V Pjongčangu bo slovenske barve branilo 71 zimskih junakov, med njimi Boštjan Kline, alpski smučar, ki nas je v pretekli sezoni v Kvitfjellu razveselil s smukaško zmago v svetovnem pokalu.
Sam je na smučke prvič stopil pri dveh letih in pol, danes pa svoje znanje prenaša tudi na svojega najglasnejšega navijača, sina Jaka.
Story: Česa se v Južni Koreji najbolj veselite?
Po pravici povedano, kar smučanja, tekme. Ne gojim kakšnih prav posebnih simpatij do odprtja, čeprav te ob tem še močneje preplavita ponos in vzhičenost. Nestrpno že pričakujem tisti trenutek, ko bom stopil na smučke. Želim se dokazati!
Story: Kakšen občutek pa vas preplavi na startu?
Včasih je že prisotne nekaj negativne treme, če mi manjka motivacije, pa se opremim s pozitivno tremo, ki me dodatno požene.
Story: Že vse od jeseni se vse vrti okrog olimpijskih iger, pričakovanjem v povezavi s Pjongčangom bi se le s težavo izognili. Vas to moti?
Pričakovanja me morda res malo dušijo, utesnjujejo, vendar verjamem, da po nepotrebnem. Ne obremenjujem se rad s pričakovanji drugih. S tem pa se na športni poti vendarle moraš spoprijeti. Zavedam se, da ni pomembno, kaj drugi mislijo o meni, poskušam biti kar se da neodvisen. Pritisk je seveda prisoten, lagal bi, če bi rekel, da tudi sam ne gojim pričakovanj. Vsekakor pa moraš sam uravnavati, kaj vse ti bo prišlo do živega.
Story: Imate morda ritual, na katerega prisegate, preden se poženete po beli strmini?
Vsak dan pred tekmo prisegam na ritual, vse od jutra. Seveda pa na to vplivajo različni dejavniki. Imam rutino nekaj minut pred startom, še posebej, če me je strah, saj vem, da mi bo pri tem pomagala. Umirim se in se osredotočim na progo. Poskrbim za samozavest, ki jo potrebujem, in se umirim s pomočjo dihalnih vaj. Vizualizacija proge mi pride zelo prav.
Story: Zakaj je samozavest tako pomembna?
Samozavest šteje največ. Če zaupaš vase, veš, česa si sposoben, kaj zmoreš.
Story: Je samozavest prirojena?
Mislim, da imamo samozavest že v sebi, nekateri imajo dobre osnove že iz otroštva, vzgoje, tisti, ki imajo težave, se je morajo sami priučiti. Vsi jo nosimo v sebi, vendar jo moramo znati poiskati. Moramo si zaupati, biti sebi dovolj. Glava je tisto, kar šteje v športu, včasih pa je pot do teh spoznanj in veščin zelo dolga.
Story: Vsak izmed nas ima kdaj slab dan. Kako to vpliva na vas?
Najsi bo slab dan, smrt v družini ... na psihično dobro pripravljenega športnika ne sme vplivati prav nič. Vrhunski športnik mora biti maksimalno pripravljen, da odvozi svojo najboljšo vožnjo.
Story: Menite, da je tudi samokritika pomembna komponenta v življenju športnika?
Seveda, tudi po odlični vožnji je mogoče najti prostor za izboljšave. Z dobro vožnjo moraš biti zadovoljen, vendar se moraš vedno truditi za še boljše rezultate. Sam navadno usidram stvari, dobro vožnjo, zavoje, v svoj spomin. Povsem nezavedno.
Story: Vendar pa je meja med priporočljivo samokritiko in vsesplošnim nezadovoljstvom tanka.
Samokritika je nujna. Bistveno pa je seveda tudi to, da si iskren, tako rasteš in si vedno boljši.
Vse življenje se učimo, po določenem času najdemo tudi pravo mero samokritičnosti.
Story: Kdo pa bo najmočneje stiskal pesti za vas v Južni Koreji? Kdo je vaš najglasnejši navijač?
Brez dvoma sin, ki bo kmalu dopolnil štiri leta. Zame navija na tekmah, pa tudi pred malimi ekrani, čeprav se tam morda še ne zaveda, kaj se v resnici dogaja. Smo pa ga postavili že na smučke, nisem povsem vedel, kako se vsega skupaj lotiti.
Besedilo: Nika Arsovski // Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik, Profimedia
