Očarljiva televizijska voditeljica nosi v sebi svetlobo, ki je nalezljiva.
Med pogovorom z njo imaš namreč občutek, da je imel njen najljubši pesnik Tone Pavček prav, ko je zapisal: »Vsak človek je zase svet, čuden, svetal in lep kot zvezda na nebu«. Navdušena bralka z žarečimi očmi pravi, da jo navdihujejo ljudje, ki se obračajo k svetlobi. In takšna je tudi sama.
Trenutno vodite oddajo Poletna scena. Vam priprave vzamejo veliko časa?
Da. Na vodenje vsake oddaje in vsak pogovor z gostom se pripravim in poskušam čim več prebrati, izvedeti o tematikah oddaje in življenju ter delu gostov. To se mi zdi nujen in osnoven izraz spoštovanja do gledalcev in gostov. Sem pa že po naravi precej vedoželjna in se pogosto moja osebna zanimanja prekrivajo s profesionalnimi izzivi.
Kakšni ljudje vas navdihujejo?
Navdihujejo me ljudje s širino in globino duha, srca in intelekta. Ljudje, ki vedo, da je med črno in belo cela mavrica barv. Ljudje, ki ne obsojajo in ne sodijo na prvo žogo; ljudje, ki se jim zdi vredno spoznavati in razumeti druge, in tisti, ki se trudijo obračati proti soncu. Predvsem pa me vedno znova navdahnejo ljudje, ki so doživeli hude preizkušnje, a jih bolečina ni strla in jih ni potegnila v zagrenjenost, zlobo niti v tečnobo, temveč iz svojih ran sijejo svetlobo, modrost, moč in sočutje. Takšni ljudje so zame dragoceni svetilniki.
Na televiziji ste vedno polni pozitivne energije. Od kod črpate moč, da ste pred kamerami nasmejani?
Rada sem v naravi, rada se rekreiram, berem, raziskujem svet, življenje in sebe, brez slabe vesti pa si privoščim tudi 'sveto lenobo', kot je počitek poimenoval pater Karel Gržan. Z leti pa si upam biti resničnejša tudi pred kamerami. V mlajših letih se mi je zdelo, da spada v opis mojih delovnih nalog večni nasmeh številka 5, kakor imenujem profesionalni nasmeh. A televizija je medij, ki brez milosti razkrinka. Seveda pred kamero ne morem biti tečna, a so me izkušnje naučile, da je pomembnejše, da sem pred kamero pristna kot pa absolutno korektna.
Na začetku karierne poti so vam z nasveti pomagale izjemne ženske, kot sta Ajda Kalan in Milena Zupančič. Kaj sta vam svetovali?
Ajda Kalan mi je poleg dragocenega fonetičnega znanja dala pomemben napotek: Bodi dama. Milena pa nas je (na isti avdiciji je bil izbran tudi Boštjan Romih; tudi z njim zelo rada sodelujem) s posebno kombinacijo miline in odločnosti spodbujala k pristnosti, resničnosti. Kamera seveda zahteva kultiviranost gibov in govora, a hkrati zahteva tudi iskrenost. Tako Milena Zupančič kot tudi Mateja Koležnik sta se trudili graditi to kultiviranost na edinstvenosti vsakega posebej.
Kaj za vas pomeni biti dama?
Zdi se mi, da je pomembna predvsem gosposkost srca, duha in misli. To je zame še pomembnejše od zunanjega gosposkega videza in obnašanja. Zato spoštujem ljudi, ki jim življenjske okoliščine niso omogočile, da bi razvili gosposkost forme, so pa razvili gosposkost uma in duha. Zdi se mi, da me skoraj vsak človek lahko česa nauči, popestri moj dan, navdihne s svojo zgodbo, če si le vzamem čas, da mu prisluhnem.
Na televiziji ste vedno zelo urejeni. Vas to kdaj obremenjuje?
Urejenost spada k delu na televiziji – kot k drugim poklicem spadajo druge nujnosti. Pred vsako oddajo gremo voditelji v masko, kjer nas izjemne strokovnjakinje naličijo. Tudi oblikovalci luči, kontrolorji slike in drugi mojstri se potrudijo in poskrbijo, da smo pogosto videti bolje kot v vsakdanjih življenjih. Ta proces urejanja nekako pomaga usmeriti tudi misli in razpoloženje. V prostem času pa potem poskrbim za ravnovesje in se redko ličim.
