Feri Lainšček: "Prepričan sem, da so ravno zgodbe tiste, ki so vzpostavile civilizacijo"

S pomočjo metode aktivne imaginacije, ki jo je C. G. Jung sicer razvil v psihoterapevtske namene, se potaplja v potlačene spomine in razgrinja življenje svojih staršev in vaške skupnosti v rodnih Dolencih v prvih mesecih svojega življenja pred dobrimi šestimi desetletji. Impresivno branje o ljudeh, ki jih niti neznosna revščina ni mogla zlomiti, zaradi česar se je tudi pisatelj 'naučil oporekati brezupu'.

Kako daleč sega vaš spomin? Mislim res vaš, ne tisti, ki si ga ustvarimo na podlagi pripovedovanja drugih.

Tak moj spomin sega v čas, ko me je mama še dojila. Spomnim se, da sem jo rad ugriznil. Ko sem jo o tem vprašal, mi je rekla, da sem jo res vse pogosteje grizel in da me je ravno zaradi tega nehala dojiti. Takrat sem bil star 16 mesecev.

Kako ste prišli do jungovske metode, s katero ste ob pisanju tega romana odstirali svoje najzgodnejše spomine?

To je zapletena zgodba, ki se je ne da na kratko povedati. Do preučevanja Carla Gustava Junga me je pravzaprav pripeljala zadrega. Že od nekdaj se mi je namreč med ustvarjanjem dogajalo veliko takega, česar si nisem znal pojasniti. Če sem o tem komu zaupal, me je imel za čudaka ali pa je menil, da se mi dogaja nekaj, kar spada v domeno paranormalnih pojavov.

Zato sem o tovrstnih dogodkih raje molčal, saj si pač nihče zdrav ne želi, da bi ga imeli za norega. Šele ko sem začel spoznavati Jungovo analitično psihologijo in predvsem njegovo teorijo osebnosti, sem lahko končno dojel in razumel, da se mi v resnici ne dogaja nič neobičajnega, kaj šele paranormalnega. Postal sem njegov bralec in ljubiteljski poznavalec, on pa je na neki način postal moj učitelj. Pri odstiranju podzavestnega in iskanju stikov s kolektivnim nezavednim – saj ravno za to je pri tej zadevi že ves čas šlo – sem si začel pomagati z njegovimi spoznanji in izkušnjami. Njegovo metodo aktivne imaginacije, ki jo je sam seveda uporabljal v psihoanalitične namene, sem si sčasoma priredil v nekaj, kar je vse bolj postajalo del mojega ustvarjalnega postopka. To sem uporabil tudi tokrat, ko sem se odpravil na ta sprehajališča za vračanje v otroštvo.

Kakšni so spomini, ki ste jih izbrskali ob pisanju te knjige, v primerjavi s tistimi, ki ste jih imeli prej in ste jih oblikovali tudi na podlagi pričevanj in pripovedovanj drugih?

Spadam med ljudi s selektivnim, očiščevalnim oziroma tako imenovanim zdravilnim spominom. Spominjam se vsega lepega in dobrega, kar se mi je kdaj v življenju zgodilo, vse tisto grdo in slabo pa nekako potlačim in sčasoma kdaj tudi povsem ponikne. Kljub pomanjkanju, preizkušnjam in krivicam, ki smo jih takrat doživljali, so bili moji spomini na otroštvo lepi in prijetni. Zato sem bil ob tokratnem načrtnem vračanju in ponovnem vživljanju v tisti čas – to moram pač priznati – pogosto prav pretresen in šokiran. Zdelo se mi je, da sem se s te znane polovice lune, ki jo ves čas gledam in občudujem njen sijaj, odpravil tja na njeno temno stran, kjer se najde marsikaj, česar človek sploh ne pričakuje.

Leta 2020 si težko predstavljamo, da je nekdo, ki ga poznamo in niti ni star, rojen v Sloveniji, v takšni revščini. To ni bilo pred 150 ali 100 leti, ampak pred približno 60. Kako vi gledate na svoje otroštvo, kako bi ga označili skozi današnje oči?

