Betka Šuhel Mikolič in Metka Albreht že ob trdi temi dvigujeta srčni utrip

Dve veliki pozitivki, polni dobre energije, katerih najbolj poznan modni dodatek je širok nasmeh. Njuna dobra volja je nalezljiva. Betka Šuhel Mikolič in Metka Albreht sta se že tradicionalno podpisali pod z vsakim letom bolj priljubljeno zgodbo Od vzhoda do vzhoda, ki h gibanju nagovarja tako mlade kot stare.

Srečni izrazi na obrazih ljudi jima dajo še dodaten zagon in energijo za snovanje novih idej ter projektov, pa tudi za soočanje z vsakdanjimi življenjskimi ovirami. Te z vsakim vdihom svežega zraka postanejo manjše.

Story: Pred časom sem prebrala, da sončni vzhod blagodejno vpliva na človekovo dobro počutje. Se sami ravnate po priljubljenem pregovoru: Rana ura, zlata ura?

Betka: Od nekdaj. Če pomislim, kako sem pred leti hodila s kurami spat, da sem lahko zjutraj vstala ob treh in šla v službo na jutranji program na radio, potem z lahkoto zaključim, da je ta del dneva čisto po mojem okusu in najbolj produktiven.

Metka: Zame bolj velja pregovor: Po jutru se dan pozna … Kar drži. Jutra so tista, ki mi vlijejo mir, spokojnost in tišino. Takrat se lahko zaprem v svoj svet, kjer premeljem vse - dobro in slabo - in začnem dan z nasmehom, odprtim srcem, s katerim sprejemam vse, kar mi tisti dan prinaša ...

Story: Kako sicer sami začnete dan?

Betka: Zgodaj, zgodaj. S hojo na Šmarno goro, gledat, kako se dela beli dan. Obuti športne copate in odkolovratiti tja v breg, ni taka znanost, če se zavedaš, da bodo obveznosti dneva dobile čisto drug predznak.

Metka: Jutra vsakodnevno oplemenitim s športom, in to tako zgodaj, da grem in se vrnem še v temi ... Domov prinesem energijo za vse moje. Potem med njih z lahkoto trosim dobro voljo, toleriram najstniške muhe, štiriletnikovo trmo in vmes mirim še svojega Matjaža, da je pač njuno obnašanje v teh letih čisto normalno. (smeh)

Story: Zakaj ste se letos odločili za vrnitev na Šmarno goro, tja, kjer se je vse skupaj v resnici začelo?

Betka: Prvič, ko smo na Šmarni gori pred štirimi leti postavili jutro na glavo, nisem razmišljala o ponovitvi. Enkrat in nikoli več. Zdelo se mi je neponovljivo. Potem se je zgodilo povabilo na Mariborsko Pohorje. Spomnim se, da mi je takrat Roman Dobnikar, predsednik Atletske zveze Slovenije, rekel, da ta projekt ne spada nikamor drugam kot na Šmarno goro. Namerno sem ga preslišala, ker sem imela v glavi širšo zgodbo: pričakovanje sončnega vzhoda istočasno, in sicer na najdaljši dan v letu, na vseh priljubljenih slovenskih vrhovih. Ampak če že naredimo reprizo, jo dajmo drugje. Štajerci so bili precej vztrajni s povabilom, zato sem podlegla. Prvič, pa lani drugič, ko je projekt gostoval na Mali gori. Letos se je vrnil domov, od koder ne bo šel nikamor več. Seme je namreč padlo na plodna tla. Letos se je trem vrhovom pridružil tudi Boč. Ni več potrebe po dodatni aktivaciji.