Že ob koncu osnovne šole ste opravili avdicijo na lokalnem radiu. Kakšna je bila vaša izkušnja z delom na radiu?
Bila je kar kruta izkušnja, ampak hkrati izjemno dobra šola. Kot rosno mlado dekle sem seveda imela omejeno obzorje znanja in izkušenj in komaj sem vedela, kaj pomenijo besede, ki jih izgovarjam med prebiranjem poročil o politiki, gospodarstvu, dogajanju doma in v svetu, osmrtnic, športnih novic. Naredila sem ogromno napak in zatikalo se mi je zaradi treme. Še danes se spomnim tistega groznega občutka v trebuhu ob nemoči in tudi jeznih klicev poslušalcev. Toda včasih je treba zapluti čez kakšno brzico, tudi pasti s čolna, se potolči; a trenirati dalje, spet zaplavati in se neprestano učiti. Oziroma kot je zapisala Elizabeth Gilbert v knjigi Velika čarovnija: »Preprosto in velikodušno pravilo življenja je, da boš v tistem, kar vadiš, napredoval.«
Z učenjem je menda povezana vaša prva izbira poklica.
Želela sem postati učiteljica slovenščine in sociologije, to sem na filozofski fakulteti tudi študirala, in slutim, da me bo v življenju enkrat še zaneslo na pot poučevanja oziroma predajanja znanja. Izhajam iz družine, kjer je neverjetno veliko učiteljic. Vse moje sestrične so učiteljice, le sestra je gradbenica. Ena babica je želela postati učiteljica, druga pa redovnica, a nobena ni imela sreče, da bi ji omogočili šolanje. No, še dobro, da mama Fanika ni postala nuna, ker potem tudi mene ne bi bilo. Velikokrat pa pomislim nanju in na dejstvo, da možnost izobraževanja ni samoumevna.
Prihajate iz Brestanice in menda sprva niste želeli živeti v Ljubljani.
Ja, kar dolgo sem bila prepričana, da nikoli ne bom živela v Ljubljani. Toda pomembno se mi zdi, da ne vztrajamo trmasto pri svojih principih, ampak si priznamo, da smo se spremenili in da so se spremenile tudi naše želje in potrebe. Zdaj zelo rada živim v tej naši ljubi Ljubljani, postala je moj dom in ponavljam za županom, da je najlepša na svetu. Poleg občine Krško, kraja Brestanica in vasi Anže.
Veliko berete. Prepoznate v knjižnih junakinjah sebe?
Včasih v knjigah res iščemo drobce sebe, svojih resnic, sanj in hrepenenj, tistega, kar smo, ali tistega, kar bi si želeli biti, če bi imeli možnosti in pogum. Včasih se mi zdi neizmerna sreča, da živim povsem drugače in drugje. Skratka, s pomočjo knjig lahko izživim več različnih življenj oziroma moje postaja bolj raznoliko, bogatejše, polnejše. Žal že pokojna Alenka Šet, ki je pisala pod psevdonimom Helena Cestnik (tudi ona je bila doma v Brestanici), je v romanu Črna to ubesedila mnogo lepše, kot znam sama: »Branje je umik vase, zbiranje školjk na neskončni obali, pletenje žarkov v snope svetlobe, v vrvežu dragocen nauk in klepet neizgovorjenih besed.«
Vas bolj nagovarjajo ženske avtorice?
Ne. Tudi sveta ne delim na ženskega in moškega, ker verjamem, da imamo vsi različne energije v sebi, ki se po svoje pretakajo.
Kako pomembna so za vas prijateljstva?
Zavezništva so zelo pomembna v življenju. Že v vrtcu so nas naučili, da je lažje in varneje iti v svet, če vsaj kdaj pa kdaj lahko koga primeš za roko. Ni veliko takih ljudi v življenju, zato pa je tiste treba toliko bolj čuvati. In si pomagati, ko in če si lahko. Včasih se zgodi tudi čudež in nam to uspe tudi v poslu. Tako se z Lorello Flego izjemno spoštujeva, si zaupava, včasih tudi svetujeva in predvsem privoščiva druga drugi uspeh.
Ste zelo strogi do sebe?
