Najprepoznavnejši raper na slovenski glasbeni sceni 6Pack Čukur bo jeseni postal očka. Njegova žena Nika je namreč že v petem mesecu nosečnosti. Nika in Boštjan te dni preživljata delovne počitnice na hrvaški obali, kjer Čuki že vrsto let nastopa v družbi The Hangover ladies. Razlika je le, da mu to poletje dela družbo njegova noseča žena Nika, ki že vrsto let skrbi za njegove nastope.
Nika, najprej vama moram čestitati. Kako se počutite?
Hvala za čestitke. Počutje je okej, trenutno sem v petem mesecu, torej že na polovici. Do zdaj je minilo brez velikih težav in slabosti. Upam, da čim dlje tako tudi ostane. (smeh)
Ni skrivnost, da sta na glasbeni sceni z možem Boštjanom Čukurjem ena redkih, ki sta skupaj že celo večnost. Koliko časa je minilo? Se morda še spomnita, kako sta se spoznala?
Res je že cela večnost. (smeh) Na prvem zmenku sva bila daljnega leta 2003, oba še v zgodnjih dvajsetih takrat. Poznala pa sva se že iz srednje šole in kar nekaj zabav preplesala skupaj. Čeprav on prihaja iz Velenja, jaz pa iz Maribora, sta se najini družbi velikokrat dobivali, saj nas je družila ljubezen do istega športa – deskanja na snegu. Tako smo vikende in počitnice preživljali skupaj na Pohorju, Golteh ali katerem drugem smučišču, poleti pa smo skupaj obiskovali tekmovanja v deskanju.
Kako gledata današnje zveze, ki v hitrem tempu še hitreje razpadajo? Kaj vama pomeni dober partnerski odnos in koliko sama gradita zvezo na tem?
Verjetno se sliši klišejsko, da odnos temelji na zaupanju in ljubezni. Ampak to je v najinem primeru temelj zveze in pa seveda odločitev, da bova vedno pred vse postavila sebe. Midva sva od nekdaj zaprta celica, družina. Ne bom trdila, da sem od prvega trenutka vedela, da bova skupaj za vedno, ampak življenja brez njega si ne znam predstavljati.
V vsaki zvezi pridejo vzponi in padci. Kaj je skrivnost vajinega dolgoletnega uspeha?
Kot že rečeno, pravila ni. Nama pomaga, da sva ves čas skupaj, skupaj delava, skupaj prebijava prosti čas, skupaj se zabava, hodiva ven in se druživa s prijatelji. Nimava skrivnosti drug pred drugim, sva tudi najboljša prijatelja in imava enak smisel za humor. Velikokrat se skupaj do solz nasmejiva bedarijam, ki jih nihče drug ne razume.
Nenehno sta vpeta v dogajanje, organizacijo dogodkov, glasbenih nastopov. Vemo, da ste tudi vi gonilna sila Čukurjevega dogajanja. Kako bo zdaj, ko se bo začelo materinstvo?
Najine vloge do zdaj so bile jasne, tako v zasebnem življenju kot v poslu. Doma si gospodinjska opravila razdeliva pravično oziroma kar kdo 'rad' počne. Čuki sprehaja pse in sesa, jaz kuham. (smeh) V poslu jaz skrbim za rezervacije in organizacijo, Čuki nastopa. Verjetno se bo zdaj kaj spremenilo, a o tem se še ne pogovarjava. Trenutno se mi to zdi še zelo oddaljeno, pa vendar. Mislim, da se bova tudi tega lotila. A pri nama je, kot rada rečeva, korak za korakom. Torej počasi bomo skupaj ugotovili, kaj nam ustreza in kje se vsi najbolje počutimo.
Nekatere ženske pravijo, da ni nikoli pravi trenutek, da si ustvariš družino. Ko si jo želiš, si je ne moreš, ko je ne načrtuješ, pa se zgodi. Kako to, da sta se vidva šele zdaj odločila za družino?
Pravim, da sva bila vedno družina, zdaj se bo le povečala. Se pa strinjam, da nikoli ni pravi čas za nosečnost, poleti je prevroče, pozimi ne dobiš pravih oblek ali pa ne moreš zanositi ... S Čukijem nisva velika načrtovalca v življenju. Bolj zagovarjava moto, da se stvari poklopijo, ko je pravi čas. Tako se je zgodilo tudi to. No ... zgodilo ... Ne bom rekla, ker vsi vemo, kako se to naredi. (smeh) Pa vendar, nisva se obremenjevala in zdaj, ko se je zgodilo, se prepuščava toku.
Kako ste občutili prvo trimesečje nosečnosti?