Metka: Delam po navdihu. Stvari in dogodke moram začutiti, se z njimi poistovetiti. Potem vem, da bo projekt speljan s srcem in dušo. Šmarna gora mi je domača. Poznam vsak kamenček in klopco, vse jutranje strice, ki v svojem tempu hodijo v hrib in mi s pozdravom: “Ooo, dobro jutro, punčka,« polepšajo dan … Zato je bila tudi letos Šmarka. Prvič je bilo edinstveno, čutno in vsaj zdelo se mi je neponovljivo. Danes mislim drugače. Vse se da, če je želja dovolj močna in cilj jasen. Videti kup srečnih in zadovoljnih ljudi, ki jih projekt Od vzhoda do vzhoda premakne iz cone udobja, da se še v temnem jutru povzpnejo na vrh, je nekaj, kar ti ostane v večnem spominu in definitivno postane navdih za nadaljevanje projekta.

Story: Kaj vam je pri ustvarjanju projekta v navdih?

Betka: Vznesenost in sproščenost množice, ko se zjutraj snidemo na vrhu. V očeh vsakega pohodnika lahko prebereš ponos, da mu je uspelo sredi noči toplo posteljo zamenjati za konkreten podvig. Navdihujejo me tudi ljudje, ki me že januarja sprašujejo 'Kje se bo letos nad mestom najlepše danilo? Komaj čakamo!' Da zgodba ostaja zapisana v spominu za vekomaj, pridajo velik delež tudi nastopajoči, ki spadajo v sam vrh slovenskega glasbenega ustvarjanja. Tu ne odstopam. Vem, da ljudem ta pristni stik veliko pomeni. Srce zavibrira na vseh frekvencah.

Metka: Navdih so ljudje. Tisti, ki jim je dogodek namenjen. Razmišljali sva sproti. Program pa se je zlagal sam po sebi. Padale so ideje, kovali sva koncept in večina idej je padla na plodna tla.

Story: Poskrbeli ste prav za vse generacije. Katera pa je po vašem mnenju najbolj odprta za tovrstne dogodke?

Betka: Ha. Po raziskavah so to ženske med 35. in 55. letom starosti. Torej, naša generacija. Ki v zgodbo potegne še moža, otroke, družino in prijatelje. Ženska energija je silovita, ko se odloči narediti red. To je hkrati tudi tisti del aktivne populacije, ki za bodoče generacije lahko z zgledom naredi največ.

Metka: Me, ženske, smo tiste, ki se po navadi odločamo in odločitev tudi izpeljemo. Zato sem prepričana, da smo mame tiste, ki bomo popeljale poleg sebe še otroke, tri prijateljice in seveda svoje moške, s prepričljivimi besedami, da je hoja v hrib dobra za njihovo počutje, in da jih na vrhu čaka nekaj lepega ... (smeh)

Story: Se ljudje v zadostni meri zavedamo pomena gibanja?

Betka: Zavedanje in prakticiranje se krepita. Eni pretiravamo, drugi se ga lotevajo zmerno. Koliko jih ostane neopredeljenih doma na kavčih, pa verjetno vedo kakšne konkretne institucije. Mislim, da je gibanje enako pomembno kot hrana in spanje. Odnese veliko psihičnih obremenitev. Dobrobit je tudi dobra telesna pripravljenost. Prej se začnemo gibati, bolj bomo na stara leta zadovoljni, ker nam časa ne bo treba preživljati v zdravstvenih ambulantah. Poznam gospoda, ki šteje 87 let, ki vsak dan eno uro nameni konkretni telesni obremenitvi. Ne gre samo peš po kruh v trgovino. Hodi na fitnes, da poskrbi za ohranjanje mišične mase. Z golfom trenira fokus misli, pa še konkretno se sprehodi. Vsako popoldne si privošči enourni dremež. Ne spomni se, kdaj je bil nazadnje zares bolan. V svojem dolgem in še vedno vitalnem življenju ni bil niti en dan na bolniškem dopustu.

Story: Kdaj ste sami gibanju začeli posvečati nekaj več pozornosti?

Betka: Mislite, kdaj sem začela glasno pretiravati? (smeh). Pamet me je srečala štiri leta po porodu. Takrat sem prvič v življenju pokleknila pod težo dnevnega tempa. Leto dni sem prihajala k sebi. V tem času sem vzpostavila drug sistem prioritet tako pri delu kot pri družinskih obveznostih. Malo negotovosti je bilo edino pri delu, saj sem samostojna podjetnica. Brezskrbnosti ne poznam. Okej, mogoče sem tudi po značaju takšna, da mi ni vseeno, če miza ostane nepospravljena. Ampak jutranji stik s samo seboj, ko se poženem med šmarnogorske korenine, naredi bremena lažja.

