Bernarda ni tiste vrste slavistka, ki bi strigla z ušesi ob kakšni govorni napaki in risala vejice po plakatih, televizijske kolege pa opozarjala na pravilne naglase. Vseeno goji ljubezen do zborne izreke in spoštuje vsakega, ki poskuša živeti s televizijskim medijem, tudi zato, ker to delo ni tako preprosto, kot je videti iz domačega naslonjača.
Avdicijo na TV Slovenija je uspešno opravila pred 16 leti, pred kamerami zorela, za njimi pa včasih tudi preklinjala, jokala in si ob težkih trenutkih dopovedovala, da je ustvarjati na televiziji privilegij. Tudi in predvsem zaradi ljudi, gostov, ki so ji pomagali ustvariti zanimive televizijske minute in se kasneje izkazali kot zaupanja vredni prijatelji.
Za trenutek naj odloži delo ...
V želji, da bi povezovala otroški in mladinski program, se je v 8. razredu osnovne šole prijavila na avdicijo na lokalnem radiu v Sevnici, a je hitro morala zaplavati v morje resnega programa; sprva opotekajoče, sčasoma pa bolj tekoče, prebirajoče vse od čestitk in pozdravov naših poslušalcev (od takrat zna besedila mnogo narodno-zabavnih viž) do kmetijskih nasvetov, poročil, osmrtnic.
Z nekaj radijskimi sodelavci so se leta 1997 prijavili na avdicijo za povezovalce programa na TV Slovenija in ta je zaznamovala njeno življenje bolj, kot si je upala misliti. Z žarom v očeh se Žarnova spominja številnih televizijskih legend, ki so sedele v komisiji.
Ko je pred leti gospo Natašo Dolenc gostila v eni od svojih oddaj, ji je zaupala, da se je dobro spomni, menda naj bi se ji na avdiciji na poseben način svetile oči. Na omenjeni preizkus se je prijavilo več kot 700 ljudi in v zadnjem krogu sta morala z Boštjanom Romihom drug drugega intervjuvati.
»Očitno sva bila prepričljiva, saj sva bila oba sprejeta.«
Leti televizijske šole
Preden je prvič začutila prijeten nemir ob rdeči luči, sta minili dve leti. Treba je bilo postaviti glas, se znati sprostiti, spogledovati s kamero, paziti na jezik.
Govora pred mikrofonom jo je učila Ajda Kalan, legendarna pedagoginja, katere nasveti so presegali govorno izobraževanje. K Andreju in Janezu Vajevcu je skupaj s skupino igralcev hodila na trening, povzet po metodi Leeja Strasberga.
Sledi je v njej pustila režiserka Mateja Koležnik, ki se je v vsakem od njih trudila iskati in najti najboljše.
Dragoceni so bili tudi nasveti igralke Milene Zupančič o tem, kako stopiti pred občinstvo in se mu predati. S profesionalno strogostjo, a srčno toplino je za njih skrbela Sergija Stojkovič, ki je bila dolga leta televizijska voditeljica.
In tu je še Eva Longyka, ki je ne gre izpustiti, predvsem zaradi topline, ki je ni prenašala zgolj na gledalce, ampak tudi na nas zelence, pravi Bernarda.
Zelo dragoceni so bili tudi nasveti Draga Pečka, izjemnega televizijskega ustvarjalca in poznavalca, ter Janeza Dolinarja, tudi njenega partnerja pri povezovanju prireditev in človeka z veliko začetnico.
Spoštovanje čez vse!
Televizijo Bernarda pozna do obisti, in ona pozna njo. Povsod prihaja do konfliktov in delo na televiziji človeka res popelje v pisano paleto ekstremnih čustvenih stanj, od omamne evforije in praznine, ki se priplazi po opravljenem delu, strahu pred tem, do razočaranj, če ni bilo vse tako, kot bi si želeli. In seveda ničesar ne moreš narediti sam, gre za izrazito timsko delo.
Vsi smo samo ljudje, s svojimi željami, pričakovanji, navadami, karakternimi lastnostmi, zato se krešejo tudi iskre, pravi Bernarda.
Zgodi se, da visoka napetost in povečano delovanje nadledvične žleze povzročijo viharje, a si je treba znati tudi odpuščati. Trudi se biti čim bolj spoštljiva do sodelavcev, in to pričakuje tudi od drugih.
Se pa velikokrat spomni babičinih besed, da je treba z ljudmi govoriti v njihovem jeziku, Finec zelo verjetno ne bo razumel japonščine, mar ne?
Ko je na delu Murphy
Ja, zgodilo in dogajalo se je že marsikaj, v smehu pove Berni. Od tega, da ji je sovoditelj pobegnil z odra, ker je pozabil listek, na katerem je imel zapisano besedilo, da so listki z besedilom odfrčali v zrak, tik preden je bilo treba stopiti pred kamere, da so se tablici izpraznile baterije, da se je prava beseda, ki je predstavljala iztočnico za nadaljevanje oddaje, izgubila v črnih luknjah možganskih krivulj, da je kakšna gospa postala gospod, da smo koga preimenovali, pred mikrofon povabili nekoga, ki ga sploh ni bilo v dvorani, do tega, da je koga strašno kam tiščalo v najbolj neprimernem trenutku, da se je kihalo, kašljalo, spotikalo in neobvladljivo hihitalo.
In ja, veliko televizijskih mož je že imela in te odrske dvojine niso vselej samo prijetne. Če je ujemanje zatikajoče, se je treba še posebej potruditi biti profesionalen in v človeku, ki stoji ali se poti poleg tebe, videti čim več dobrega.
Včasih pa se zgodi prava mala čarovnija odrske alkimije. »Ampak vam ne izdam imena najljubšega. Z Lorello se obe trudiva za njegovo 'naklonjenost' in žal verjetno nisva edini,« v smehu še skrivnostno pripomni Žarnova.
Gorazd Dominko
