Slovenska tradicionalna glasba iz pesmaric naših babic, združena s poživljajočim ritmom in glasom, ki očara. To je Katalena. Zasedba, ki že 15 let navdušuje s svežimi izvedbami ljudske glasbe, je rojstni dan praznovala 12. maja na odru SiTi Teatra, začinila pa ga je s številnimi manj poznanimi izvedbami iz svojega obširnega opusa ustvarjanja. Ob tej priložnosti smo sončno popoldne preživeli v družbi Boštjana Narata in Polone Janežič, članov priljubljene folk skupine.
Story: Praznovali ste 15. rojstni dan. Zakaj ste se odločili, da ta dogodek zaznamujete prav v SiTi Teatru?
Boštjan: Vse skupaj je precej veliko naključje, saj so nas v SiTi Teatru povabili k sodelovanju, datum pa se je približno ujemal z našim rojstnim dnem. Koncept koncerta so zaznamovali pozabljeni komadi, kar je že v osnovi skregano z nekakšnim spektaklom, kot ga morda pričakujejo na nekaterih drugih prizoriščih. Prostor je bolj intimen, dvorana izvrstna, zato je primerno prizorišče za odlične koncertne dogodke. Koncert nam je bil izziv, saj smo vnovič posegli po stvareh, ki smo jih malo izgubili, in darilo publiki, ki je lahko slišala pesmi, ki jih že dolgo ni.
Story: Kakšen občutek pa se poraja v vas, ko se ozrete na pretekla leta?
Polona: Hitro je minilo! Težko bi rekla, da je za nami že kar 15 let, po drugi strani pa to trajanje čutim. Vedno bolj smo stabilni tudi kot skupina, za kar je seveda potreben čas. No, imamo srečo, da se je že na začetku zgodil klik med nami, ki smo ga sčasoma le nadgradili.
Boštjan: Res je. Naučili smo se živeti in delati drug z drugim.
Story: Bi morda v vsem tem času kaj spremenili?
Boštjan: No, seveda se, ko poslušam pretekle albume, ob kakšni zadevi malo zamislim. Naredil bi malo drugače, bolje. Po drugi strani pa je vsaka plošča dokument časa, v katerem je nastala, in je zato prav, da je takšna, kot je.
Story: Številne glasbene skupine propadejo po prvi večji uspešnici. Kako pa je vam skozi vsa ta leta uspelo?
Boštjan: No, tako, da nimamo nobene uspešnice. (smeh) Nikoli nismo pretiravali s pričakovanji - niti drug drugega niti javnosti. Vsi smo kljub temu vedno počeli druge stvari in sodelovali z drugimi avtorji, glasbeniki, gledališčem ... Zato naše ustvarjanje še vedno traja.
Story: Kako pa se po vseh teh letih razumete?
Polona: Zmeraj bolje, saj ni več treba vsake stvari razložiti. Kot v zakonu si predstavljam. (smeh) Po 15 letih se o določenih stvareh dogovoriš že brez besed.
Boštjan: Seveda pride do nesporazumov, vse le ni pravljično. Vendar je tudi to ena izmed kvalitet. Da se skregaš in spustiš stvari na plan, vendar kljub temu ne pustiš ran. Vse skupaj je zelo normalno in naravno.
Story: Skupino sestavljate štirje fantje in dve dekleti. Imata morda slednji glavno besedo?
Boštjan: No, jaz jo imam, ves čas sem jo imel. (smeh) Šalo na stran: bend je kolektiv, glavna beseda pa je tista, ki je najbolj smiselna.
Story: O čem pa po 15 letih še teče beseda med vajami in pogovori?
Polona: Med vajo se ne pogovarjamo kaj dosti. V pavzi pa o marsičem, morda še najmanj o glasbi. Družimo se tudi v prostem času, vendar je nemogoče, da se nas vseh šest dobi za šankom. Zmeraj težje. V glavnem se dobivamo kot trio ali duo. To so spremembe, ki jih prineseta življenje in število otroških sedežev na zadnjem sedežu avtomobila.
