Bernarda Žarn je voditeljica, ki ne začara le s širokim nasmehom, temveč tudi s svojimi navdihujočimi mislimi in široko razprtimi obzorji, zaradi česar vedno najde prave odgovore na zastavljena vprašanja.
V letu 2020, ki je vse prej kot običajno, njen pogled ostaja na široko odprt za dogajanje po vsem svetu, zahvaljujoč knjigam pa se ji uspe vsakič znova zazreti globoko v svojo notranjost. Kot pravi sama, so prav knjige časovni stroj in letalska vozovnica hkrati.
Če sodimo po komentarjih, z letom 2020 nismo preveč zadovoljni. Kaj pa sami mislite o preteklih petih mesecih?
Joj, leto 2020 je res nenavadno ... Covid-19 je v trenutku spremenil naša življenja, nas strašil in tudi učil. Seveda vsak od nas po svoje predeluje koronalekcije in tegobe, s katerimi je ta virus obtežil naša življenja, in se morebiti tudi zahvaljuje za kak blagoslov, ki ga je prinesel.
Kakšne občutke ste imeli ob virusni krizi? Ste kaj zanimivega spoznali?
Seveda sem bila tudi sama šokirana, bilo mi je hudo za vse obolele in ogrožene, a se bom tega obdobja spominjala tudi kot časa, ko smo si kljub nujni razdalji bili nekako blizu - združeni v podpornih, opogumljajočih mislih, željah in ponekod tudi pesmih na balkonih. Tako zelo si želim verjeti, da bomo, ko bo grožnja te bolezni zares in za vedno mimo, tudi mi v kakšnem koščku srca kaj začeli znova in na novo, morda malo malo boljši, bolj sočutni in prijaznejši kot prej.
Kaj pa spoznanja, povezana z vašim poklicem?
Oddajo Vikend paket smo ustvarjali neprekinjeno, tudi med najhujšo epidemijo. Gledalci so nam sporočali, da se jim zdi fino, da so se malo sprostili, nasmejali in vsaj na trenutke pozabili na tegobe zaradi korone. Vse priprave sem opravila doma in v TV-stavbo prihajala samo ob nedeljah, ko je bila oddaja v živo. In ugotovila sem, da mi tak svobodnejši način dela ustreza, da doma delam bolj v miru, da se vsebinske ideje zato še bolj veselo rojevajo. Pa tudi za številne možnosti elektronskega in video komuniciranja sem bila vsak dan sproti hvaležna.
Veliko voditeljic in novinark nacionalne televizije je postalo v tem obdobju tarča kritik, nekatere prejemajo grožnje, druge sporočila s sumljivimi vsebinami.
Vedno in povsod, ko kdo koga pribija na križ, pomislim, da morda obstaja še kakšno neosvetljeno ozadje, širši kontekst, da ljudje nismo črno-beli in da nihče med nami ni angel. Da je treba biti previden s sodbami. Besede imajo moč – razdirajo, bolijo, žalijo. Lahko pa tudi povezujejo, pojasnjujejo in pomirjajo. Če pa me sprašujete konkretno o ostrih besedah na račun meni ljube RTV SLO - raziskave kažejo, da se ji je v teh hudih časih ugled dvignil. Saj ne rečem, da je vse perfektno, da tudi mi ne delamo napak, a včasih se pozablja, da je RTV SLO mnogo več od informativnega programa, ki je seveda pomemben in dragocen. Na RTV SLO ustvarjamo kakovosten otroški, mladinski, izobraževalni, dokumentarni, kulturnoumetniški program. Ob naših programih se lahko smejite, sprostite, razvedrite in učite. Na naših programih lahko spremljate odlične filme, dokumentarne oddaje, tudi oddaje z versko vsebino. Del RTV so regionalni centri, dopisniška mreža, svetovalne oddaje, ne pozabimo na zares kakovostne radijske programe in vsebine. In še veliko in dolgo bi lahko naštevala. Vem, utegnete pomisliti, da zvenim kot iz kakšne PR-kampanje - to ni moj namen; to so dejstva. Na RTV Slovenija sem zares ponosna. Močno verjamem, da smo dragocen javni medijski servis.
Ali danes na plavanje v voditeljskih in novinarskih vodah gledate kako drugače kot pred leti, ko ste karierno pot šele začenjali?
Seveda, rada ponavljam misel, da smo ljudje bolj glagoli kot samostalniki. Da se torej spreminjamo, zorimo in upam, da tudi modrimo ... Pomembnejša od videza je vsebina. Ne moreš biti ali postati TV-voditelj ali novinar, truditi se moraš biti predvsem širok in razgledan človek. Ta poklic opravljaš ves čas z vsemi svojimi izkušnjami, veseljem in bolečinami, z vsemi svojimi znanji, širino uma in tudi globino duha. In danes vem tudi, česar nisem vedela na začetku svoje poti, kako pomembnem in dragocen je počitek, v avtomobilskem žargonu temu rečejo 'ler' ali 'frej lauf'. Takrat se rojevajo ideje, takrat se češejo misli.