Metka: Huh. Mislim, da me šport spremlja že iz osnovnošolskih dni. Imela sem obdobja, ko sem pridno zahajala na stadionske tekaške steze. Potem sem tek zamenjala za fitnes naprave, pozneje za bolj skupinske vadbe in v srednjih letih spet nazaj na tekaške, tokrat gozdnate površina z zastavljenim ciljem, da se kondicijsko pripravim do te mere, da v dveh letih pretečem vseh šest svetovnih maratonov (World Marathon Majors).

Story: Največkrat je izgovor naglica. Kdaj sami najdete čas za rekreacijo, gibanje, svež zrak? Imate za vse te z izgovori kakšen nasvet?

Betka: Fino si je postaviti cilj. Čas v dnevu se potem takoj najde. Priporočljivo je ob tem čutiti tudi veselje. Sicer nima smisla. Menim tudi, da na 'naravno pot' uvajanja gibanja v vsakodnevno življenje ne gre računati. Potruditi se je treba. Vedno bom zagovornik izvajanja športnih aktivnosti v naravi, ker smo z njo povezani na vse načine. A je prenovitev stanja duha skoraj zagotovo prvi korak. Pa še dobro deluje na telesno in umsko raven.

Metka: Verjamem, da je z družinskim tempom, sploh za ženske čas večni rival. Zato sem si jaz umislila zgodnje, prezgodnje jutranje ure. Moji še vsi spijo, in ko odhajam od doma, me ne spremlja slaba vest, niti slab občutek, da 'kradem' naš družinski čas, zato se svobodno prepustim dvigovanju srčnega utripa s hojo ali tekom v hrib. Verjemite, deluje pomirjujoče in proti stresu.

Story: Imate kakšen dnevni ritual pred športno dejavnostjo, ki ga za nič na svetu ne bi izpustili?

Betka: V hrib se podajam zgodaj zjutraj, še pred sončnim vzhodom. Torej v trdi temi. Bog ne daj, da bi imela pred tem še kakšen ritual. Možgani bi me hitro prepričali, da je sonce lepo pričakati tudi v postelji. Odsotnost misli. To je moj ritual.

Metka: Hahah. Ritual. Hja. Umijem zobe in se odišavim za morebitno srečanje s srno. (smeh)

Story: Kdaj sami občutite, da najbolj potrebujete gibanje, naravo?

Betka: Ko pride jesen. Lepo pobarva melanholičen del mojega značaja.

Metka: Ne boste verjeli. Po najbolj napornem dnevu. Po stresnih situacijah in tistih norih dnevih, ko je urnik prepoln. Takrat se grem najraje spihat nekam na samo. Nekam, kjer vse skupaj prediham in izdiham.

Story: Prenašate te vrednote tudi na svoje bližnje?

Betka: Vsekakor. Na moža mi ni treba, ker je tudi sam predan športnim aktivnostim. Rad kolesari. Moj 12-letni sin je fazo po obdobju upiranja in iskanja nesmisla v gibanju prerasel. Zdaj se ga ne da več ustaviti. Kar je spet izziv, ker se meni na Šmarno goro ne ljubi teči na čas. Komaj čakam, da bo lahko šel brez mene. Ne ujamem ga več.

Metka: Absolutno. Otroci itak prevzemajo navade staršev. Alina, zaljubljena v džez in moderen ples, je itak okupirana polovico dneva s plesnimi treningi. Mali Etijen pa talentiran tekač. Trenutno je v obdobju, ko prekipeva od prevelike količine energije in ga moramo, kot kakšnega kužka, obvezno peljati vsak dan na dooolg sprehod, ki ga po navadi spremlja glasna prošnja in tekmovalne besed: ”Mami, teči z mano! Kdo bo prvi?”