S svojo neverjetno energijo nas Bojan Emeršič navdušuje že dolga leta. Igralec, za katerim je že več kot 70 gledaliških vlog in mnogo filmskih, nam je v sproščenem pogovoru zaupal, kako je biti voditelj takega šova, kot je Vse je mogoče, ki se je vrnil na televizijske zaslone ob sobotah, in kako je videti življenje z mnogo mlajšo ženo Viktorijo in dvema sinovoma.
► Ste voditelj mednarodno uspešnega šova Vse je mogoče. Kaj zahteva vodenje takšne oddaje – je vključene veliko improvizacije? Potrebujete veliko priprav?
Vodenje takšnega šova je precej zahtevna in kompleksna naloga. Poleg vnaprej napisanega scenarija, ki te vodi od igre do igre, je velik del vodenja tega šova tudi improvizacija in odzivanje na goste, posamezne izvedbe iger, spodbujanje gostov, da zapustijo svoje okvire in stopijo na tanek led nepredvidljivosti posameznih iger, in ne nazadnje skrb za super vzdušje in počutje okoli 200 gledalcev šova v živo. Skratka, kar precej dela za enega človeka.
► Kaj si lahko gledalci obetamo v novi sezoni šova?
Najmanj to, kar ste dobili že do sedaj. Poleg tega vas čaka ogromno novih iger in novih zanimivih gostov, ki vedno bolj spoznavajo, da je sodelovanje v našem šovu posebna dogodivščina, ki je ne gre zamuditi.
► Ste ime slovenske Drame, hkrati pa vas vidimo tudi na televizijskem programu. Kako se ti dve vlogi povezujeta oziroma zakaj se ukvarjate tudi s televizijo? Kakšen medij je televizija za vas, za razliko od gledališkega odra?
Drama je otok, ki je osvobojen vsakršnega mainstrimovskega sranja in se z vsako predstavo ukvarja izključno samo s problemom nekega dramskega besedila ne glede na to, kako široki množici bo to všeč. In to je bistvo resnega gledališča, da brezkompromisno grize probleme našega časa in človeka kot unikum. Večinoma to ni niti malo lahko, je pa veliko zadovoljstvo, ko se naša iskrenost dotakne ljudi. Televizija je zabava, ki me sprošča in hkrati uravnoveša. Zato potrebujem oboje.
► Vrniva se – kako ste se odločili, začutili, da bi postali igralec? Je res, da ste sprejemne izpite na akademiji opravljali kar štirikrat?
Sprejemne sem opravil drugič, ampak vpisal sem se štirikrat. Vendar to ni tako pomembno. Nekaj naključij v življenju me je povezalo z gledališčem in vsakič mi je bilo prijetno, kar je bil zadosten znak, da moram poskusiti in da si to želim početi.
► Kaj ste počeli do takrat, ko ste prišli v Dramo? Koliko let ste že član ansambla? Kaj vam je pomenilo postati del takšne institucije, kot je SNG Drama, in kako na to gledate danes?
Prvih nekaj let po akademiji sem delal v Mestnem gledališču in SNG Drama Maribor, leta 1993 pa sem postal član ljubljanske Drame in do sedaj sodeloval v približno sedemdesetih predstavah, če ne več. Potem veste, da moja ljubezen do gledališča ni površna. Moram pa priznati, da se mi danes za zadovoljstvo mora poklopiti vedno več stvari. Všeč mi morajo biti tekst, vloga, režiser in najpomembneje soigralci.
► Poleg udejstvovanja v Drami vas povprečen državljan najbolj pozna po vašem pojavljanju v filmih, nanizankah, vodenju televizijskih šovov, pa tudi igranju v komercialnih gledališčih. Povsod vas je polno – kaj je tisto, kar najraje počnete, kar vam je največji izziv?
Izziv mi je vse, česar se lotim. Tako široko pa sem deloval zato, ker znam, ker sem si želel, ker so me potrebovali, ker sem potreboval potrditev tudi na drugih področjih in medijih. Skratka, zato ker sem takšen, kot sem. Precej neobremenjen s predsodki.
► Imate kakšno sanjsko vlogo, ki bi jo nekoč radi uprizorili? Kakšno neuresničeno ambicijo?
Zanimivo pri igralskem poklicu je to, da vsako življenjsko obdobje prinaša nove izzive in ambicije, ampak tudi tokrat, kot doslej, bom počakal, da me poiščejo. Mogoče po dolgem času dobim kakšno dobro, močno vlogo v filmu.
► Večkrat se pošalite, da stalno hujšate ... Zakaj se obremenjujete s tem?
Zato, ker bi rad dolgo živel in užival s svojo družino, ki jo obožujem.
► Nekje sem prebrala vašo izjavo, da svoje delo jemljete na življenje in smrt. Kaj to pomeni?
Ne vem več v kakšnem kontekstu sem to izjavil, drži pa, da resno in pomembno sodelovati v gledališču ne moreš, če tega ne gledaš na takšen način. Preveč težek poklic je, da bi ga opravljal zato, ker je frajersko.
► Po naglasu sodeč izhajate iz Štajerske? Kako to, da se naglasa ne 'znebite' po tolikih letih v Ljubljani, ste ponosni nanj?
Zelo dobro se ga znam znebiti tam, kjer moram, in zelo nerad se ga znebim tam, kjer ni treba. Ja, rad ga imam.
► Je med vama z ženo, ki je prav tako igralka, kaj igralskega ljubosumja ali si kdaj svetujeta, pomagata?
Zelo dobro veva, kaj kdo od naju počne, se o tem tudi pogovarjava, spremljava predstave drug drugega, skratka vse, kar je normalno za igralski par. Tudi ljubosumna sva. Jaz na njeno lepoto in mladost, ona na moje izkušnje.
► Kako sta se spoznala in zaljubila z Viktorijo?
Spoznala in zaljubila sva se en, dva, tri, važno je, da se še danes po dvanajstih letih še vedno kadi. Ha, ha, ha, kakšna butasta rima, ampak drži.
► Vaša žena Viktorija je kar nekaj let mlajša od vas. Je to dobro za odnos, kako funkcionirata?
Če gre za ljubezen in spoštovanje, je vse dobro in prav.
► Imate dva otroka, sinka, sta vas kaj spremenila? Kako bi ju opisali, sta vam kaj podobna?
Tibor in Oskar sta me zelo spremenila. Spremenila sta moj pogled na minevanje in smiselnost bivanja. Drugače se pa v vseh otrocih zrcalijo starši v dobrih in slabih lastnostih. Pri nas ni nič drugače.
► Kako vam uspe vse organizirati – delo, družino z dvema otrokoma in seveda ženo? Si vzamete kdaj svoj čas – kako ga preživite?
Mogoče je organizacija življenja moja najšibkejša točka. Bistvo je, da ves prosti čas preživim z družino. Čas zase pa si vzamem, ko vsi zaspijo. In takrat delam ... No, tega vam pa ne povem.
Tekst: Eva Jandl