Pesnik, pisatelj, prevajalec, urednik in predavatelj Boris A. Novak je prvi slovenski ep, Vrata nepovrata, ki ga sestavljajo tri knjige, pisal več kot 20 let.
V prvi knjigi, Zemljevidih domotožja, se pred bralcem izrišejo zemljevidi evropskih mest, Avstralije, Amerike, predvsem pa Slovenije, njenih jezer, polj, gora, mest in vasi. V drugem delu, Času očetov, se zgodbe zgostijo ob pretresih dveh svetovnih vojn na slovenskih tleh, v absurdnem, grotesknem, neverjetno intenzivnem času, ko se vse čuti ostreje: prijateljstvo, ljubezen, izdaja, strah in pogum. V tretjem delu, Bivališča duš, ki je izšel letos, pa se Boris A. Novak pogovarja z dušami, ki jih ni več med nami, a so nas usodno zaznamovale.
Eno izmed najdaljših besedil v zgodovini svetovne književnosti
Profesor Janez Vrečko, največji strokovnjak za ep in tragedijo v Sloveniji, je v spremni besedi ep Vrata nepovrata primerjal z Gilgamešem, Homerjem, Dantejem. »Ugotovil je, da so Vrata nepovrata po vseh temeljnih merilih dejansko ep, da pa je vloga intime precej večja kakor pri homerskih junakih, čeprav jo najdemo tudi tam. Epika je literarna vrsta, ki je najbolj celovito izražala duha antike in srednjega veka. Strogo hierarhizirani, patriarhalni družbi, v kateri so vladale vrednote vojščakov, je seveda najbolj ustrezala epska poezija, ki je slavila vojno in vojskovodje, zmage in osvojitve, junaštva in zvestobo herojev gospodarjem,« pravi Boris A. Novak, ki v ospredje epa Bivališča duš postavi posameznika, ki ni več samo heroj in vojskovodja, ampak se dotika intimnega junaštva moških in žensk.
»Moja umetniška ambicija je bila neprimerno višja: kako z najstarejšim načinom pripovedovanja zgodb v verzih upesniti strašno zgodovino 20. stoletja. Ta temeljni namen pa je narekoval tudi globoko in radikalno 'lirizacijo' starodavnih pripovednih postopkov: Vrata nepovrata sicer upesnjujejo številne bitke in junaštva, vendar to niso zgolj junaštva tradicionalnih moških junakov, temveč tudi junaštva 'šibkejših', tistih, ki so v starodavnem epskem svetu večinoma trpeli kot žrtve – ženske, otroci in starejši. V taki epski vizuri igrá ključno vlogo ljubezen,« pojasnjuje avtor več kot 40.000 verzov obsežnega epa.
Ključni motiv za nastanek epa je bil povezan s smrtjo njegovih staršev. S pisanjem je poskušal priklicati starše, jih obuditi skozi besedo, obenem pa je bil spomin nanje tako močan, da je pesnika vodil pri pisanju. »Želja priklicati v pesniško življenje mrtva starša je moji besedi dala moč in ranljivost, dala ji je resničnost.«
(Samo)zdravilno pisanje
Ep Vrata nepovrata je zelo osebno besedilo, zato se pojavi vprašanje, ali je bilo pisanje za avtorja terapevtsko. »Poezija in sploh sleherna umetnost sta za umetnike vselej terapevtski oziroma avtoterapevtski, vendar to ni namen umetnosti. Leta in desetletja sem pisal ep, to pesniško norost, tudi zato, da bi (se) ozdravil podedovane zgodovinske dediščine. Vsak dan, ponoči in podnevi, sem se pogovarjal z mrtvima staršema, z drugimi mrtvimi sorodniki in predniki, prijatelji, umetniki. Kot potomec partizanov sem se pogovarjal z vsemi žrtvami vojne, tudi z žrtvami povojnih pobojev; nekatere izmed najboljših elegij v mojem epu upesnjujejo prav to tragedijo.
