Boštjan Romih se je z družinico nedavno vrnil s popotovanja po Italiji. Z ženo Laro ter otroki Roso, Danom in Lilo so se najprej odpravili v Dalmacijo, kjer so pluli z jadrnico, nato pa na nekoliko bolj avanturistično odkrivali Dolomite.
Počitniški čas je televizijski voditelj Boštjan Romih preživel v dveh delih, obdan z veliko družino. In tako kot vedno, ko se veseliš vseh načrtov, se ti odvijejo kot v trenutku. "Letos me je še posebej prešinilo, da nikoli ne vem, kaj pričakujem od poletja, potem se pa dvakrat obrnem in ga je že konec," pove Boštjan. "Morda sem ga ravno zato letos napolnil z načrti in ugotavljam, da je marsikaj uspelo. Takoj po šoli smo šli na morje, kjer smo z jadrnico pluli po južni Dalmaciji, nato sva z Laro šla kolesarit v Švico, avgusta pa smo še sedli v avtodom in obredli italijanske Dolomite. Res je bliskovito minilo, ampak ostalo je kar nekaj prelepih spominov."
Odprava pri tako veliki družini ni enostavna, pa vendarle se z nekoliko organizacije in koordinacije vse uspešno uskladi. "Vem le, da smo se vedno, ne glede na nosečnosti, plenice in dojenčke, kam spravili. Bodisi na Tajsko s petmesečno Lilo ali pa v Larini visoki nosečnosti v bližnje terme, od koder sva šla dobesedno naravnost v porodnišnico ... Na veliko lepih krajev se da tudi z malčki, ampak naj dela vsak po svojem občutku. Letos sva se mislila izneveriti tradiciji zadnjih let, ko gremo najprej poleti na jadrnico, ampak na sredini junija mi je nekaj reklo, da moramo na barko. Poklical sem Laro in šla je v akcijo. Hvala bogu junija brez težav dobiš plovilo v zadnji minuti in tako smo lahko spet ugotavljali, da ga ni čez navtične počitnice."
Boštjan obožuje morje in tudi sam je kot otrok preživljal lepe trenutke, ki jih zdaj ponuja svojim potomcem. "Otok moje mladosti je bil Lošinj. Pol otroštva smo hodili v Mali, pol pa v Veli Lošinj. Čudoviti kraji, očarljiv otok. Še zdaj lahko obudim spomin na vonj figovcev, ki je plapolal po majhnih uličicah ... Mislim, da sem splaval v zalivu Čikat pri Malem Lošinju. Spomnim se, da smo fantje hodili na bližnje skale, od koder smo z različnih višin skakali v morje. Starejši fantje so se mi čudili, kako si kot najmlajši upam skočiti z najvišje točke. No, s kakšnih šestih metrov. Še zdaj ne vem, od kod sem dobil tisti pogum, kajti že prihodnje leto si nisem več upal in tudi kasneje se z višino nisem posebej spoprijateljil. Strah pred višino sem odpravil šele zadnja leta, ko sem se lotil športnega plezanja." Najstniško preživljanje počitnic je ostalo Boštjanu v lepem spominu. "Spomnim se poletja, ko sem začel igrati kitaro in s tistimi petimi akordi sem takoj dobil družbo. Imel sem kakšnih 13 let. Vsak večer smo se dobivali, simpatije so padale vse povprek, vsak drugi dan je bil kdo v koga na novo zagledan. (smeh) Ko je prišel zadnji večer, smo se odločili, da bomo vso noč preživeli skupaj nekje zunaj. Vse lepo in prav, ampak staršem nisem nič povedal. Enostavno se mi ni zdelo potrebno. Hoteli smo prespati pod milim nebom, pa nas je neki paznik nagnal in tako sem nič hudega sluteč prikolovratil domov ob kakšnih treh. Lahko si predstavljate, da je bila doma huda ura in zdaj razumem starša, da sta bila vsa iz sebe od strahu. Zdaj lahko samo čakam, da mi otroci kaj podobnega nakurijo ..."
