Borut Marolt (Niet): Moji mulci so tisti, ki so pristni

Borut Marolt (Niet): Moji mulci so tisti, ki so pristni (foto: Tina Rus) Tina Rus
Vir: Jana
22. 7. 2016

Sestala sem se s pevcem skupine Niet, za katerim vzdihuje mnogo deklet in tudi žensk, pogovor pa naju je odnesel v čisto druge življenjske dimenzije.

Veliko bolj me je zanimalo, kakšen človek je in kaj mi bo imel povedati predvsem kot učitelj tistih mladostnikov, nad katerimi je večina dvignila roke. V logaškem Zavodu za vzgojo in izobraževanje mladostnikov z vedenjskimi in čustvenimi težavami v njih že 15 let spodbuja skrite talente in jih vodi na boljše ter lepše življenjske poti. Včasih mu to tudi uspe. In to je prava zmaga, pravi. Ta izkušnja ga je izoblikovala v človeka, ki vidi več kot drugi.

Delati z mladostniki je dragoceno. Česa ste se naučili?

Naučil sem se predvsem, kaj je pomembno v življenju in kaj ni. Skozi to, kar vidim iz teh njihovih zgodb. Teh zgodb je neskončno. Od zelo hvaležnih do zelo nehvaležnih, pa od takšnih staršev do drugačnih staršev. Predvsem se ne razburjam zaradi nepotrebnih stvari. Zelo sem se umiril in vedno malo z razdalje pogledam stvari. Zmeraj malo prespim.

To se nam zgodi tudi z leti.

Tudi, ampak ne vsem. Pa to, da ceniš te male stvari, malenkosti. To je sicer tako klišejsko. A resnično. Poglejte, zdaj lahko tečem, če želim. Glava mi dela. Lahko se normalno pogovarjava. Lahko se razširiva. Poglobljeno. To so te stvari. In vse drugo se mi zdi potem že skoraj nepomembno. Kar zadeva materialne stvari, mi je dovolj to, da lahko normalno živim. Ne potrebujem ničesar, da lahko pišem. Da lahko pojem, da lahko ustvarjam, karkoli si pač izmislim. Največ mi pomeni, da razvijam življenje. Da imam sedem inteligenc in da lahko razvijam vse ... da rastem na vseh ravneh.

S kakšnimi mladostniki delate?

Z mladostniki z vedenjskimi in s čustvenimi težavami. Stari so od 15 do 21 let. Pri nas so največ tri leta.

Česa jim najbolj primanjkuje?

Tisti, ki imajo doma kolikor toliko dobre družinske razmere, so tudi kolikor toliko v redu. Večinoma pa jim manjkajo neke omejitve, meje. Nekaterim doma primanjkuje ljubezni, nekaterim pa to, da jim nihče nikoli ni postavljal meja. Zelo odvisno je od primera do primera.

Ne prihajajo nujno iz uničenih družin? Koliko so 'krivi' geni in koliko okolje?

Gre za oboje, za preplet tega, poleg tega so značajsko navadno ti fantje, ki jih dobim, bolj impulzivni. So lahko tudi bolj kolerični tipi osebnosti. Vendar to ni pravilo. Večinoma naj bi bili tudi hiperaktivni. Verjetno je okolje bolj krivo, ne pridejo pa vsi mladostniki iz problematičnih družin v zavod.

So nadarjeni? Recimo za pisanje?

Imam kakšnega raperja, ki ti odrepa štiri A4-strani besedila, ne da bi sploh pogledal besedilo. Zatakne pa se, ko je treba nekaj povedati v razredu. Tega se težje nauči. Nekateri tudi sami napišejo kakšno besedilo.

No, ampak grem stavit, da imajo ti mladostniki talente kot vsi drugi.

Seveda imajo.

Ali jim pomagate iskati te sposobnosti?

Ja, seveda. V tem je 'štos'. To mi počnemo.

No, tega ne počnejo vsi učitelji ... To se mi zdi pravo poslanstvo, da pomagate drugim razvijati talente. Kakšni so občutki?

Pogosto je tako, da v tem času, ko so pri nas, še ni nekih vidnih rezultatov. Ker mi z njimi pogostokrat delamo povsem od začetka. S tem mislim, da jih dobesedno učimo umivati zobe in podobno. Poskušamo jim pojasniti, kakšno srečo imajo, da sploh hodijo v šolo. Povedati to nekemu razvajenemu mulcu je zelo težko. In povemo jim to, da si nekateri želijo hoditi v šolo, pa preprosto ne morejo. Velikokrat ti fantje na namestitev v naš zavod gledajo kot na kazen. Večina pravzaprav. Od desetih morda le eden ne.

In se potem pri vas zaprejo vase?

