Betka Šuhel Mikolič se je naučila zamesit najboljšo potico pod soncem

Betka Šuhel Mikolič se je naučila zamesit najboljšo potico pod soncem (foto: Primož Predalič) Primož Predalič
18. 11. 2019

Nekdanja prepoznavna televizijska voditeljica, redaktorica in avtorica oddaj, danes pa mentorica javnega nastopanja in organizatorka dogodko, Betka Šuhel Mikolič, je še kako vpeta v družabno življenje, zadnje čase pa odmeva predvsem njen dogodek na Šmarni gori, ki poteka s sloganom Od vzhoda do vzhoda – za srečne ljudi.

Kljub izjemno aktivnem življenju pa je v Betki že dlje časa tlela želja o pripravi prave slovenske potice. "Že 20 let jo sprašujem, kdaj lahko pridem za vajenko in ona mi že 20 let govori: “Pridi, kadar hočeš.” Končno sva se uspeli uskladiti. Nabavila sem vse, kar mi je naročila, sprostila prostor v glavi za skrivnosti velikih kuharskih mojstrov in šla v Laško. Končno! Da se naučim zamesit najboljšo potico pod soncem. Teta Štefka peče tâko," je v uvodu dejala Betka Šuhel Mikolič, nato pa je pripovedovala z zgodbo, iz katere se je veliko naučila: "Recepta ne moreš zgrešit. Ker je vse 'od oka'. Občutek moraš dobit. Če vprašaš mene, rabi ta leta prakse, če pa teto: »Oh, eno potico skup spravit je pa res čisto enostavno.« V primeru tete Štefke je prakse za 60 plus. Zdaj pa računaj … Šteje jih namreč 96. Tehtnice nima. Pa bi ji prav prišla. Ne za njo. Za takšne primere, kot sem sama, ko bi vse najraje delala 'na vago'. Kako naj si drugače zapomnim? Ker tudi tale video, v katerem večinoma govoriva ena mimo druge, sproti improvizirava in kar je najpomembnejše, sploh se ne sekirava, je uporaben na lastno odgovornost. Ni nujno, da ti rata."

In kakšen je recept za potico, ki jo pripravi teta Štefka? "Recept za potico, ki je ne zamesiš s KitchenAidom ampak z leseno kuhalnico, je takšen: Koliko jajc potrebujeva, teta? »Jaz jih dam 12. Lahko jih je pa tudi manj. Za dve potički je 10 premalo … No, kakor hočeš.« Pa ostale sestavine? »Vsega po 1 kilo. Saj veš, orehi, cukr, mleko, moka …« Kaj pa rozine? Koliko jih potrebujeva? »Veliko. Jaz jih imam rada. Teh ne nosi. Jih imam doma.« Kako zamesiva? »Enostavno.« Kdaj bo dovolj? »Ko se naredi mehur.«
Kakšen mehur? »Boš videla.« Kdaj je dovolj gosto testo? »Ko je ravno prav.« Kaj pa zdaj pride na vrsto? »Tisle pa óno, potem sva pa fertik.« Kdaj pride pa smetana not: »Prej al pa zdej.« Kako vroča mora biti pečica? »Jst jo dam na 6.« Koliko časa se peče? »Pol ali pa eno uro. Odvisno.«," pripoveduje Betka ...

Tik pred konec pa je še povedala: "Da življenje ni potica ve teta Štefka že od malega. Rodila se je v polno hišo otrok. Njena mama jih je rodila 14! Šele ko sem prebrala knjigo Milene Zupančič Ogenj, rit in kače niso za igrače, sem si približno lahko predstavljala, kako so nekoč živeli … Ja, nič drugače, kot piše Milena ni bilo pri nas. (Štefkina mati so skoraj celo življenje rojevali. In garali.) Mama je bila gostinka v hotelu Savinja. Ta še danes stoji in ni spremenil imena. Oče, sodar. Hiša, ki sta jo sama zgradila na ovinku malo ven iz Laškega proti Rimskim Toplicam, je postala gostilna za naslednjih sto let. Razen Štefke, so vsi otroci odšli od doma. Njej je bilo zaupano nadaljevanje družinske tradicije. Beri: delo ‪od jutra do jutra‬ vsak dan. Če si pa še doma v gostilni se pa delu sploh ne moreš izogniti. S teto Štefko je kljub njenim 96-im letom še vedno tako, da si vsak dan najde delo v hiši ali zunaj nje. To jo gor drži. Otrok nima. V vseh teh plodovitih in napornih letih, se je ta ideja izmuznila mimo. So pa pogovori s starejšimi ljudmi vselej zabavni. Večinoma tečejo v smeri kako in kje je kdo iz 'našega skupnega življenja'. Nekako naravno je, da je večina že pomrla. Da so imena in priimki ušli iz spomina. Obrazi pa sploh. Ne teti, meni. Teta pozabi, da so moj domet vnuki tistih ljudi, ki jih ona zares pozna. Potem se pa raje kar malo delam, da vem o kom govori, ker me zgodba o človeku, ki jo bo povedala, bolj zanima, kot kako se piše in kje je doma. Nemalokrat se zgodi, da govori o enem, jaz si pa predstavljam čisto drugega. Nujno me vsakič, ko se vidiva, vpraša, katerega leta sem rojena. Hecno, ampak tudi jaz zanjo redno pozabim in naredim isto. Temu rečem, da za ene stvari čas pač stoji," je vse skupaj še opisala Betka Šuhel Mikolič, ki je za zaključek dodala: "Potica je ratala!"

Priporočamo