Prvi del počitnic je Boštjan z družino preživel v Dalmaciji. Kot vsako leto so se tudi tokrat odpravili odkrivat bližnje otoke z jadrnico. "Jadran poznam zelo dobro, z masko in barko sem ga prav dobro raziskal in mislim, da smo lahko srečni, ker imamo možnost tako blizu ujeti tako lepe morske prizore. Malce sem pokukal pod gladino kakšnih drugih morja, Azija, Karibi in Rdeče morje, ki seveda prinašajo več pisanega podvodnega življenja in so strašno zanimiva. Ampak meni je Jadran zlezel pod kožo in bolj me vleče za kakšno skalo na Visu čakat gofa, kot pa leteti tisoče kilometrov stran iskat podvodna doživetja ..." Tisti, ki poznajo morje, poznajo tudi njegove lepote in strahove. Kot pomorščak se Boštjan slednjih zaveda, zato se potaplja dobro pripravljen in organiziran. "Vsakemu plavalcu je nekoliko neprijetno gledati črno globino pod sabo, otroku pa še posebej. Tudi izkušeni potapljači znajo povedati, da potop 'v modro' zahteva nekoliko drugačno koncentracijo. Mene je sicer kmalu po srednji šoli strastno odneslo v globine, začel sem se potapljati na vdih in se ukvarjati s podvodnim ribolovom. Ko nadenem masko in oblečem neoprensko obleko, me dno in vse življenje tam dol začneta neznansko zanimati in v glavi ni več prostora za strah. Realne nevarnosti za podvodnega ribiča so motorni čolni, pretiravanje, precenjevanje svojih sposobnosti in morda kakšna mreža," še doda.
Drugi del pa so Romihovi preživeli v Dolomitih, kamor so se odpravili kar z avtodomom. "Bili smo v hribih, ampak ni šlo za gorništvo. Z avtodomom smo se potepali po italijanskih Dolomitih, okolici Cortine d'Ampezzo, spali na gorskih prelazih, se z gondolo peljali na 2500, 3000 metrov in tam naredili kakšen daljši sprehod po visoko ležečih, a nezahtevnih poteh. Vmes sem s kolesom obiskal kakšen gorsko kolesarski park in 'prečistil ventile'. Ker je bilo to med vročinskim valom, nam je visoka nadmorska višina prišla kot neznansko olajšanje. Vsi v družini sicer rekreativno gojimo športno plezanje, ampak do pravih gora imam veliko strahospoštovanje. Tja se mi z otroki ne gre preveč, čeprav sem hčerki obljubil, da jo peljem na Triglav, kar bo seveda treba slej ko prej izvesti," doda. Avanturistični dih preživljanja počitnic jih je prevzel in vsak trenutek je zase svojevrsten. "Šotorili smo enkrat, ampak naju ni toliko pritegnilo. Otrokom je seveda strašno všeč, ampak ker so taborniki, se šotorov naužijejo na vsakoletnem taborjenju. Jadrnica še vedno zahteva zelo aktiven dopust, ves čas si po malem v preži, prilagajaš se vremenu, giblješ se po omejenem prostoru, prilagajaš se drugim, ponoči z enim ušesom bediš, hkrati pa si teoretično lahko vsak dan v novem zalivu, prideš iz vode in imaš hladilnik dva koraka stran, zjutraj se lahko naravnost iz postelje vržeš v vodo ... Predvsem pa mobilnost, potovanje, to nam je všeč. Podobno dobro se počutimo v avtodomu, ki prav tako zahteva nenehno skrb in pozornost, ampak to, da lahko vsako jutro zajtrkuješ na drugem gorskem prelazu, v drugem gozdičku ali mestu, nam strašansko ustreza."
Napisala MIMA
Fotografije Osebni arhiv, Mankica Kranjec