Ne toliko zaprejo, kot pa 'bom jaz to po svoje malo. Bom izigraval, dokler bom lahko.' Dejstvo je, da se to velikokrat pokaže šele pozneje. Sami šele veliko pozneje, pri 25 ali 30 letih pridejo do tega, da jim stvari, ki jih imamo mi v našem dveletnem programu, pridejo zelo prav. Kar nenadoma ugotovijo, da jim zelo koristi, da si znajo oprati umazano perilo. To je sicer banalno, ampak danes marsikateri mladostnik tega ne zna.

Ali jih je mogoče 'prevzgojiti'?

Mogoče je, je pa to obdobje že zelo pozno. Resocializacija, ki jo lahko izvajaš sam na sebi, je del samozavedanja. Ko si ti odrasla zrela oseba, se lahko zelo dobro odločiš, kaj boš počel. Pri teh letih pa si zelo determiniran s stvarmi, ki so se ti dogajale v otroštvu. Pri teh letih boš zelo težko koga spremenil. Lahko pa mu bo vse prav prišlo veliko pozneje. Še vedno je on tisti, ki se odloči. Mi lahko naredimo vse, ampak če se ne odloči, je konec, bo po njegovem. Četudi je še tako škodljivo zanj.

Mladostniki prihajajo z vseh vetrov? Bogati, manj bogati, revni.

Da, z vseh mogočih družin.

Ljudje si predstavljajo bolj družine s spodnjega dela lestvice.

Res je, da mladostniki iz elit običajno ne pridejo do nas. Se je pa tudi to že zgodilo. Ampak redko. Zakaj? Ker je sistem tako naravnan. Socialne službe bodo prej prišle v stanovanje revežev kot v stanovanje tistih, ki se bodo lahko branili z vsemi štirimi in šes štirimi odvetniki zraven.

Glede na to, da ste med drugim tudi pevec skupine Niet, koliko pristnih ljudi srečate?

Enako kot povsod. Je pa res, da je v šovbiznisu pristnosti malo manj. Ne vem, koliko jih je. Ne morem vedeti.

Saj začutite, ko nekoga spustite do sebe.

Moji mulci v službi so vsi takšni, kot so. Zelo malo se pretvarjajo. Imam pa bazo prijateljev od prej, ki jim zaupam. Veliko novih ljudi sem spoznal, ampak koliko sem imel takih iskrenih odnosov z njimi ... Ne, ni jih veliko.

Napisali ste roman Kako se znebiti trupla, pišete pesmi. Kaj je za vas navdih? Ali je navdih oseba, ki pride k vam, ali je to nekaj v vas?

To je bilo vedno v meni. Od nekod pride, tukaj ven. (Pokaže na srčni predel.) Vse, kar sem počel. Tudi glasba. Nekoč, ko sem bil še mulec, sem se peljal z avtobusom domov in sem imel v glavi melodijo neke pesmi. Potem sem dolgo premišljeval o tem, katera pesem je pravzaprav to, in ugotovil, da to ni kar neka pesem, temveč je moja pesem. To imaš v sebi.

Kako je bilo s pisanjem romana?

Podobno. Nekega dne sem se lotil pisanja. In se sploh nisem ustavljal. Ustavil sem se le zato, ker sem moral v službo ali pa spat. Zelo hitro sem vedel, kakšen bo roman, prav od začetka do konca.

Ste se spogledovali s to mislijo že prej?

Ne. Ko sem začel pisati roman, sem ga začel pisati kot pesem za Niete. Želel sem ustvariti nekaj v stilu Nica Cava z Grindermani. Potem sem hitro spoznal, da bi bilo boljše, da bi naredil iz tega kar roman. Najprej sem napisal eno zgodbo. Nisem si sploh predstavljal, koliko bo vsega skupaj. Potem pa je iz tega nastal cel roman!

Veliko berete?

Ja. Od nekdaj sem bral. Prav zadnjič mi je mama povedala, da sem kot otrok v šolski knjižnici prebral vse. In da mi knjižničarka na koncu sploh ni imela več kaj dati, potem pa mi je knjige prinašala kar od doma. Zdaj berem, kolikor mi dopušča čas. Imam različna obdobja, berem vse zvrsti. Ko se lotim knjige, jo preberem do konca. Nobene še nisem odložil, čeprav je bila obupna.

Saj je v življenju tudi tako; moraš dati skozi tudi stvari, ki ti ne dišijo.

Ja. Pri filmih nisem tako strog do sebe. Film lahko prekinem tudi po 10 minutah.

Ste radi sami?

Zelo. Potrebujem biti sam. Dobro je, če partner to razume.

Kaj so vam dali starši?

Imel sem samo mamo. Očeta nisem poznal, ker sem bil še zelo majhen, ko sta se ločila. In nisem imel nobenega stika z njim. Imel sem babico in dedka po mamini strani, ki sta me tudi veliko vzgajala. Veliko vikendov in počitnic sem preživel pri njiju. Dedek je umrl, ko sem imel 15 let. Bil mi je kot oče. Ko je umrl, sem jokal kot dež. Prav dobro se spominjam tega. Imam mamo in babico, ki sta še živi. Oče pa je umrl pred šestimi leti.

Z očetom nista nikoli imela stikov, odnosa?

Ne, ne, nikoli.

Vam ni bilo do tega, da bi ga poiskali?

Bilo je tako, da on ni poskrbel za stike in jih nekako ni želel imeti. Ni plačeval preživnine, skratka, bil je distanciran.

Kakšne vrednote ste dobili od svoje družine?

Mislim, da sem v svoji družini dobil pravi sistem vrednot. Predvsem občutek za poštenost. Iz katere se zdaj večina ljudi dela norca, a v resnici je zelo pomembna. Kot mulec sem seveda prestopal meje, vendar so moji temelji ostali iz otroštva. To imam od staršev, starih staršev, od mame. Predvsem imam zavedanje, kaj je prav in kaj ni. Zdi se mi, da ima veliko ljudi prav na tem področju precej pomešane pojme.

Večina ljudi ni v stiku s seboj. Vi ste?

Mislim, da sem. Je bil pa zelo zelo dolg proces, da sem prišel do tega. Še vedno kdaj padem ven iz tega, a se hitro postavim nazaj. Da se spet čutim.

Navadno nas trpljenje ali bolezen napotita k sebi. Se vam je zgodilo kaj takšnega?

Pravijo, da sem človek, ki sicer ni čustven, ampak da imam močan občutek za socialno dobro, za pravičnost. Vendar se motijo, sem zelo čustven. Nekajkrat v življenju me je precej sesulo. In če se po tem, ko padeš na dno, dobro sestaviš, si v resnici naredil gromozanski napredek. To sem naredil vsakokrat.

Boli pa najbolj pri bližnjih odnosih.

Seveda, vedno. Ampak to se je začelo že s prvim udarcem, ko je šel oče od doma. Tega se sicer ne spomnim, čeprav je odzvanjalo zunaj in v meni.

Se je ta vzorec ponavljal? Skozi razmerja, recimo.

Verjetno se je na začetku. Zagotovo iščeš razmerja, za katera veš, da se bodo končala podobno, z odhodom nekoga, na enak način. Ali pa ti narediš, da se konča na isti način. Ker poznaš to pot, ker si samo na njej varen. Pozneje, če se tega zavedaš, ta škodljivi vzorec prekineš, ker se odločiš modro, za rast.

Vam kdaj kakšen mladostnik pokaže neposredno na vašo rano? Pritisne tja, kjer najbolj boli?

Ja, seveda. Oni znajo.

Nadzorujete svoja čustva?

V povezavi s svojimi mulci zagotovo. Ker potrebujejo čustveno stabilnost, trdno osebo ob sebi. Nikakor ne zmedenosti.

Kakšni so vaši notranji monologi?

Kaj ti je tega treba? Ta monolog je kar pogost. Zanimivo je, da pri najpomembnejših odločitvah nikoli ne omahujem. Znam se odločiti takoj. Pri manj pomembnih pa razmišljam, vprašam koga za nasvet. Vendar vedno stopim na vlak, ki pride mimo, ne ostanem na postaji.

Temu se reče, da znate izkoristiti svoje priložnosti.

Verjetno. To se mi je dogajalo pri službi, pri Nietih. Nisem razmišljal, nikoli. Takoj sem se odločil, in to prav.

Nekateri menijo, da največji umetniki pišejo iz žalosti in trpljenja. Kako je pri vas?

Zelo odvisno. Nekatere stvari, denimo roman, sem pisal v pozitivnem, veselem obdobju. Nisem depresiven, sem pa malo melanholičen. Imel sem tudi že bolj tesnobna obdobja. Pesmi tako pišem v bolj tesnobnem obdobju.

Perfekcionizem. V kakšnem odnosu ste z njim?

Imam lažjo obliko obsesivno kompulzivne motnje – sesam enkrat na teden, in to si dopuščam. Dopuščam jo predvsem zato, ker vem, da ni škodljiva. Disciplinira me. Da pa se nečesa ne bi lotil, če menim, da nisem najboljši v tem, ne. Da bi moralo biti vse, kar naredim, perfektno, ne. Raje preprosto ustvarjam in v tem uživam.

Besedilo: Damjana Bakarič
Fotografije: Tina Rus