Bil sem neusmiljen do samega sebe. Peš sem prispel do Severnega tečaja, sestopil sem v središče zemlje, potoval sem po zagrobnem svetu. Veliko sem se naučil, naravnost mrzlično sem pisal. Skoraj 45.000 verzov na 2.300 straneh: Vrata nepovrata so eno izmed najdaljših besedil v zgodovini svetovne književnosti in odločno najdaljši – na mednarodni ravni – v našem hitrem, površnem, kratkoročnem času. Vse to je bilo mogoče le zato, ker je šlo za visoko umetniško stavo in je moja nuja izvirala iz strašne potrebe, da bi svojim ljubim dušam vrnil dostojanstvo spomina. Ep Vrata nepovrata je globoko osebno besedilo, ki je obenem univerzalno in daleč presega mojo osebo in osebnost.«
Na vprašanje, ali je ozdravil svoje travme, odgovarja: »V veliki meri je moj občutek pritrdilen. Bolje razumem in čutim stiske ljudi v kleščah zgodovine in končno vem, da ljudje nismo bogovi, da ne nadzorujemo povsem svoje usode; ta zavest je po eni strani pesimistična, po drugi pa zdravilna, ker me vrača na mojo in našo človeško mero. Vendar sem obenem prepričan, da je bilo pisanje Vrat nepovrata zame (samo)zdravilno prav zato, ker terapevtski namen ni bil primaren in najvišji – moj temeljni impulz je bilo reševanje meni ljubih duš iz krempljev pozabe v spomin, zgrajen iz zvenečega pesniškega brona. Prav zato, ker sem bolj služil drugim in Drugemu kot sebi, mi je lastno pesniško delo naklonilo milost ublažitve moje temeljne travme.«
Junaštva žensk
V monumentalnem epu Vrata nepovrata je zanimiv položaj žensk, ki v tretjem delu epa celo presežejo moške heroje. »Nimam najboljšega mnenja o pogumu večine moških, saj gre za samooklicani patriarhalni mit. Ženske so neprimerno pogumnejše. Moj oče Ante je bil nadčloveško pogumen: 23-krat v zaporu, eden izmed prvih partizanov, glavni štab partizanske vojske ga je dvakrat obsodil na smrt, tudi zato, ker je kot komandant prvega bataljona kočevskega odreda v nasprotju s strahopetnim poveljem GŠ, naj se vsakdo reši, kot se ve in zna, edini prebil italijanski obroč med roško ofenzivo leta 1942 in tako rešil jedro partizanske vojske. A v nekaterih življenjskih situacijah je bila pogumnejša moja mati Anica, lepa in globoka duša. Pogumna je bila moja nona Leopoldina Novak, rojena Schwarz, ki se je ob soočenju s sinom Leom v gestapovski mučilnici najprej pretvarjala, da ga ne pozna, ko je pa postalo jasno, da vedo, koga mučijo, je kričala na gestapovce: 'Kaj ste storili z mojim sinom, da ga niti mati ne prepozna?!'"
"Pogumna je bila moja teta Mara Čepič, ki so jo mučili vpričo lastnih otrok, prva Slovenka v nemškem koncentracijskem taborišču Ravensbrück. In pogumna je moja teta Mila Škrabar, rojena Lužar, ki so jo v visoki nosečnosti, skupaj z dveletnim sinčkom Janezom, Italijani obsodili na smrt, ker sta bila mož in brat, oba Janeza, pri partizanih. Strelski vod je v zadnjem trenutku ustavil župnik, ki je pritekel in zakričal: 'Che fate, maledetti?! – Kaj počnete, nesrečniki?!' In pogumne so bile moje tete Lužarice, ki so med ofenzivo tekle čez drn in strn, da bi rešile tega župnika, ki so ga partizani prijeli in obsodili na smrt kot organizatorja bele garde. Mojim tetam se je zahvalil s prižnice, pred zbranim občestvom dolenjske vasi Žalna, kjer so prevladovali simpatizerji bele garde. Pogumne so bile moje tri bosanske tete Nuri Hadžić, mednarodno slavna operna diva Bahrija, pravnica Nadžida, obsojena na devet let Golega otoka, in etnologinja Rabija, tri gracije, ki so igrale pomembno vlogo v zgodovini feminizma v nekdanji Jugoslaviji, na primer pri opismenjevanju žensk. Te zgodbe sem upesnil predvsem v drugi knjigi epa, v Času očetov,« pripoveduje Boris A. Novak, ki se po letih intenzivnega pisanja spopada z najrazličnejšimi občutki.
»Imam občutek, kot da s pomola opazujem svojo neznansko, lepo razsvetljeno ladjo, kako se oddaljuje in me več ne potrebuje. Slišim jo, kako trobi, ko zapušča svojo luko, svojo ladjedelnico, ko zapušča mene, svojega brodograditelja, in vem, da je tako edino prav. Kar je v tem trenutku zame najhujše, pa ni običajni pisateljski blues po zadnji piki, se pravi mešanica olajšanja, ponosa, praznine in nostalgije po prehojeni poti. Najhujši je občutek, da se od svojih ljubih mrtvih duš zdaj že drugič poslavljam, kar me navdaja z nezaceljivo žalostjo.«<
Besedilo: Danaja Lorenčič
Fotografije: helena kermelj, osebni arhiv, Borut Krajnc