Bilbi o novem albumu: "Šibke točke so lahko najmočnejše orožje"

Bilbi o novem albumu: "Šibke točke so lahko najmočnejše orožje" (foto: Remaida Osim) Remaida Osim
Vir: Jana
14. 5. 2017

Pevka, ki je pred leti osvojila poslušalce s skladbo Hvala za vijolice, je pred kratkim izdala svoj tretji studijski album Šibke točke.

Bilbi skozi 13 skladb raziskuje prednosti in slabosti človeške narave, njeno ranljivost in trdoživost. Na svoji barviti glasbeni poti pa ohranja iskrenost, ki odseva njeno osebnost.

Zakaj ste svoj tretji album poimenovali Šibke točke?

Zaradi skladbe z istoimenskim naslovom. V dveh letih sva z možem Gregorjem napisala veliko pesmi in skupaj sva naredila ožji izbor skladb, ki sem jih uvrstila na album. Ko sem po dolgem času znova slišala pesem Šibke točke, me je pretresla njena neposrednost. Izbrane skladbe so raziskovale pluse in minuse človeške narave. Zajeti so bili vzponi in padci, ki jih imamo vsi, zato so bile Šibke točke odličen naslov za album.

Ste se med ustvarjanjem soočili tudi z lastnimi šibkimi točkami?

Da. Odkrila sem, da se z nekaterimi šibkimi točkami še nisem povsem sprijaznila. Kljub temu da me spremljajo vse življenje. Pri ustvarjanju sem morala ubrati drugačen pristop. Začele so odpadati maske. Z nekaterimi stvarmi sem se morala vnovič soočiti in se z njimi spoprijateljiti.

Ugotovila sem, da so lahko šibke točke naše najmočnejše orožje. Tega se premalokrat zavedamo. Živimo v svetu, kjer je treba veliko stvari prikrivati in nositi maske. Zelo redko smo lahko takšni, kot smo. Včasih celo najbližjim osebam nehote nekaj prikrivamo. Pri ustvarjanju albuma sem želela biti čim bolj pristna, zato sem morala biti bolj pogumna. Pri interpretaciji sem se morala razgaliti in prodreti globlje do korenin.

Poleg tega, da ste pevka, ste tudi avtorica skladb. Je pomembno, da glasba odraža vašo osebnost?

Zame je to najbolj pomembno. Ni nujno, da sem besedilo, ki ga izvajam, doživela, temveč je pomembno, kako zgodbo dojamem, saj to vpliva na to, kako jo podajam navzven. Zelo težko namreč skozi glasbo pripovedujem nekaj, v kar ne verjamem. Če prepevam nekaj, v kar popolnoma verjamem, potem ne občutim nikakršnih strahov in dam od sebe več. Takrat se odprem in sem lahko pristna.

Glasbo ustvarjate skupaj z možem Gregorjem Stermeckim. Kako pomembno je, da ustvarjate z ljudmi, s katerimi ste povezani tudi v zasebnem življenju?

To je zelo pomembno, vendar je težko najti sodelavce s podobno glasbeno vizijo. Na svoji poti sem spoznala čudovite ljudi, kot je Peter Dekleva, ki je bil producent pri prejšnjem in pri novem albumu. Toda vedno znova je treba najti skupni jezik. Čeprav se zelo dobro poznamo, se je bilo treba pri novem projektu znova spoznati. Veliko je prilagajanja. Zame bi bilo idealno, če bi sedela z nekom na kavi in bi ga samo pogledala, on pa bi takoj vedel, kaj si želim. Toda to je nemogoče.

Z Gregorjem se zavedava, da je najbolj ranljivo obdobje, ko predstaviš nove skladbe, ker se vedno pojavijo določeni dvomi. Pri ustvarjanju se zelo spodbujava. Nove ideje vedno najprej predstaviva drug drugemu. Pri ustvarjanju vedno prisluhnem svoji intuiciji. Če bi na začetku svoje glasbene poti poslušala druge namesto sebe, skladba Hvala za vijolice ne bi nikdar izšla.

Zakaj ne?

To je bila ena od prvih skladb, ki sva jo z Gregorjem napisala, in ko sva jo predstavila nekaterim glasbenim kolegom, so nama rekli, da ni dobra. Predlagali so nama, naj izdava kakšno drugo skladbo. Toda vedela sem, da ima pesem poseben naboj. Čutila sem, da jo je treba objaviti, četudi ne bo uspešnica. Takrat sva bila zelo pogumna, in to se je obrestovalo. Še vedno sledim svojim občutkom. Za nekatere stvari preprosto veš, da jih moraš uresničiti.

Je bila glasbena kariera ena od stvari, za katere ste vedeli, da jih morate uresničiti?