Tisto našo revščino sem gotovo lahko tako natančno in nazorno opisal zato, ker sem se ji z današnjega vidika tudi sam čudil. Šele zdaj, pri teh letih, sem nekako res dojel, da sem bil rojen v okolju in razmerah, v katerih se zdi, da nimaš v življenju res nobenih možnosti. Zavedel sem se, kako neizmerna in neuklonljiva je bila volja mojih staršev, ki sta temu želela oporekati. Ravno to je tudi tisto, za kar sem jima danes najbolj hvaležen.    

Pravite, da pisatelj niste postali zato, ker bi veliko brali, ampak zato, ker ste veliko poslušali. Kdo so bili pripovedovalci zgodb vašega otroštva in kakšne so bile te zgodbe?

Oče in mama sta bila res dobra pripovedovalca, pa tudi ljudsko pripovedništvo je bilo takrat še živo. Ljudje so ob kakšni priložnosti ali pa kar tako pogosto kje obsedeli in si pripovedovali zgodbe. Takšne in drugačne, tiste iz življenja ali legende, povedke in šegavosti. Bil sem dober poslušalec, taki trenutki so se mi zdeli kar nekako posvečeni. Šele veliko pozneje sem dojel, da sem ravno s temi zgodbami dobil tisto največ, kar so mi lahko pripovedovalci dali. Prepričan sem namreč, da so ravno zgodbe tisto, ki so vzpostavile civilizacijo in jo še danes vzdržujejo. Le s pomočjo zgodb lahko potujejo skozi čas vrednote, ki nam pomagajo, da se spet ne razčlovečimo in pobarbarimo.

Kurji pastir nosi podnaslov Prva knjiga, napovedali ste že Drugo in Tretjo. Lahko o tem kaj več poveste?

Zdaj pač moram potrkati na les, saj zelo nerad govorim o nečem, kar šele načrtujem. Le upam lahko, da mi bo uspelo ures­ničiti. Čeprav so številni spomini obujeni ali vsaj poznam pot do njih, sem si previdno vzel zadosti časa. Z založbo sem dogovorjen, da naj bi Druga knjiga izšla leta 2022, Tretja pa še dve leti pozneje. Ko bo bralec v tisti prihodnosti, ki mi bo (upam) dana, prebral zadnji stavek te trilogije, bo deček, o katerem pišem, star devet let. Veselil se bo življenja, zelo radoveden bo in vse bo še pred njim …

Vaši starši so bili preprosti, a nekako lucidni, skozi revščino so se prebijali pokončno in pošteno. Kot lahko beremo, tudi odločeni, da vas bodo spravili iz bede, v katero so bili sami prisiljeni. Kakšno popotnico za življenje so vam dali, kakšno doto ste dobili iz skromne, revne ilovnate hiše v Dolencih?

Verjetno sem se tam nalezel tega, kar sem že prej omenil: naučil sem se oporekati brezupu. Ali pa sem to mogoče ponotranjil. To čutim kot nekakšen duhovni gen, ki me preprosto žene nekam tja naprej, čez vse ovire in prepreke tudi takrat, ko bi verjetno moral že obupati.

Kakšni so danes Dolenci, vaša rodna vas?

Dolenci so že vedno majhna in idilična vas na skrajnem slovenskem robu ob meji z Madžarsko. Številni smo iz nje odšli, veliko pa se jih je predvsem v zadnjem času tudi priselilo. S tem hočem reči, da živi in je še zmeraj lepa. Tam imam prijatelje in sorodnike, ki so mi dragoceni in jih imam rad.

Ali vaša rojstna hiša še stoji?

Moje rojstne hiše tam že dolgo ni. Kaj se je zgodilo z njo, bom popisal v Drugi knjigi, zato vam zdaj o tem ne bom povedal nič več.

Prvi roman Peronarji ste napisali pri 22 letih. Od tedaj ste jih izdali že 29, tako da je Kurji pastir vaš 30. roman. Vaš literarni opus obsega več kot sto knjižnih enot, tu so še pesniške zbirke, drame, radijske igre, filmski scenariji … To je najbrž kar hud tempo.

