Boštjan Nachbar izkusil tako evropski kot ameriški parket

Boštjan Nachbar izkusil tako evropski kot ameriški parket (foto: Aleš Fevžer) Aleš Fevžer
Vir: Nova
27. 8. 2018

Konec avgusta bodo ljubljanske Stožice gostile prav poseben dogodek – svojo plodovito košarkarsko pot bosta na parketu sklenili dve nepozabni imeni slovenske košarke, Sani Bečirović in Boštjan Nachbar. Slednji nam je zaupal, da si življenja brez košarke ne predstavlja, čeprav je imel kot otrok vsako leto drugačno poklicno željo.

"Razgibano," z eno besedo svojo dolgoletno košarkarsko pot opiše Boki, ki je v vsem tem času izkusil tako evropski kot tudi ameriški košarkarski parket. Pot ga je gnala vse od naših zahodnih sosedov do ameriškega juga, naprej v Veliko jabolko, pa dalje do Moskve in nazadnje v Barcelono in daleč do španske Seville.

"Vesel sem, da sem imel možnost spoznavati različne kulture, jezike ... Zgodilo se je toliko pozitivnih stvari, nekaj tudi negativnih, pa vendar sem imel veliko sreče. Sreče, da sem živel v mestih, ki resnično imajo dušo," pove košarkarski as, ki se bo 30. avgusta provizorično poslovil od košarkarskega parketa. "S Sandijem sva razmišljala, da bi 'zadnji tekmi' odigrala vsak po svoje, v domačem kraju, ali pa bi skupaj spisala nekoliko večjo zgodbo. Odločila sva se za zadnje. Istočasno sva imela zelo podobne ideja, tako je bilo to edino smiselno," ozadje Košarkarske simfonije opiše Boštjan, ki se veseli vnovičnega srečanja s starimi košarkarskimi prijatelji. Življenja brez košarke si po vseh teh letih skorajda ne more predstavljati. Da bi opravljal pisarniško delo? Nemogoče. "Rad raziskujem, če se ne bi odločil za košarko, bi verjetno počel nekaj v tej smeri. Bil sem priden učenec, vendar pa še v srednji šoli nisem bil prepričan, kaj bom počel v življenju," prizna. Kot otrok je izbiral med široko paleto poklicev, vsako leto si je želel postati kaj drugega. "Imam srečo, da je košarka zasedla prvo mesto. Vprašanje, kaj bi postal, če ne bi bilo žoge," se nasmehne. Žoga je že več kot 30 let nepogrešljiv del njegovega vsakdana: "Odkar se spomnim, sem žogo valjal po rokah."

Vendar pa bi se stvari lahko kaj hitro obrnile povsem drugače. Na srečo so ga starši izučili discipline, nepopustljivosti. Naučil se je, da mora slediti svojim ciljem in ne sme obupati že ob prvi oviri. "Na začetku sem bil zelo visok, ampak ne najhitrejši. Če bi takrat popustil, ne bi nikoli dosegel nič," se zaveda košarkar in doda: "Doma imam stare posnetke tekem, na katerih sem resnično videti čuden. Če želiš nekaj doseči, se moraš za to potruditi. To me je vodilo skozi vso kariero." To dandanes na svoji koži izkuša tudi trenutno brez dvoma najbolj vroči slovenski košarkar Luka Dončić, ki se je tako kot Nachbar podal v Ameriko. "Razlika je precej velika. Dosežek je isti, vendar pa se je spremenilo predvsem dojemanje le tega oz. spremljanje. Ko sem sam odšel v Ameriko, ni bilo družabnih omrežij, kjer si lahko predstavil zakulisje tega. Danes imajo košarkarji to možnost. Dejansko lahko sledilci živijo njihova življenja, ne le zaradi medijev samih, temveč predvsem zaradi družabnih omrežij," pojasnjuje Nachbar, ki se je ob svojem odhodu čez lužo počutil povsem drugače kot danes, ko se zdi, da je Amerika le lučaj stran: "Takrat sem se res počutil, kot da grem živet na drugo stran planeta. Ocean vmes je bil zelo očiten." Seveda se v pogovoru nisva izognila niti zvezdniškemu statusu, ki so si ga ne le s predstavami na parketu, temveč predvsem s pompoznim življenjem pridobili nekateri košarkarji. "Včasih si za ta status moral biti dober v košarki. Danes pa lahko povsem povprečen igralec postane superzvezdnik, če skozi družabna omrežja projicira sebe in svojo kariero na zanimiv način," potarna Boštjan in pri tem opozori na peroč problem v širnem športnem svetu.

Tudi sam je sicer aktiven na Twitterju, ki mu, kot sam prizna, najbolj zaupa. Je imel najprej zadržke v povezavi z mreženjem na spletu? "Ja, precej pozno sem se pridružil Instagramu. Družabnih omrežij nikoli nisem uporabljal za namen razširjanja informacij o svoji karieri. Objavljam predvsem stvari, ki si jih v določenih trenutkih mislim. Ne da bi se promoviral, kar je po mojem mnenju bolezen današnje generacije," pove oče dveh deklet, ki običajno pokukata na splet, vendar le za določen čas. Medtem ko je starejša hčerka Tara zaradi starejših prijateljic nekoliko bolj vpletena v svet družabnih medijev, mlajša Ajda še ne. "Otroci so premladi, da bi se zavedali posledic družabnih omrežij. Kot starš moraš internet otrokom dobro predstaviti. Ko so dovolj stari, da sprejmejo informacije, so šele pripravljeni," svoje prepričanje izrazi košarkar in ob tem prizna, da sta z ženo glede tega precej stroga. Pa je tudi drugače tako? "Baje znam biti strog. Z družino smo res tesno povezani, a znam biti tudi strog. Če se nekaj dogovorimo, se tega držimo," pojasni, zato ga za konec povprašam še, ali je prav to tisto, kar ga je naučila košarka. Discipline. Doslednosti. "Mislim, da ja. Vidim, kako je pri drugih, če preveč popuščaš. Otroci po mojem mnenju potrebujejo red, smer. Ne verjamem, da morajo sami ugotoviti, kaj je prav in narobe."

Besedilo: N. A. // Fotografije: Aleš Fevžer

Priporočamo