Bila sem zelo. In sem še kdaj. A se tudi trudim biti bolj prizanesljiva in mila do sebe in drugih. Lažje je živeti in dihati, če poskušaš razumeti sočloveka in njegove vzvode delovanja. To ne pomeni, da vse dopuščam in da se z vsem strinjam, mi je pa lažje, če ljudi razumem. Pogosto se mi potrjuje misel, da največje grenkobe in žlehtnobe izhajajo iz najhujših ran, ki pa so zamudile priložnost, da bi raje milo zasijale; ali pa samo niso imele blagoslova in sreče, da bi jih nekdo nežno in ljubeče popihal in objel.
Kdaj ste najbolj v stiku s svojim bistvom?
Nimam samo enega kotička, kamor bi se umaknila in 'se poiskala'. Pomembno se mi zdi, da znotraj sebe gradim cerkvico miru. In se iz nje oziram proti svetlobi, čeprav nas tudi to lahko včasih zaslepi.
Najbrž se v medijskem svetu to lahko precej hitro zgodi.
Nujno je imeti prav namagneten kompas. Treba je vedeti, katere stvari so pomembne in da ne gradiš svoje identitete samo na prepoznavnosti. Tisto, kar sem zgradila v svoji glavi, srcu in duši, je edino, kar je zares moje.
Verjamete v dušo dvojčico?
Ne verjamem v samo eno dušo dvojčico. Kot sem že rekla, verjamem pa v sočutno bližino. Verjamem, da se ljudje razvijamo, spreminjamo in da skozi čas z nekaterimi ljudmi nismo več kompatibilni, vendar lahko ostaneta med nami ljubeča naklonjenost in spoštovanje. V življenju lahko srečaš veliko sorodnih duš. Smo učitelji drug drugemu, če znamo to prepoznati. Alenka Rebula je izjemno zapisala, da se moramo truditi tudi naše 'mučitelje' spremeniti v 'učitelje'.
Zelo varujete svojo intimo. Vas motijo vprašanja o vaši zasebnosti?
Ne motijo me vprašanja, vendar se mi zdi pomembno, kdaj zapreti vrata in začrtati mejo. Opravljam delo, ki je nenehno na očeh javnosti, in dovolj velik davek je že to, da vsak lahko o tvojem delu, videzu in toku misli pove, zapiše, karkoli želi, pa še podpiše se po navadi ne s svojim imenom, kaj šele, da bi on sam povedal kaj o sebi. Ljudje sprašujejo, govorijo marsikaj, vendar verjamem, da moraš nekaj svetega ohraniti zase. Tudi jaz svoje goste vselej vprašam, kaj in do kam in kod jih lahko sprašujem, o čem želijo govoriti in kaj ohraniti zase. Težko bi si odpustila, če ne bi spoštovala njihovih meja in intime njihovega jaza.
Kakšne oddaje najraje vodite?
Zdaj najraje vodim oddajo Poletna scena, od 25. 9. pa bo moj najljubši Vikend paket. Vsaka oddaja, ki sem jo delala, me je česa naučila in me nekako tudi obogatila.
Obstaja ločnica med vašim delom in zasebnim življenjem?
Stroge in jasne ločnice ni. Biti novinar ni zgolj poklic, se mi zdi, da bolj ko si modro, razgledano, čuteče bitje, boljši si tudi kot novinar in voditelj. To si z vsem svojim znanjem, zavedanjem, zanimanjem in čutenjem.
Kaj je bila največja zmota, ki ste jo imeli o delu na televiziji?
Kako zanimivo vprašanje ... Hm, kot mlado dekletce sem mislila, da so vsi znani obrazi s televizijskih ekranov popolni in srečni. Verjela sem, da je uspeh sinonim za zadovoljstvo. Ena izmed najpomembnejših lekcij, ki sem se jih naučila, je, da smo vsi samo ljudje s svojimi hrepenenji, veseljem, zagrenjenostmi, spotikanji, manjki, žalostmi. Tudi tisti, ki nastopamo v medijih. Za marsikakšnim profesionalnim nasmehom se skrivajo tesnobe in v tem smo si vsi tako zelo podobni: prodajalke, šoferji, učitelji, čistilke, zdravniki, mi vsi ...
Ste zadovoljni s svojim življenjem?
Pomirjena sem. In hvaležna za možnosti in lekcije, ki mi jih ponuja življenje.
Besedilo: Danaja Lorenčič
Fotografija: Aleksandra Saša Prelesnik