Ne. Pravzaprav sem si svojo poklicno pot drugače predstavljala. Bila sem otrok gledališča, želela sem se ukvarjati z muzikalom, in to sem tudi študirala. Doživljala sem se kot igralko, ki dobro prepeva in pleše. Toda glasba me je spremljala od otroštva. Pri šestih letih sem začela trenirati športni ples in že takrat sem bila obdana z glasbo. Prihajam iz družine, kjer je glasba predstavljala zgolj ozadje. Moja starša sta bila strastna ljubiteljska plesalca in sta mi predala ljubezen do plesa. V srednji šoli pa sem začela igrati kitaro in takrat sem začela drugače čutiti glasbo. Pisala sem prve pesmi, ki so bile predmet posmeha, vendar sem kljub temu vztrajala.

Zakaj ste se odločili za študij muzikala?

Zaradi plesa, začarana pa sem bila tudi z gledališčem in zanimala me je glasba. V Sloveniji že takrat ni bilo možnosti za študij muzikala, zato sem se odločila za tovrsten študij na Dunaju. Imela sem srečo, da sem prejela štipendijo Ministrstva za kulturo, ker si sicer ne bi mogla privoščiti študija.

V študijskem obdobju sem imela krasne profesorje, ki so nam širili obzorja. Spoznala sem dunajski gledališki svet in bila sem prepričana, da bom delala v gledališču. Po diplomi sem več let sodelovala pri velikih muzikalnih produkcijah v Berlinu, kjer je bil zelo naporen tempo. Vendar mi sčasoma ni ustrezala togost. Pogrešala sem kreativnost. Želja po izražanju in ustvarjalnosti me je spodbudila, da sem se začela poglabljati v glasbo.

Na svoji poti ste se najbrž srečali tudi z zavrnitvami in kritikami. Kako ste se naučili spopadati z njimi?

To sem se naučila po zaslugi padcev. Z veliko stvarmi sem se spopadala, še preden sem začela delovati v slovenskem prostoru. Če se ukvarjaš z muzikali v tujini, si obsojen na avdicije, ki so zelo krute. Od 50 obiskanih avdicij morda uspešno opraviš le eno. Na začetku me je to zelo potrlo, sčasoma pa sem se utrdila.

Dolgo sem potrebovala, da sem ugotovila, kako deluje svet predalčkanja, kjer natančno vedo, kaj si želijo. To ni pomenilo, da za določeno predstavo nisem bila dovolj dobra, temveč da le nisem bila primerna. Sicer pa nikoli ne moreš biti najboljši. Lahko si samo tako dober, kot je to mogoče v danem trenutku. Zavedam se, da ne morem biti vsem všeč in da je veliko ustvarjalcev boljših od mene. Pri glasbi mi je všeč, da ni treba tekmovati. Skozi glasbo namreč izražam svoj pogled na svet. Tisti, ki jim je to všeč, mi bodo prisluhnili, drugi pa ne. In to je v redu. Nihče mi ne more reči, da to, kar počnem, ni pravilno, saj je to moj osebni izraz in moja zvočna spominska knjiga.

Katera pesem z novega albuma vam je trenutno najbolj blizu?

Zelo posebna skladba je Lepo mi je s teboj, ki sem jo napisala v istem času kot Hvala za vijolice. Nastala je za zasedbo Papir. Napisala sem jo na vlaku, ko sem potovala iz Dortmunda v Maribor, vendar takrat nisem razmišljala o tem, da bi jo tudi sama izvajala.

Lani, ko sem jo izvedla na božičnem koncertu v drugačnem aranžmaju, pa sem imela občutek, da je pesem prišla domov. Nastala je namreč v posebnem obdobju, ko sem začela ustvarjati z Gregorjem, in ko se mi Maribor ni zdel tako temačen, saj ga takrat še ni zajela kriza. Vse je bilo polno upanja in življenja. Poleg te skladbe bi omenila še pesem Resetiraj me, ki je navdušila občinstvo na koncertu v Cankarjevem domu.

Pesem ima pomenljiv naslov, saj se v današnjem svetu zaradi hitrega tempa pogosto poskušamo obnoviti. Kako se vi 'resetirate'?

Na sprehodu s svojo psičko. Takrat nastane največ idej za skladbe. Hoja je zame meditacija. Čeprav sem se včasih ukvarjala z jogo, mi zdaj bolj ustreza aktivno gibanje, ker sprošča mojo napetost. Potrebujem pa tudi vodo. Rada imam Dravo, redno zahajam na Mariborski otok in obožujem morje. Voda me sprošča in pomirja. 

Danaja Lorenčič

Priporočamo