori: "Noseča sem, veš?"

Ana: In je šla na oder. (smeh)

Bernarda: Ne vem, kako sem tisto odigrala, ampak ja ... zna presenetiti.

Ana: Imam slabe 'tajminge'. Znana sem po tem. (smeh) Povem takrat, ko začutim.

Kaja Milanič

Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Story17/2017

Naročite se na revijo Story:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Priporočamo

Nova Story že v prodaji

Story 17/2017

Story 17/2017, od 20. 04. 2017