Story: Na kateri dosežek pa ste v vseh teh letih najbolj ponosni?
Polona: Morda se ponavljam, vendar enega izmed vrhuncev predstavlja nastop v Reziji. Pred domačini smo zaigrali svoje priredbe njihovih pesmi. Nismo bili povsem prepričani, kako bodo reagirali, saj so ljudje, ki živijo v tako odročnih okoljih, lahko posesivni do svoje tradicije in dediščine. Vendar pa so nas zelo lepo sprejeli in doživeli smo nepozaben odziv. S tem smo dobili potrditev, da delamo v pravi smeri.
Story: Verjetno pa je velik dosežek tudi ta, da so vaši nastopi po vseh teh letih še vedno dobro obiskani.
Polona: Seveda je tudi to svojevrsten dosežek. Pa tudi to, da še vedno gojimo željo po napredovanju, nove ideje, da se nismo naveličali samih sebe. Na to smo seveda lahko upravičeno ponosni.
Story: Vsak doživlja vzpone in padce. Se še vedno kdaj vprašate, kaj nam je pa bilo tega treba?
Boštjan: No, ko človek ob štirih zjutraj v dežju čez blatno ravan vleče svoj ojačevalec, si včasih reče, kaj mi je tega treba, vendar bolj v šali kot zares. (smeh) V resnici pa niti ne!
Story: Zakaj je po vašem mnenju folk glasba tudi po toliko letih še vedno priljubljena?
Polona: Hm, ima nekaj avtentičnega, v sebi nosi nekaj iskrenega, nekaj starodavnega. Občutek med raziskovanjem je podoben odkrivanju lastne dediščine, iskanju svojih korenin, iskanju identitete. Ljudska glasba je zelo širok in izmikajoč se pojem, tudi mi strogo vzeto le na prvih dveh albumih posegamo v ljudski material, od tretjega albuma pa gre za avtorsko glasbo, kjer ljudske motive prevajamo v svoj jezik.
Story: Mladi se po večini identificirajo s sodobnimi ritmi, plešejo v zvokih komercialne glasbe. Kako pa ste vi zaplavali v vode ljudske glasbe?
Boštjan: Mene spremlja že vse od otroštva. Mami je bila blazno navdušena nad zbirko Slovenske ljudske pesmi in glasbila zakoncev Terlep in Bogdane Herman, ki se je pri nas konstantno vrtela in poslušala. Te pesmi so zapisane v mojih genih in želel sem jih vnovič obuditi.
Story: Že na samem začetku pa ste vedeli, da se boste nekoč ukvarjali z glasbo?
Polona: Zame so bile to sanje! Hodila sem v glasbeno šolo in se kmalu za tem pridružila Kataleni. Na začetku mi je ob študiju predstavljala nekakšen hobi. Vmes sem imela leto krize identitete, nato sem se zavestno odločila za poklic glasbenice. In ugotovila sem, da je to uresničitev sanj ... naj traja! Moram potrkati. (smeh)
Story: V karieri ste ustvarili šest albumov, lahko morda v prihodnosti pričakujemo še pravljičnega sedmega?
Boštjan: Seveda, mislim, da jih mora biti vsaj ducat, da bo resnično pravljično. Kar se tiče novega: za zdaj smo začeli rezati čebulo, smo torej na samem začetku. No, ne vemo še, kaj bo nastalo, počasi bomo dodali še peteršilj, sol, olivno olje, potem bomo pa videli, kaj bo še padlo v kotel.
Story: Lahko pričakujemo tudi kakšna nova sodelovanja? V vseh teh letih se jih je namreč nabralo kar veliko.
Boštjan: Res je, kar veliko sodelovanj, takšnih in drugačnih. Gre bolj za to, da pesmi nastanejo in zahtevajo drugačen glas, drugačno zgodbo, kot jo lahko Katalena ponudi. Vedno namreč glasba narekuje, koga povabiš zraven, če se za to že odločiš.
Napisala Nika Arsovski
Fotografije Primož Predalič, Goran Antley
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču
