Nazadnje sva se srečala pred slabim letom dni, zato sem bila ob najinem ponovnem snidenju zelo presenečena. Boštjan Gorenc Pižama je v telovadnici pustil zajeten delež svoje teže, kar četrtino!
Vendar pa se bistvo ne skriva v tem. Medtem ko se je najin zadnji pogovor dotikal vrečk čipsa in kartonov pic v zaodrju, sva tokrat spregovorila o zdravem načinu življenja ter veliki želji po gibanju, ki ga spremlja vse od lanske jeseni, ko je prvič stopil v telovadnico.
Story: Najprej vse pohvale za novo podobo. Če se ne motim, ste se že večkrat spogledovali s hujšanjem, kaj pa vas je tokrat motiviralo, da ste se tega resneje lotili?
Za izgubo kilogramov sem se odločal dlje časa, a se je le enkrat, pred osmimi leti, zgodilo, da mi je uspelo res nekaj narediti. Tokrat pa je na nekem pikniku k meni pristopil Andraž in me vprašal: "Hej, bi te zanimalo kaj potelovaditi? Saj veš, da malo spremeniš svoj življenjski slog." Odslovil sem ga, češ da bom o tem malo razmislil. Jaz pa sem že pred tem spodobnim povabilom tuhtal, da bi ga vprašal, ali bi imel kaj časa zame. (smeh) In sem privolil. Tako sva začela. Sprva je bilo mišljeno enkrat, potem pa sem že po prvem treningu predlagal, da se dobivava kar trikrat tedensko. Prve dva, tri mesece sem se počutil kot še nikoli prej v življenju. Ne bi verjeli, koliko muskelfibra sem prenesel. Bolele so me mišice, za katere sploh nisem vedel, da jih imam. Mišice, za katere nisem bil prepričan, da so prisotne v moji anatomiji. Mislil sem, da bo iz meseca v mesec lažje, pa sem se zmotil. Andraž me preseneča z vedno težjimi vajami. Že na enem izmed prvih treningov me je spodbodel, češ ali mi je težko, in dodal, da lažje ne bo nikoli.
Story: Kakšni razlogi pa tičijo za vašo odločitvijo?
Preden mi je Andraž predlagal sodelovanje, sem se kake pol leta odločal, da bi spremenil svoj življenjski slog. Za 40. rojstni dan sem si privoščil zdravstveni pregled, t. i. managerski pregled. Ker imam s. p., se namreč štejem med managerje. (smeh) Izvidi so bili dobri, vendar so se zdravniki strinjali, da bi bili prav tako dobri, če bi imel nekaj kilogramov manj. To je bila velika brca v rit. Bal sem se namreč, da sem organizem že preveč uničil, da bi lahko kakorkoli obvaroval svoje zdravje. Z otrokom namreč dobiš neko čudno odgovornost, da moraš biti na tem planetu dalj časa. Če me tako povprašajo, kakšen je moj cilj, odgovorim, da si ga nisem postavil v kilogramih, temveč v letih. Sedemdeset let. Ne verjamem, da bi jih s prejšnjim življenjskim slogom lahko doživel.
Story: Kdaj ste sicer začeli kopičiti kilograme?
Po malem skozi leta. Kot otrok sem bil bolj buckast, potem pa sem konec osnovne šole zrasel in se potegnil v višino. Nato je šlo spet narazen. Ko sem nehal kaditi, je bilo le še huje. Pred osmimi leti sem s 170 kilogramov shujšal na 140. Potem pa otrok, obveznosti, pomanjkanje časa, izgovori ... in teža je bila spet tu.
Story: Kaj pa je v vašem primeru glavni krivec za prekomerno težo? Veliko komikov je potarnalo, da je to povezano z nastopi pozno v noč in nezdravo prehrano v zaodrju.
Seveda, večerni nastopi, ki se zavlečejo pozno v noč, tako da po koncu niti ne razmišljaš o zdravi večerji, temveč le hrani, največkrat hitri hrani, ki jo še dobiš ob tej uri. Pri meni je bil največji krivec prav pomanjkanje gibanja. Seveda sem moral spremeniti tudi prehrano, vendar brez gibanja ne bi bilo nič iz tega.
Story: Ste sicer sprva gojili odpor do gibanja?
Ne, odsotnost gibanja je v mojem primeru povezana predvsem s pomanjkanjem časa. Vedno ti uspe najti neki izgovor. Sprehod v naravi ali skakanje po odru se ne more primerjati z vodeno vadbo, pri kateri ti trener pove, kaj točno moraš narediti za dosego želenih ciljev.
Story: Ste bili že na začetku polni zagona ali ste se morali večkrat prisiliti?
Šlo je predvsem za zagon. Če pa sem se spraševal, kaj mi je tega treba, sem se sprostil nad Andražem. (smeh) Po koncu treninga tako nisi bil povsem prepričan, kdo je bolj zbit: jaz zaradi tlak, ki mi jih je naložil, ali pa Andraž zaradi besednih bojev?!
Story: Kaj vas motivira?
Vidni rezultati, trud. Včasih se tako vprašaš, ali je vredno uničiti narejeno. Sem pustil v telovadnici 15 litrov švica zato, da bom zvečer pojedel tri velike pice? Tako postaneš bolj pozoren tudi pri prehrani, da ne bi z lastno ritjo podrl tega, kar si zgradil z rokami. Odkar sem shujšal, je to težje, saj nisem več tako obsežen. (smeh)
Story: Kateri del preobrazbe pa je bil bolj zahteven: prehrana ali gibanje?
Najtežje je bilo, kadar mi je pokazal drog in mi naročil, da naredim par visečih trebušnjakov. Sicer pa je bilo težje organizirati jedilnik. Andraž mi je pomagal z napotki, sam pa sem moral poskrbeti za redne obroke. To ne pomeni, da ne jem več 'junk fooda', ampak vse v mejah normale. Če mi ponudijo vrečko čipsa, ne pojem cele, ampak tri četrt. (se nasmeje in pogleda Andraža) Hecam se. Vse zato, da ga malo dražim.
Story: Katera vaja je poleg trebušnjakov vzbujala strah in trepet?
Uh, še danes se je bojim, čeprav je na prvi pogled videti povsem nedolžna. Andraž mi prinese utež, jaz pa se uležem na trebuh in si moram težo podajati zadaj za hrbtom. To je trpljenje! Če bi moral izbirati med to vajo ali pa štirimi leti fizike v gimnaziji ... Mislim, da bi izbral slednje.
Story: Kaj pa je bil vzrok za poškodbo, zaradi katere ste morali prilagoditi treninge?
Uh, nekaj povsem banalnega. Stal sem v kuhinji, med dopustom, in kar naenkrat me je nekaj usekalo v nogo. Zdravnica mi je naročila počitek ter me napotila k fizioterapevtu. Andraž mi je priporočil prijatelja, ki je pregledal stanje, malo potipal. Dvakrat je počilo in meniskus je skočil nazaj, da sem bil kot nov! Skoraj leto dni se že trudim, silim telo do zdravih mej, potem pa te takole najde nepripravljenega v kuhinji.
Story: Ste morali zaradi izgube kilogramov z jedilnika črtati vam ljuba živila?
Predvsem sem se moral odreči kruhu. Tako sem postal v trgovini dosti bolj pozoren na vnos ogljikovih hidratov in rajši posegam po beljakovinskem kruhu. Vsake toliko časa pa se ne morem upreti toplim sendvičem iz ponve in uživati v poroki masla, sira ter kruha.
Story: Sprememba je brez dvoma očitna tudi na odru.
Prvi, ki je to opazil, je bil Perica. Na neki točki mi je rekel: "Ej, Pižama, veš, tam v Bradah, ko se plaziš do roba odra? Ti to počneš s preveliko lahkoto. Daj zaigraj, da se matraš." Zdaj se pri tej točki naprezam, kolikor se le da, čeprav bi lahko brez težav odskakljal do roba. Kolegi mi pravijo, da določene šale v Bradah ne funkcionirajo več, vendar pa so to ljudje, ki so pogosto v moji bližini in tako opazijo spremembo. Za tiste, ki me vidijo enkrat na leto, pa ... bodimo iskreni, moja postava se še vedno ne more kosati z maratonskim tekačem. Še danes se ne morem kosati s kompanjonoma v Bradah, Perico Jerkovićem in Gašperjem Bergantom. Prav slednji je kriv vsega. Že celo večnost nam obljublja kvaliteten savinjski želodec, namesto tega pa se 'bašemo' z nezdravo hrano. Kar zapiši to. Gašper je glavni krivec! (smeh)
Story: Upam, da bo ta intervju zalegel in bo uslišal vaše prošnje. (smeh) Pa vendar ni le to, če želite ostati v dobri telesni kondiciji, bo treba poosebiti novi življenjski slog. To je navadno najteže.
Mislim, da sem ga že dodobra sprejel. Gibanje mi je postalo nekaj, kar potrebujem. Naj tako tudi ostane. Pri sebi vidim, kako lažje opravljam določene stvari. Kako drugače se počutim v svojem telesu. Pred tem sem moral jemati že tablete za pritisk, zdaj pa mi ni več treba. Škoda se mi zdi, da bi to zavrgel. Zdi se mi, da je v meni dovolj bohinjske trme, ki sem jo podedoval po dedu. Če bo treba s svedrom, bo pa s svedrom!
Story: Ste z aktivnim načinom življenja vzljubili tudi druge športne aktivnosti? Pred meseci ste se Andreju Težaku Teškyju pridružili med pohodom na Zelenico.
Mislim, da v ekstreme ne bom zašel. Ultramaratonstvo in ultrapohodništvo prepuščam Teškyju in Žigu X Gombaču. Jaz pa bom ostal nekje na območju pokritosti telefonskega signala. (smeh) Plavam še naprej rad. Včasih sem se vrgel na vodo in me je obdržalo na gladini, zdaj pa tudi mrtvak ni več tako enostaven. Včasih s prijatelji mečem tudi na koš. Ena od najbolj hecnih stvari je bila vadba z akrobatoma Filipom in Blažem, ki sta me silila v sonožno skakanje.
Story: Kaj pa bi svetovali vsem, ki že dlje časa tuhtajo o izgubi kilogramov?
Želim si, da bi lahko neaktivni ljudje le en dan preživeli v koži nekoga s povprečno aktivnostjo. Ne moreš verjeti, kako enostavna so povsem vsakdanja opravila. Vsak mora najti način gibanja, ki mu ustreza. Način prehrane, ki mu je pisan na kožo. Nisem nikakršen shujševalni guru. Sem le čudak, ki se je odločil, da želi zaradi otroka živeti še nekaj dlje.
Story: Boste novo izkušnjo uporabili tudi na svojih stand up nastopih?
V Bradah na srečo nisem toliko govoril o teži, očitno sem se že pripravljal na to, da bom shujšal. Pri nadaljevanju pa ne vem, očitno bom nastopil kot popolnoma drugačen lik. Za naslednji solo šov razmišljam, da bi ga poimenoval kar Razpolovna doba. (smeh)
Boštjanov osebni trener Andraž Šrekl
Story: Pižama je dejal, da ste mu ponudili pomoč kar na enem izmed piknikov. Kaj vas je spodbudilo k temu?
Že dlje časa sem razmišljal, da bi pomagal nekomu, ki ima veliko preveč kilogramov. Moje stranke so navadno moj nasvet potrebovale v končnih fazah izklesane postave.
Story: Na čem pa sta oblikovala svoje sodelovanje?
Ne moreš od človeka z natrpanim vsakdanjikom pričakovati, da bo tehtal beljakovine in maščobe v hrani. To vzame preveč časa. Nisva si začrtala strogih planov, temveč cilje iz meseca v mesec zviševala, prilagajala. Končnega cilja nisva dorekla. Bova videla, do kam naju bo peljala pot.
Besedilo:Nika Arsovski // Fotografije: Helena Kermelj
