Ko si je nekdanja radijka in televizijka, zdaj pa mentorica javnega nastopanja in piarovka Betka Šuhel Mikolič postavila izziv, da bo v tem letu 150-krat stopila na vrh Šmarne gore, se ni niti najmanj zavedala, da bo s tem postala inspiracija za čedalje več ljudi. Story je zanimalo, kaj jo je tako očaralo, kako je proslavila uspešno opravljeno nalogo in zakaj pri tem ne bo odnehala.
Story: Ste vedeli, kaj se bo zgodilo, ko ste na Facebooku napovedali, da bo 'padla' Šmarna gora 150-krat v tem letu?
To, da bo 'padla' 150-krat, sem vedela. Na začetku sem celo imela cilj 200. Potem sem pa prespala in ugotovila, da mi ne bo zneslo. Vseeno vem, kakšen tip sem. Realen. Slišalo bi se sicer lepo, ker je okrogla številka. Po tem pa sem izračunala, kolikokrat je to na mesec, in 20-krat je res veliko, to pomeni skoraj vsak dan.
Story: No, zdaj stopetdesetka je!
Res, in zdaj ko 150 je, bom seveda podaljšala na 200, ampak ne bom več toliko 'težila' po Facebooku. Samo takrat, ko bo res lepo! (smeh)
Story: To vaše vzpenjanje je na Facebooku postalo že nekaj, kar vsak dan preveriš, sploh če si uporabnik tega družabnega omrežja in seveda vaš prijatelj.
Ja, in na to sem kar malo ponosna.
Story: Kdaj ste opazili, da gre za nekaj večjega, da to ni samo vaše redno osvajanje Šmarne gore?
Po 69. dnevu mi je postalo jasno, da številni kliki v moja zasebna sporočila na Facebooku skokovito naraščajo. In to kliki popolnih neznancev!
Story: Kaj pa pišejo?
Ah, ljudje so se k meni obračali po najrazličnejše nasvete, z zelo zanimivimi vprašanji, tudi takšnimi: "Danes pa niste šli, gospa Betka, je vse okej?" ali pa: "Vaši sončni vzhodi mi dajo motivacijo za življenje," ali pa: "Kakšno obutev priporočate," ali pa: "A velja tudi, če grem popoldan?" Jaz sem namreč vedno šla zgodaj zjutraj. (smeh)
Story: Pa jim odgovorite?
Res se potrudim, je pa tega kar precej. Razmišljala sem celo, da bi ubila vse muhe na en mah in kar napisala knjigo, vsaj 500 izvodov bi takoj prodala. Zavedela sem se, da je to postalo že nekakšna obligacija.
Story: Skoraj vsakokrat, ko pridete gor, naredite fotografijo, kako vam ne zmanjka idej?
Ali veste, da so se mi res pogosto oglasili celo fotografi, da res ni enostavno najti vedno novega kadra. No, kakšna mi pa res uspe! (smeh)
Story: Tudi vi kar žarite, je to zaradi Šmarne gore?
Hvala. Že pred 20 leti sem hodila tja, zato mi je bilo lažje spet začeti. Pomaga tudi, če imaš neko predispozicijo - v srednji šoli sem, recimo, trenirala atletiko. Najslabše izhodišče bi bilo, se mi zdi, če bi hotela shujšati. Ljudi, ki bi se tega strastno lotili iz tega razloga, je zgolj 10 odstotkov, čeprav nekoga pa poznam, ki mu je uspelo shujšati s Šmarno goro. Se mi zdi, da je boljše, če si debel in malo depresiven. Debelost je lahko tudi antidepresiv.
Story: Vsem se na tej Šmarni gori nekaj zgodi, kaj je tam?
Tam si ti, to je bistvo. Srečaš samega sebe in ugotoviš, da se imaš dobro. Tega dobrega pa ni kar tako lahko pozabiti, zato te ti dobri občutki vedno znova mamijo gor.
Story: Pa je tam vedno dobro?
Vedno. Spomnim se svojih let na radiu, pred 15 leti sva bila z Danijem Bavcem radijska kolega. In ko je prišel na jutranjo, sem kmalu za tem prišla tudi jaz, tam nekje ob pol devetih, in ker sem bila prej na Šmarni, sem seveda prekipevala od energije. In enkrat na novoletni zabavi je pristopil in me vprašal, ali sem na kokainu. (smeh) Jaz pa niti džointa nisem poskusila, kaj šele kaj drugega!
Story: Mislite, da je kakšna povezava?
To je zanimalo tudi mene. Pa sem klicala najboljšo prijateljico, ki je zdravnica, in jo vprašala, ali je kaj povezano. In glej ga zlomka, razložila mi je, da v kemičnem pomenu to res ni iz trte zvito. Ta droga namreč sprošča noradrenalin, seratonin in kar je še teh hormonov sreče. Stimulira osrednji živčni sistem. Podobno pa je pri Šmarki, ali pa ko tečeš, ko športaš. Isti rezultat dajeta: sijoče oči in veliko energije.
Story: No, pa tudi telo imate izklesano ...
