Slovenski predstavnik za letošnjega mistra Universe Bojan Ilijanič je, kot je bilo obljubljeno na finalnem izboru, v Dominikanski republiki dal vse od sebe. Kljub pritisku zaradi pričakovanj navijačev in pokroviteljev ter svojih želja je svoj del naloge opravil zelo dobro, tako da je poplačan tudi ves trud, ki ga je v zadnjih mesecih vložil v nastop. Bojan se je namreč prebil do samega finala, potem pa prejel še lento 4. spremljevalca!
Najprej si je z osvojeno lento za najbolj postavnega mistra izbora zagotovil uvrstitev med 15 finalistov, potem pa je za krono uspešno nastopil še na zaključnem večeru, ko so se kandidati predstavili v nacionalnem kostumu, kopalkah in večerni toaleti. Kot kaže, so mu dodatno srečo res prinesle tudi zlate kopalke, ki so jih posebej zanj in za finalni nastop izdelali pri Palmersu, kar je v šali pred odhodom na finalni izbor napovedoval tudi Bojan sam.
Tujci navijali za Slovenijo
Čeprav je bil nadvse zadovoljen že s prebojem med top 10 izbranih tekmovalcev, ga je glavno veselje šele čakalo. Žirija ga je namreč izbrala med peterico superfinalistov. Naval adrenalina je bil res velik, saj Bojan te uvrstitve ni pričakoval, še toliko večji, ker peta ovojnica pomeni še zadnje upanje vseh preostalih, ki so v velikih pričakovanjih stali na odru.
Presenečenega Bojana, ki ni pričakoval, da bo slišal ime Slovenija, je na označen prostor za zadnjega finalista potisnil sotekmovalec, saj sam nekaj trenutkov ni dojel, da gre zanj. Zato pa je to v prvi vrsti dvorane takoj dojel lastnik in direktor slovenske licence Mister Universe Erik Ferfolja. Erik je nemudoma visoko dvignil slovensko zastavo in kričal, kolikor mu je grlo dopuščalo. Glede na to, da je zaprisežen ljubitelj fitnesa in v primerni kondiciji, je verjetno zlahka predstavljivo, za kako glasno navijanje je šlo.
Pridružili so se mu tudi gostje iz drugih držav, ki so sedeli okrog njega. Ker je imel le svojo zastavo, jim je na njihovo željo lahko razdelil le nekaj manjših slovenskih zastavic, s katerimi so nato skupaj navijali. “Ljudje, ki sem jih po naključju videl prvič v življenju, so z menoj navijali za našega Dolenjca. Neverjeten občutek!” pravi.
Najbolj zadovoljen je, ker so dokazali, da uspeh ni vedno odvisen le od velikosti dežele in da je tveganje kljub vsemu vloženemu vendarle nekaj, kar se izplača. “V Dominikanski republiki te dni ni nikogar, ki ne bi vedel za Slovenijo. In za to, kako lepi smo slovenski fantje,” se veselo smeji.