Predvsem je, kot verjetno vsaki nosečnici do zdaj, minilo zelo hitro. Preden ugotoviš, že mine kak mesec, potem pa obiski zdravnika, testi, nov življenjski slog, vse zelo hitro mine. Hujših slabosti pri meni ni bilo, nekaj zaspanosti. To je bila velika sprememba, ki je prinesla popoldanske počitke. Zametki nosečniškega diabetesa pa nekaj krvavitev, kar je baje vse normalno. Je pa zanimivo, kako tvoje telo ni več tvoje. Kako opažaš spremembe v obliki in občutenju samega sebe, to je fenomen, ki me je najbolj fasciniral. Verjetno zato, ker nisem več najmlajša in sem v teh letih dodobra spoznala sebe. Čuden občutek.
Številne nosečnice opazijo povečan apetit. Ali pa jim kakšna hrana ne ustreza več. Je bilo pri vas tudi podobno?
Velikih sprememb v prehrani nisem opazila oz. želje po točno določeni hrani, mogoče že zato, ker že prej nisem bila izbirčna. Sreča je, da je zdaj poletje in je veliko sveže in dobre zelenjave z domačih vrtov. Pa lepo vreme, ki je kot nalašč za piknike.
Komu ste najprej zaupali skrivnost o prihajajočem družinskem članu?
Čukiju, seveda! (smeh)
Kako se je to sploh zgodilo? Kako sta izvedela, da bosta postala starša?
Pravzaprav je bil Boštjan tisti, ki je ugotovil. Tožila sem, da me res bolijo prsi, in bila ves teden zaspana. Sploh se nisem mogla zbuditi. Ko sem mu omenila, da sem verjetno bolna, je rekel, da sem verjetno noseča. Spogledala sva se in potem kar hitro priskrbela domači test, ki je domnevo potrdil.
Veliko mamic išče številne nasvete. Ste tudi sami takšni, da boste poiskali mnenja drugih?
Telo se spreminja in dogajajo se ti stvari, ki se ti niso še nikoli. Seveda prav pride nasvet. Pomembno je, da imaš dobrega ginekologa, s katerim se ujameta, si zaupata in delita iste poglede. Jaz sem izbrala doktorja Miglarja, ki je strokovnjak na svojem področju, sproščen in mi umirjeno razloži vse procese, ki se mi dogajajo. Velikokrat povprašam za nasvet tudi prijateljice, ki so že večkrat bile noseče. So moj glas razuma, ko me zgrabi panika. Nazadnje sem malo pojamrala, da se ponoči od tri- do petkrat zbudim, ker grem lulat. Odgovor je bil: navadi se zbujanja, ker prihodnjih tri do pet let ne boš spala. (smeh)
Kako se pripravljata na prihod dojenčka?
Še ne veliko, saj še nimam sindroma gnezdenja. (smeh) Tudi stvari še ne kupujeva. Prijateljice so mi podarile aparat za črpanje in zmrzovanje mleka, menda je to stvar, ki jo nujno potrebujem. (smeh)
Že veste, kje boste rodili?
Za zdaj se z dr. Miglarjem še nisva pogovarjala o tem, si pa želim naravnega poroda. Ne želim, da bi me razrezali, če to ni potrebno. Nekaj časa še imam, saj je rok konec novembra.
Že mogoče izbirata ime? Kaj si bolj želita, fantka ali deklico?
Trenutno se še ne ukvarjava z imeni dojenčka. Bolj se posvečava temu, kako bo dojenček klical Čukija. Pravi, da je oči preveč ljubljansko, ati pa štajersko. Jaz mu pravim, da je vseeno, ker na koncu bo itak foter. (smeh)
Znano je, da aktivne ženske ne mirujejo po porodu. Kaj menite, bo ob vsem tem čas za poporodno depresijo?
Uf ... to se resno sliši, o tem ne vem veliko, saj se tej tematiki še nisem posvečala.
Česa se najbolj veselita na tem čudovitem novem popotovanju?
Veselim se novih občutkov, novih dogodivščin, srečna sem, da bova tudi to doživela s Čukijem skupaj. V bistvu sva skupaj odrasla, se poročila, skupaj delava, tako da je to edini logični korak.
Si lahko predstavljata, kakšna starša bosta? Je Čuki družinski človek?
Hm ... verjetno ima vsak o sebi neko predstavo, kako kul starš bo. Trenutno še ne vem, verjetno bomo tudi to videli sproti. Vsekakor si želim, da se bomo dobro razumeli, da bomo spoštovali drug drugega in se imeli radi. Da bo delil z nama ljubezen do narave, živali, dobre hrane in pustolovščin. Čuki bo definitivno krasen očka. Je potrpežljiv in se že zdaj v družbi otrok odlično počuti. Verjetno bo dojenček deležen privilegijev, saj mu bo oče lahko rapal uspavanke za lahko noč.
Besedilo: MIMA // Fotografije: Sviglo Production, osebni arhiv