Betka Štuhel: Z malim hrtom vsak dan na Šmarno goro

Betka Štuhel: Z malim hrtom vsak dan na Šmarno goro (foto: osebni arhiv) osebni arhiv
Vir: Lea
11. 9. 2016

Betka Štuhel, ki jo je širna Slovenija spoznala letos, ko je na prvi poletni dan popeljala na Šmarno goro ogromno Slovencev, se na to vzpetino povzpne prav vsak dan. Vedno jo spremlja njen štirinožni prijatelj, mali angleški hrt oziroma whippet Willy.

Lahko malce več poveste o tem projektu ...

Hipec navdiha ni prevzel samo mene, ampak tudi vse vsakodnevne 'šmarnogorce', ki smo si želeli avanturistično popestriti življenje. Skupaj z nami pa še tisoče drugih. Spontano in z veliko entuziazma. Če bi že na začetku razmišljala projektno, bi me zagotovo zvilo od treme in odgovornosti. Tako pa so se kocke  sestavljale kar same od sebe. Od vzhoda do vzhoda, torej 24 ur hoje niti ni bil tako velik zalogaj, če je človek dovolj motiviran, najlepši del projekta so bili prvi vzhod s tisoč zadovoljnimi ljudmi na vrhu, spremljava Big banda Slovenske vojske in odlična energija, ki so se je z objemanjem nalezli vsi prisotni. Neponovljivo.

Vaš cilj se je letos na Šmarko, kakor jo imenujete, povzpeti kar 366-krat. Ujamete skoraj vsak sončni vzhod na njej, kajne?

Lovim sonce, ki se sicer ne 'zgodi' vsakič, a zgodnja jutra so v vsakem primeru rezervirana za Šmarko. Če želim ta vrh osvojiti za vsak dan v tem letu, se je treba kdaj potruditi tudi večkrat na dan. Trud je že zdavnaj prerasel v neizmerni užitek. Svet je namreč v jutranji spokojnosti neizmerno lep.

Vaš mali angleški hrt Willy vas spremlja na teh poteh. Bi lahko rekli, da je  najboljša družba?

Zame zagotovo, čeprav mi včasih malo pobegne po svoje, a se vselej vrne. On pa nad mano takrat, ko je zunaj res trda tema, ura okrog 4. ure zjutraj, zunaj pa celo dež ali mraz, ni najbolj navdušen. A ga vseeno ne pustim spati.

Betka, Willy je vaš prvi kuža, ste dolgo razmišljali, preden ste šli iskat prav njega?

Kakšno leto dni. Vendarle je bilo treba z navdušenjem okužiti še moža. Zdaj, ko je Willy z nami že tri leta, si prav mož ne predstavlja, da ga ne bi bilo.

Zakaj prav mali angleški hrt?

Nežen, prikupen, ravno prav samosvoj in igriv. Odločilna je prijaznost do ljudi vseh starosti.

Kaj je značilno za to pasmo?

Melanholičen karakter. Včasih se mi zdi, da ure in ure tuhta in razmišlja, kako bi rešil svet oziroma ustregel vsem okrog sebe, četudi v lastno škodo.

Kako se razume z vašim sinom Aleksandrom?

V Aleksandru je naš Willy prebudil občutek za skrb in empatijo. Ravno pred kratkim mi je rekel: "Najbolj bi bil žalosten, če bi Willyja kdo zanalašč udaril. Tega ne bi prenesel."

Betka, bi sploh še znali živeti brez Šmarne gore in Willyja?

Izbire ni veliko. Med bližnjimi vrhovi vsekakor zmaga Šmarna. Drugače kot z Willyjem si sploh ne predstavljam. Hvala in se vidimo kmalu na Šmarni gori.

Priporočamo