Tokratni intervju je nastal ob dimu prave cigare. Na kavo smo namreč povabili Borisa Kobala, režiserja, igralca in humorista, ki med drugim pripoveduje pravljice in se igra z legokockami.
Pred leti nas je v vlogi duhovnika Senice zabaval v satirični oddaji TV Poper, danes množice spravlja v smeh z odrskih desk. Primorec, ki prisega na dobro hrano in priznava, da tudi sam velikokrat stopi za štedilnik ter na svoj humorni način dodaja: "Sem za oženit, kajne?!"
Kmalu na slovenske odre prihaja vaša avtorska predstava z naslovom Staro za novo, v kateri nastopate s Tinom Vodopivcem. Kako se je vse skupaj začelo?
Pred nekaj leti sem bil povabljen na stand-up festival Panč in po uspešni izvedbi je padla ideja, da bi nekaj naredila še skupaj. Razlika v letih je najina najbolj očitna razlika, zato je to postala tudi rdeča nit predstave. Na komičen način v predstavi med drugim raziskujeva, ali novo lahko nadomesti staro, in odnos med generacijama.
Vendar je stand up bolj v domeni mlajše generacije?
Drugi stand up komiki se velikokrat šalijo na račun mojih let, in sicer me sprašujejo, ali sem šale zbijal že pri partizanih. Ta zvrst je res domena mladih, morda pa jo bova prav s to predstavo približala tudi starejšim.
In glede na to, da v predstavi predstavljate starejšo generacijo, nas zanima, kakšen je vaš pogled na mlajšo generacijo, ki prihaja?
Občutek imam, da je bilo nam bolje, vsaj kar se tiče študija in zaposlovanja. Po drugi strani pa se mi zdi, da se mladi s stanjem sploh ne obremenjujejo, vendar smo zato bolj zaskrbljeni starši. Veste kaj, mlad človek mora izsanjati svoje sanje!
V predstavi se govori tudi o moderni tehnologiji in težavah, ki jih ta povzroča starejšim.
Res je, če bi moral na lestvici od ena do deset oceniti, kako dober sem v tem, bi rekel, da zadostujem pogojem za tri. Moj prvi stik s tehnologijo je bil radio in ne predstavljam si, da bi jutranjo kavo pil ob branju tabličnega računalnika. Sem privrženec listanja časopisov in knjig.
Vrnimo se k mladosti. Ste v tistih letih zganjali kakšne lumparije?
Pravega ste ujeli! Moj oče je bil igralec in že od otroštva sem veliko časa preživel v gledališču, poleg tega sem se družil predvsem s starejšimi prijatelji. Verjetno prav zaradi vsega tega nikoli nisem bil prav pretirano težaven. V življenju sem morda dvakrat obiskal disko in le redko pregloboko pogledal v kozarec. V naši mladosti se je začel širiti glas o drogah, predvsem travi, in za nas je bilo težko doumeti, da se to ne dogaja le na drugi strani Atlantika. Travo sem tako poskusil le dvakrat iz radovednosti. Prvič mi je bilo neverjetno slabo, drugič pa popolnoma brez učinka.
Potem pa vas je zadela ljubezen. Danes ste že nekaj let v zvezi z igralko Bernardo Oman.
Z Bernardo sva se spoznala, ko mi je bilo 36 let, torej takrat nisem bil več pretirano mlad. Pred tem sem že bil v zvezi, v kateri sta se rodila Katarina in Jernej.
Pred kratkim ste postali tudi dedek. Ali kdaj prevzamete vlogo varuške?
Nisem 'čistokrvni' dedek, lahko bi rekel, da sem drugi dedek, saj je mamica postala hči moje partnerice, Ana Dolinar.
Vendar sta vam otroka v veliko veselje.
To pa prav zagotovo. Tako Ronja kot posvojenka Nana, ki se je družini pridružila pred kratkim, sta čudoviti. Bernarda je sicer prevzelo vlogo vodilne varuške. Deklicama tudi velikokrat beremo pravljice, sam pa jih predvsem rad pripovedujem. Tudi med igranjem z legokockami se vživim v vlogo figuric, čeprav sta deklici trenutno predvsem nori na Ledeno kraljestvo.
Poznamo vas po humorju in komediji. Ali tudi življenje jemljete na humoren način?
Ne, sem popolno nasprotje. Nisem šaljivec in lahko bi rekel, da sem bolj nagnjen k melanholiji.
■ Nika Arsovski
Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del