Ja, sem dobila pohvale za noge, pa videti je, kot da bi delala trebušnjake. Ampak se ne trudim toliko, to vse naredi Šmarna gora. To je dodana vrednost.
Story: Slišati je idealno, pa je kdaj naporno? Predstavljam si, da ob kakšnem mrzlem in deževnem dnevu človeka ne vleče ravno še v hrib ...
Nisem vse življenje hodila zjutraj gor, običajno med službo - imela sem dokaj fleksibilen urnik. No, potem sem pa rodila in štiri leta nisem šla. Preprosto ni bilo tiste ure v dnevu, pa verjemite, da če kdo, bi jo jaz zagotovo našla. Ugotovila sem, da je zjutraj še najlažje: pred službo, vrtcem in vsemi obveznostmi. Tudi dež me ne ustavi!
Story: Resno?
Ne morem vam povedati, kako dež diši. Še sam se počutiš opranega! (smeh) Tisti vzhodi brez oblačka so prav kičasti, nič v primerjavi s skrivnostnimi oblački. To je življenje!
Story: Kaj pa živali, jih srečate?
Ko je polmrak, srečaš vse. Še posebej, ker jaz hodim s kužkom, ki najprej opravi s pticami, potem je na vrsti vse drugo, največja poslastica pa so mu srne. Tako rad jih lovi, da sem ga nekajkrat morala približno deset minut počakati.
Story: Ojoj, potem gre on za srno in vi ste sami sredi gozda v temi?
Vem, da bo prišel nazaj, če bo ostal živ. In najbolj me je strah, da se nasadi na kakšno špičasto vejo, žled je namreč pustil posledice. Ko mi pobegne, ga potem kličem v tisto smer, kamor je izginil, on pa pride čez nekaj časa iz popolnoma druge smeri. In z jezikom do tal. Ampak je maksimalno srečen!
Story: Kdaj pa ste bili vi najbolj srečni?
Pravi sončni vzhodi so taki, da padeš v nezavest. Spodaj je oblak ali megla, potem pa, ko se pokaže sonce, je tako, kot da bi se pripeljala vesoljska ladja. Samo še Vangelis manjka. To je nepopisno lepo!
Story: Zanimivo je, da ste s to svojo aktivnostjo dali motivacijo tudi številnim ljudem: znancem in neznancem. Kako pa pristopajo?
Vedno spoštljivo. Najbolj splošno vprašanje je, kako začeti. In tu ne morem prodajati floskul tipa 'to je dobro za preventivo, lepo je na tako prijeten način skrbeti za zdravje', saj to slišijo na vsakem vogalu. Pa simpatični so mi tisti, ki zaskrbljeno vprašajo: "Kaj pa, če dežuje? A potem greste tudi?"
Story: In ali greste?
Seveda! Dež zmehča kožo pa lase tudi. Dežnika sploh ne uporabljam! Da ne dolgovezim, verjetno je vse skupaj najtežje prvih 40 dni, potem pa pride v navado.
Story: Zakaj pa ravno 40 dni?
Toliko naši možgani potrebujejo, da jim neka aktivnost postane navada. Če boš nekaj dosledno ponavljal 40 dni zaporedoma, se bodo možgani na to navadili in sprejeli kot neko rutino. Saj ne rečem, da je lahko. Prvi dan bo verjetno super, oho, nekaj novega. Drugi dan bodo mišice že imele reakcijo, tretji dan predvidevam 'muskelfiber' za znoreti. No, ta bo verjetno četrti dan še hujši. (smeh) Da ne omenjam hudička v glavi, ki dan za dnem ponavlja, to je brez veze. Ampak potem, po 40 dneh, si pa zmagal, saj stvar preide v avtomatizem in izjemno počutje.
Story: In kaj je tu vaša največja zmaga?
Sem perfekcionist, kar zna biti včasih precej naporno, tako zame kakor tudi za okolico. Smisel tega 'hribolazenja' je, da hkrati rešiš vse probleme. Ko startaš, imaš lahko glavo, polno težav, na koncu pa ugotoviš, da si od na primer desetih problemov moral reševati samo enega. Kajti ko prideš gor, si razbremenjen vseh. Bistvo je pot sama, in ne cilj, kot mi je napisala prijateljica.
Story: Pred časom ste dosegli zastavljen cilj, kakšni so bili občutki?
Življenje teče naprej. Pot ni bila zaman. Vesela sem bila, da so nas Ledinekovi počastili s čajem. Z zbranimi smo pojedli nekaj klobas in si obljubili, da pot nadaljujemo. Motivacija in vztrajnost ostajata.
Story: Boste šli do 200?
Nujno! Brez telesne aktivnosti si življenja sploh ne predstavljam več. Šmarka ima eno veliko prednost, največji napori v najkrajšem času, zato ostaja številka 1. Od doma in nazaj s čajem vred ura in pol. In za nagrado božanski sončni vzhodi. Če bom do 200 prišla še letos, si ne upam obljubiti, bom pa vsaj videla, koliko realno zmorem.
Napisala Ana Maria Mitić
Fotografije Dejan Nikolič, osebni arhiv