Morda se bo kdo ob branju nasmehnil, a tempo se mi nikakor ne zdi prehud. Prej bi dejal, da pri meni vse to poteka v počasnem panonskem ritmu. Dolgo je že tako in upam, da bo še trajalo. Davno je že, odkar sem ponižno stopil pred oltar umetnosti, globoko verjamem vanjo, dan in noč sem na voljo, ničesar ne prosim v zameno, razen morda milost, da navdih ne ugasne in izvir ne presahne. Zagotovil sem si vse pogoje, da le malo pišem po naročilu, in nekako tudi dosegel, da me založniki ne preganjajo z roki.

Kdaj, kje, v kakšnih pogojih ste najbolj ustvarjalni?

Glede na to, kar sva se prej pogovarjala, lahko rečem, da v sanjah. Ta moj način aktivne imaginacije me je privedel do tega, da si lahko sprožam sanjanje in velik del zad­njega romana sem v resnici izsanjal. Tako vznemirjanje podzavesti ima seveda dobre in slabe plati. Pogosto se mi recimo zgodi, da takrat slabo spim, in to mi je včasih nadležno. Sem pa pridobil tiste nenačrtovane trenutke jutranje polbudnosti, ki jih verjet­no vsi poznamo, še najbolj so podobni nekakšnemu alfa stanju zavesti. Takrat se mi namreč pogosti razreši veliko tistega, kar se mi je dan prej zataknilo in nikakor nisem mogel naprej pisati …

Za vas velja, da ste poet prekmurskih ravnic, Mure, Romov … Vas je ravno to življenje povleklo nazaj iz Ljubljane, kjer ste preživeli nekaj študentskih let?

V Ljubljani sem bil tisti čas vse preveč vpet v družbeno dogajanje. Bil sem angažiran, družil sem se z aktivisti, sodeloval sem pri marsičem, kar mi je odtegovalo pozornost in kradlo čas za tisto, kar sem najbolj želel početi. Torej za pisanje. Zato me je v nekem trenutku prešinilo, da se moram nujno umakniti nekam, kjer bom lahko v miru ustvarjal.

Razmišljal sem, kam vse bi lahko šel, kje bi imel za to najboljše pogoje, in naposled ugotovil, da je to verjetno v Prekmurju. Pokrajina, ki je dovolj daleč vstran od vsega in obenem dovolj blizu velikih mest, kot so Ljubljana, Dunaj, Budimpešta in Zagreb, se mi je zdela res pravšnja za pisatelja, ki si želi ustvarjalni mir, obenem pa se noče povsem osamiti. Danes vem, da je bila to prava odločitev. Hodil sem lahko po samotnih poteh in se le občasno vračal na literarno sceno.

Bi lahko pisali tako, kot pišete, če bi živeli drugje? Tako kot na primer Vlado Kreslin, ki živi v Ljubljani, pa je kljub temu zvest Prekmurju.

Kaj pa vem ... Zagotovo spadam med pisatelje, pri katerih je genius loci zelo prepoznaven. Sem človek z ravnice, panonska razpoloženja so mi znana, stepska melanholija me navdihuje, tu se me vse to neposredno dotika, če bi bival kje drugje, pa bi se verjetno dodajala še nostalgija, ali, bog ne daj, celo hrepenenje …

Ste poznali Miška Kranjca?

Z Miškom se nisva nikoli srečala. Edini stik, ki sva ga imela, je bil tik pred tem, preden se je za zmeraj poslovil. Prebral je namreč moj prvi roman Peronarji. Po prebranem mi je poslal sporočilo, nekakšno pohvalo in spodbudo mlademu pisatelju.

Bi lahko morda rekli, da ste na neki način njegov naslednik?

O tem nisem nikoli razmišljal in si tega niti ne domišljam. Prej se mi zdi, da pisatelji nimamo naslednikov, in da je to dobro. Vsak je lahko le enkraten, samosvoj in neponovljiv ali pa to preprosto ni. V šali sem nekoč dejal, da je to ceh, v katerem štejejo le originali, kopije pa so brez vrednosti. Danes se mi zdi, da to sploh ni bila šala, ampak je res tako.

Napisala: Lena Kreutz // Fotografiji: Goran Antley

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču