Glasbenik in radijski moderator Boštjan Bračič je kar tri leta ustvarjal projekt Skodelica kave. Pred kratkim ga je predstavil širši javnosti v okviru samostojne fotografske razstave v Dominikanskem samostanu na Ptuju.
Story: Boštjan, kako je prišlo do ideje o projektu Skodelica kave?
Med delom na radiu smo predvajali prispevek o tem, da mladi opuščajo študijske smeri, ki jih veselijo, ker ne verjamejo, da bi lahko nekoč počeli nekaj, kar jih veseli, in od tega dostojno živeli. Posledično izbirajo službe, pri čemer sta njihova poglavitna motivacija denar in zgolj preživetje. To pa zagotovo ne bo dovolj za to, da bodo na delovnem mestu srečni in tako pripomogli k razvoju sebe v okolju, v katerem živijo. In tako sem zvečer ležal v postelji in razmišljal, kako bi opomnil vse nas, da ne smemo obupati nad mestom, v katerem živimo, državo, ki je zadnja leta zelo mačehovska, nad politiki, ki niso več v službi ljudi, ampak lastnega pohlepa po moči in vplivu. Spomnil sem se, da so name vedno največji vtis naredili tisti, ki o sreči, uspehu in zadovoljstvu niso zgolj govorili, ampak so tako tudi živeli. Takoj sem pomislil na naše športnike, umetnike, pisatelje in pesnike, inovatorje ter glasbenike, ki so praktično edini, ki nam še vlivajo upanje in vero v boljše življenje. Naslednji dan sem vzel list papirja in začel pisati imena tistih, ki so nam inspiracija. Imena tistih, ki počnejo nekaj, kar imajo radi, in od tega dostojno živijo. Prek spleta in telefona sem izbrskal njihove kontakte ter jih poklical ali jim pisal. Rekel sem jim, da ljudem v tej deželi ugaša ogenj v očeh in da potrebujem njihovo pomoč. Prosil sem jih, da jih fotografiram in posnamem njihovo modrost, nasvet, napotek ..., ker bi rad naredil posebno razstavo. In v večini primerov so bili takoj za.
Story: Slovenija vas je spoznala v šovu SIT, Štajerci vas redno poslušajo na valovih Radia City. Kaj pa fotografija? Kdaj je nastala ta strast in kje ste se je učili?
Fotografija je bila poleg glasbe moja največja ljubezen. Že kot pubec sem v roke vzel očetov fotoaparat in raziskoval gumbe na njem. Moj prvi fotoaparat je bil 'trotlkamera', saj si česa več takrat nismo mogli privoščiti. Tako sem kot najstnik začel 'škljocat'. Vmes sem hotel postati rock zvezda, ampak ni šlo vse po načrtih. (smeh) In ko sem sprejel, da bom glasbo delal, bolj ali manj, za svojo dušo, je nastal presežek kreativne energije, ki sem jo usmeril v fotografijo. 'Našparan' denar sem porabil za nakup kvalitetne fotografske opreme, ves prosti čas pa vložil v nabiranje in nadgrajevanje znanja o tej vizualni umetnosti. V tem času nam je vse znanje dostopno. Splet omogoča tudi on-line fotografske tečaje pri največjih svetovnih mojstrih fotografije. Prve napotke pa mi je dal tudi, zdaj prijatelj, takrat pa moj prvi fotografski mentor, Marjan Laznik. Od takrat je minilo že skoraj pet let in učenje se nikoli ne konča. V tem je njegov čar.
Story: Projekt je kot navdih - predvsem za mlade. S kakšnim namenom?
Ne samo za mlade, ampak za vse, ki se v danem trenutku vprašamo, kaj bi počeli v življenju, da bi nas le-to osrečevalo in nam morda omogočilo tudi dostojno življenje.
Story: In zakaj ravno skodelica kave?
Hecno je, da sam ne pijem kave. Sem pa dober opazovalec in vidim, da ljudje s skodelico kave veliko lažje zakorakajo v nov dan ter se spopadejo z izzivi, ki jih prinaša. Kava je neki simbol optimizma in zbranih misli, je nov začetek, in če želite, tudi Cankarjeva simbolika ljubezni.
Story: V sklopu 2. Festivala kave in kavarniške kulture, Ptujske zgodbe o kavi, se je v Dominikanskem samostanu na Ptuju slovesno odprla vaša fotografska razstava Skodelica kave. Unikatna fotografska razstava je nastajala tri leta. Zakaj tako dolgo?
Iskren bom. Najprej sem mislil, da razstavo namenjam nekomu drugemu, zdaj vem, da je kot prvemu pomagala meni. Ob srečanjih z vsemi temi ljudmi in njihovimi nasveti sem tudi sam veliko lažje premagoval pomanjkanje motivacije, misli, da mi ne bo uspelo, da je tam zunaj toliko boljših fotografov od mene in da nimam niti za bencin, da obiščem vse te ljudi, kaj šele, da pripravim razstavo, ki bi obredla vso Slovenijo. Vmes sem že skoraj vse skupaj opustil, pa mi odgovornost, ki sem jo čutil do tistih, ki sem jih že fotografiral, in tistih, ki jim je namenjena, ni dovolila, da bi odnehal. V teh letih boja s samim seboj, nenehnim učenjem in premagovanjem ovir, ki so bile predvsem v moji glavi, ter s pomočjo nekaterih, meni zelo dragih ljudi pa je stvar vendarle uspela.
Story: Rdeča nit razstave je skodelica kave, pije pa jo kar 23 znanih Slovenk in Slovencev. Po kakšnem ključu ste jih izbirali in kdo je vse na slikah?
Portretirance sem izbiral po naključju. Spraševal sem ljudi, kdo so tisti posamezniki v Sloveniji, ki jih navdihujejo, razveseljujejo. Kdo so tisti, ki so vredni spoštovanja. Seznam je precej dolg in za začetek sem se moral ustaviti malo nad številom 20. Seveda pa bo razstava rasla in dobivala nove obraze ter življenjske modrosti. Feri Lainšček je samo eden izmed 22 portretirancev, ki mladim, ob skodelici kave, razkrijejo svojo življenjsko modrost in pot do sreče. V podobi in besedi se mladim in mladim po srcu na razstavi razkrijejo še Vlado Kreslin, Adi Smolar, Dejan Zavec, Nina Pušlar, Bojan Križaj, Ivo Boscarol, Svetlana Makarovič, Petra Majdič, Gojmir Lešnjak Gojc, Bojan Moroševič, Nuša Lesar, Ana Lukner, Benka Pulko, Bine Volčič, Zvezdana Mlakar, Tadej Toš in drugi.
Story: Portreti so črno-beli. Zakaj?
Za črno-bele oziroma tonirane portrete sem se odločil preprosto zato, ker so mi všeč. Tovrstna tehnika po mojem mnenju premore neko umetniško noto, je malo skrivnostna in precej bolj intimna.
Story: Zanimivost je tudi ta, da črno-bele portrete spremljajo tudi tonski posnetki modrih misli in življenjskih nasvetov portretirancev. Komu so namenjeni ti nasveti in s kakšnim namenom so dani?
Kot rečeno, tako fotografije kot avdio posnetki imajo enak namen in tvorijo celoto. Celoto, ki je namenjena vsem nam. Meni, vam, vsem nam. Narejena pa je z namenom, da nas opomni, da moramo v življenju poiskati radosti in jih početi. Če nam jih uspe razširiti v posel, toliko bolje. Človek nikoli ne sme dokončno obupati nad seboj, ker edino on sam, kot vemo vsi, je svoje sreče kovač.
Story: Boštjan, želite si, da bi razstava zajela tudi druga mesta po Sloveniji ...
Najprej bi si srčno želel, da bi ta razstava dosegla kar največ ljudi. Zato sem se odločil, da jo popeljem na čim več koncev te naše zelene dežele. Naj najde svoje mesto v osnovnih in srednjih šolah, na fakultetah in v umetnostnih galerijah. To si želim, sicer je njen namen izničen. Razstava Skodelica kave je v osnovi končana, ampak bo vseeno dobivala nove obraze. Obraze tistih, s katerimi se lahko identificiramo, jim verjamemo, jih spoštujemo in občudujemo.
Story: Razstavo spremlja tudi B-box s humanitarno noto. Nam zaupate še kaj o tem?
B-box je unikaten produkt. Je pomanjšana razstava, ki jo lahko nekdo kupi in odnese domov, v šolsko učilnico, knjižnico ali pa jo podari poslovnim partnerjem. Vsebuje vse portrete v velikosti A3, USB-ključek z modrostmi portretirancev, certifikat originalnosti ter ročno izdelano embalažo. Del denarja od prodanih B-boxov bom namenil v dobrodelne namene. Poiskal bom tiste, ki imajo svoje sanje. in jim pomagal na njihovi poti. Pa najsi bo to z nakupom kakega instrumenta, tečaja tujega jezika, žoge za nogomet ipd. Če je kdo izmed vas obiskal razstavo, bil navdušen nad njo in bi želel kupiti B-box, naj me, prosim, kontaktira prek www.boskography.com ali me pokliče po telefonu, ki je na moji spletni strani. To je vaš način, da podprete idejo razstave in pomagate mladim pri najpomembnejših odločitvah v njihovem življenju. Hvala vam.
Napisala MIMA
Fotografije Viljem Klemenčič, Matjaž Očko, Boštjan Bračič
