Ni človeka v Sloveniji, ki ne bi poznal Borisa Cavazze, in če lahko sodimo po prireditvi, tudi ni človeka, ki ne bi imel Borisa tako ali drugače rad. Ali ga občudoval. Se mu čudil. Dvorana se je do zadnjega kotička polnila z ljubeznijo in spoštovanjem, ki sta ves čas rasla, dokler nismo vsi prisotni utripali kot eno veliko srce, ki bije za Borisa.

Da bo smešno, smo vedeli takoj, ko sta se v prvi loži desno, ki jo je osvetljeval snop svetlobe, posedla Bojan Emeršič in Jurij Zrnec, preoblečena v belolasa starčka iz Muppet Showa, in začela stresati šale, katerih rdeča nit je bil seveda Boris. Privoščila sta si ga po dolgem in počez, vendar nikoli čez mejo dobrega okusa, včasih prefinjeno, včasih neusmiljeno, a pomembno je, da je slavljenec vidno užival. Morda prav toliko kot nad samimi šalami nad dejstvom, kako dobro ga igralski kolegi iz ansambla poznajo in kako priljubljen je med njimi.

Da bo tudi srčno, smo čutili že ob prvi pesmi Šuolni, s katero je Iztok Mlakar začel koncert, kmalu zatem pa je vsa dvorana vstala in Borisu, ki je prav tako vstal, zapela rojstnodnevno čestitko. Jurij ne bi bil Jurij, če nam ne bi narejeno sitno zaukazal, da moramo peti, ker smo prišli zastonj, vsaj tisti spodaj v dvorani, tistim na balkonu je bilo dovoljeno molčati, a tega nihče ni upošteval.

Ko se je dogajanje spet preselilo nazaj na oder, je na njem že stal predsednik republike Slovenije Marjan Šarec, Borisov nekdanji študent na AGRFT-ju. Z velikim spoštovanjem se je zazrl proti loži, v kateri je sedel njegov nekdanji profesor skupaj s Ksenijo Benedetti, in začel svoj govor. Brez listka, a z veliko humorja in emocij se je Borisu zahvalil za ves trud, ki ga je vložil vanj kot v študenta, in se brez zadrege spomnil tudi tega, da mu je šel nekoč na Akademiji tako na živce, da mu je rekel, naj umakne svoj orlovski profil, ker ga ne more več gledati.

Običajno te je sram, ko politiki govorijo, in namesto njih lezeš pod sedež, ker ti je nerodno, ko jih poslušaš, a mislim, da smo bili vsaj enkrat vsi zadovoljni s tem, kar je povedal gospod predsednik vlade. Program sta nadaljevala Igor Leonardi na kitari in dr. Primož Vitez, ki je osupljivo lepo odpel italijansko pesem L'appuntamento, s čimer si je prislužil Borisov poklon, in kdor pozna to pesem, kot jo pozna Boris, ve, preprosto ve, za kaj gre.

Med koncertom so se na platnu vrstile izjave Borisovih igralskih kolegov in prijateljev zunaj gledališča, ki jih je z njimi posnela novinarka Vesna Milek, pri čemer nihče ni skoparil s čustvi. Nihče ni bil osladen, vidno pa je bilo, da se je Boris vseh, ki smo jih lahko videli in slišali, dotaknil globoko in na poseben način. Saša Pavček ga je primerjala s svetilnikom, Silva Čušin z neznosno lahkostjo igranja, Marijana Brecelj je priznala, da je velik del njenega življenja že več kot 50 let.

Še najbolj hudomušno si ga je privoščil kolega Dare Valič, ki je natrosil nekaj anekdot in mu na koncu zabrusil, da si je sam kriv za leta, ki jih je pridelal. »Naj jih čim bolj dobro nosi in naj čim manj razmišlja o njih,« je bil Valičev nasvet. Da jima starost ne more do živega, se je na odru pridušala tudi Svetlana Makarovič, ki je zapela šanson Rojstni dan, in se spomnila njune mladosti: »Boris je bil potepuški maček, jaz sem bila potepuška mačka, in nikoli se nisva pustila gladiti proti dlaki.« Nato je našobila ustnice in mu po zraku navihano poslala poljubček.

Naslednja italijanska pesem Parole, parole je doživela slovensko izvedbo Besede, besede v duetu Jurija Zrneca in Aleksandre Ilijevski, pevke skupine Pliš, med katero je Jurij imitiral Borisa Cavazzo in pevko v stilu besedila moledoval, se ji ponujal in klečal na kolenih ter tako spet ustvaril enega svojih imitatorskih presežkov, ob katerih je cela dvorana uživala med smehom.

Posebej velja omeniti Janeza Škofa, ki je s svojo pesmijo o piščancu nekoliko presekal razneženost v dvorani, a so ga čez nekaj trenutkov presegli igralski kolegi iz skupine D Drams, Bojan Emeršič na bobnih, Jurij Zrnec na kitari, Matija Rozman na bas kitari, pianist Jože Šalej, in kot največje presenečenje celotnega večera – Nina Valič kot pevka in flavtistka. Njihova izvedba Kreslinove Od višine se zvrti je bila zaradi njene doživete in izjemne interpretacije nekaj, kar bi moral slišati avtor sam, ker nas je res ponesla v višave.

Zadnji posnetek, ki ga je naredila Milekova, je v družbi Borisovih prijateljev iz ljubljanskega lokala Platana. Ne manjka znanih ljudi, tu sta Jakov Brdar, Jani Bučar in številni drugi, predvsem pa Janez Bončina – Benč, ki je nastopil kot zadnji gost večera v Drami. Skupaj s kitaristom Primožem Grašičem je Borisu ali, svojemu najboljšemu sosedu, kot mu pravi, najprej odpel pesem Kadar ognji dogorijo, čisto na koncu pa še Ta noč je moja, med katero so se mu na odru pridružili vsi, ki so nastopili ta večer.

Med prepevanjem in poplesovanjem se je naenkrat med njim znašel Boris, igralska in človeška veličina. V starem stilu je najprej zagrmelo iz njega, in to na nikogar drugega kot na predsednika vlade, češ da ga nikoli ni znal zares dobro oponašati, zato pa ga je Zrnec, tale Zrnec ... se je obrnil, in mu, ne da bi končal misel, veselo požugal s prstom, kar je pomenilo več kot odlično. Preprosto se je vsem zahvalil, nato pa nas je, spet v svojem slogu, nagnal zabavat. »Pejte se zabavat!« Saj v resnici za kaj drugega tudi nismo bili.

In smo šli. Nekateri nadstropje višje, da bi mu nazdravili, čeprav se Boris s Ksenijo zabave zaradi okrevanja po možganski kapi ni udeležil, preostali pa so se raztepli vsak po svoje v noč. A prepričana sem, da nam je tistega večera ostalo še dolgo toplo pri srcu in nas božalo v duši, saj tako greje ljubezen.

Besedilo: Katja Golob // Fotografije: Tone Stojko, Peter Uhan/Arhiv Sng Drama

 

Novo na Metroplay: Dedek Mraz opozarja: "Starši, ne delite otrok na pridne in poredne!"