Opazila sem, da ste eno izmed objav namenili tudi aktualnemu dogajanju v ZDA. Se vam zdi, da smo ljudje izgubili občutek za sočloveka? Da je strpnosti čedalje manj?
Joj, ne vem, ali je strpnosti vse manj, vem pa, da se moramo zanjo nenehno truditi. Strašno se mi zdi, da bi se ljudje delili po barvi kože ... Srca nam vsem enako utripajo in ne glede na to, kako različni smo ali se zdimo drug drugemu, se mi zdi, da vsi hrepenimo po zelo podobnih rečeh. Vsi si želimo zdravja v telesu, ljubezni v srcu in nekakšne pomirjenosti s sabo in svetom.
Nas virusna kriza ni ničesar naučila?
Kako pomembno in dragoceno je to vaše retorično vprašanje ...
Morda res. Nekje sem zasledila, da ste nekoč dejali, da bi se najraje prežarčili v viteške čase. Je viteštvo danes že izumrlo?
Pri odgovarjanju na tista vprašanja sem se malo igrala, ker so že sama po sebi bila iskriva. Sicer pa, ja – predvsem viteštvo srca nam prepogosto umanjka.
V enem od intervjujev ste dejali, da po koncu izolacije komaj čakate obisk morja in hribov. Vam je že uspelo to izkoristiti? Kam vas je najprej zaneslo?
Prav res sem pogrešala lovljenje valov in vetra. In sem se že potunkala v morje in lovila sapo med vzponi po hribovskih pobočjih. Za zdaj ostajam kar v naši lepi, ljubi Sloveniji. Sem pa vesela in hvaležna, da sem se v preteklosti že precej potepala in odkrivala in spoznavala svet, zdaj pa se mi še ne zdi čas za daljša potovanja.
Kje sicer najdete svoj mir? Kako si polnite baterije?
Narava je moj najljubši akumulator in terapevt. In potovanja in odkrivanja sveta mi tudi dobro denejo. Kar nekaj sveta sem že videla in se domov vselej vrnila bogatejša - z novimi spomini, znanji in spoznanji in tudi s ponosnim zavedanjem, kako čudovita je Slovenija. Meni najljubši konec Slovenije je seveda Posavje, od koder izhajam. Posavje je kulturnozgodovinsko bogato, narava ponuja različne možnosti in priložnosti za potepanja, raziskovanja in športna udejstvovanja, ljudje so prijazni, nastanitve butično očarljive, doma pridelana hrana pa pregrešno dobra.
Sodeč po objavah na družbenih omrežjih, ste strastna bralka. Katera zvrst knjig vam je še posebej pri srcu?
Ja, knjige so najcenejša letalska vozovnica in časovni stroj hkrati. (smeh) Z njimi potujem po svetu, v preteklost in vase. Berem različne žanre, najraje imam romane, poezijo in avtobiografske zgodbe.
Kdaj si vzamete čas za branje? Vas knjiga spremlja ves čas?
Najpogosteje berem ob večerih, med dopustom se ti 'večeri' znajo raztegniti. (smeh) Skoraj nikamor se ne odpravim brez knjige. In e-bralnik je dragoceno zmanjšal težo mojega kovčka.
Nam zaupate naslov knjige, ki vas je nazadnje najbolj navdušila?
Trenutno odprtih ust berem avtobiografski roman Osvobojena Tare Westover; kaj vse človek lahko doživi in preživi in česa vsega se lahko osvobodi. Ravno včeraj me je pobožala zbirka Skuštranke: srčnice male za otroke različno stare, ki sta jo skupaj zrimali Manca Košir in Ladeja Godina Košir. Poškilila pa sem tudi že v roman Ledeni tedni Pascala Brucknerja; stavek, zapisan na platnici, me je pritegnil: “So pač zmage, ki vodijo v slepo ulico, kot so porazi, ki odpirajo nove poti.”
Številni šele čez poletje najdemo nekaj več časa za branje. Koliko knjig pa sami vzamete s seboj na morje? Imate seznam za letošnji oddih že pripravljen?
Joj, moj kovček je bil vselej nesramno težak zaradi knjig, e-bralnik se mi zato zdi imenitna pogruntavščina. In ja, kot predvidevate, imam že dolg seznam branja. (smeh)
Česa so vas knjige naučile?
Koliko časa oz. koliko prostora imate v svoji reviji za odgovor na to vprašanje? Bom poskušala biti kratka pri odgovoru, čeprav je vprašanje vredno najmanj eseja. (smeh) Knjige so res moje dragocene učiteljice, sočutne sopotnice, iskrive prijateljice, neprecenljivo jasna ogledala. A če bi morala izbrati eno besedo, ki jo najbolj povezujem z branjem, je to 'širina'. Moj pogled je drugačen od pogledov drugih, tudi moj 'prav' je lahko drugačen od drugih 'prav', a zato še ni treba, da sva sovražnika, ob srečanju različnih perspektiv se lahko vsi bogatimo, spreminjamo in rastemo ...
Napisala: Nika Arsovski // Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik
Preberite še: Novi Audi A3 Sportback – avto, kjer občutite razliko