Božo Ćeranić Rozman in Tatjana Damjanović: “Najini energiji se odlično ujameta”

“Imam pravilo, da opravim vsaj eno dobro delo na dan. Nekomu prepustiš parkirno mesto, odpreš vrata ... Presenečen sem, kako nepozorni in neprijazni postajamo ljudje.” (foto: Foto: Goran Antley) Foto: Goran Antley
Vir: Story
13. 6. 2019

Vstopila sem v oblikovalsko dovršeno oazo sredi prestolnice, dom priznanega arhitekta Boža Ćeranića Rozmana in podjetnice Tatjane Damjanović, ki tudi na sončni strani Alp postavlja nove mejnike estetike. 

Takoj mi je postalo jasno, da gre za dva velika esteta, ki lepote ne jemljeta za nekaj samoumevnega. Vsak na svojem področju sta zgradila zavidanja vredno pot, njuno skupno življenje pa je pred nekaj meseci obogatil še sinček Jordan.

Story: Ne morem prehvaliti vašega smisla za notranje oblikovanje. Kdo je imel glavno besedo pri opremljanju doma?

Tatjana: Glavni pri opremljanju je bil Božo, saj sem se sama v hišo vselila šele pozneje. Ko sem ga vprašala, ali je sam izrisal načrte, mi je zaupal, da je svojo hišo opremil najhitreje od vseh. (smeh) Mu kar malce zamerim! Tudi danes je Božo zadolžen za interjer, sama pa se bolj posvetim detajlom.

Story: Vajina poklica sta povezana z estetiko. Kako vaju to povezuje? V kolikšni meri?

Tatjana: Zelo. Najina služba ni le služba, temveč način življenja. Tudi najini pogovori so pogosto vezani na službene projekte, čeprav prihajava z dokaj različnih področij. Rada prisluhnem Boževemu mnenju, saj ga cenim kot umetnika, čeprav sicer nisem znana po tem, da sprašujem po mnenju drugih. Odkar sem na porodniški, še pogosteje prisluhnem njegovim nasvetom, ki se tičejo poklica.

Božo: To mi popolnoma ustreza. Tatjanin posel je vezan na ženski spol, v nasprotju z mojim. Poleg tega je veliko malih pripetljajev, ki se mi zdijo zanimivi. Ves čas se nekaj dogaja. Pri arhitekturi le ni tako, čeprav je posel atraktiven, ni nič kaj dosti sočnega, ni trača. Tatjanina služba pa je kot mehiška limonada. (smeh)

Story: Sta sicer našla tudi druge vzporednice med poklicema?

Božo: Zagotovo. Oba se na trgu srečujeva z najrazličnejšimi situacijami, zato ti pride prav, če se lahko zaneseš na drugega.

Tatjana: Ob Jordanu je to še bolj vidno. Sama sem si življenje z otrokom predstavljala povsem drugače, predvsem sem bila prepričana, da mi bo prav prišla pomoč varuške. Zdaj pa ga ne dam nikomur, le bližnjim. (smeh) Sem kot levinja, ki brani mladiče. Sem izjemno zaščitniška. Po drugi strani pa je posel moj drugi otrok. Ne ene ne druge plati ne morem spustiti iz rok, tako sem vpletena na obeh področjih. Čeprav moram priznati, da se posel z materinstvom le ne more kosati. Ob vsej tej vpletenosti in obremenjenosti tako ne manjka težkih trenutkov. Številni mi čestitajo, češ, kako dobro in fino nama gre … Takrat bi včasih kar zajokala. Enostavno se ne zavedamo, koliko vloženega truda in odrekanj je za tem. Za uspeh je potrebno ogromno dela.

Story: 22 Institute je plod vašega trdega dela in truda, zato bi bilo nesmiselno pričakovati, da boste v trenutku vse spustili iz rok. Kako svoje službene obveznosti usklajujete z materinstvom?

Tatjana: Dolgo sem bila boj. Mesec dni, potem pa me je Božo postavil pred dejstvo: Boš vodila podjetje ali pa boš zaklenila? V mesecu dni so se stvari v mojem podjetju neverjetno spremenile. Zdaj še bolj cenim sebe, čeprav imam za seboj odlično ekipo. A moram biti prisotna.

Božo: Tatjana si je vse skupaj predstavljala zelo preprosto, pozneje pa je ugotovila, da le ni tako enostavno. Oba sva v svoji podjetji vložila ogromno truda, začetki niso bili lahki. Sam sem osnoval biro takoj po končani fakulteti. Z veliko mero tveganja. Moja mama je bila prepričana, da potrebujem redno službo, a mi jo je le uspelo prepričati, da mi dovoli poskusiti. Prvo leto sem želel zaslužiti vsaj toliko, da si privoščim počitnice, prihodnje leto še nekaj več. Korak za korakom. Želel sem ustvarjati, izpolnjevati svoje poslanstvo. Če imaš možnost, da to izkusiš, super.

Če lahko od tega živiš, potem si zmagovalec. Zelo majhen odstotek ljudi lahko izpolni svoje poslanstvo in živi srečno do konca svojih dni. Imeti moraš veliko srečo, da se lahko specializiraš za določeno stvar na tako majhnem prostoru. Posledično postaneš najboljši, saj obvladaš vse zaplete in problematike, vezane na svoj spekter. Sam sem se z arhitekturno prakso BCR osredotočil na bolj zahtevno gradnjo vil. Osebo, ki bo bivala v hiši, moram dobro spoznati, s številnimi smo ohranili lepe vezi tudi skozi leta.

Story: Kaj vas poleg poslanstva še druži?

Božo: Šport! (smeh)

Tatjana: (smeh) Nisem ljubiteljica športa in Božo se rad šali na moj račun. Odlično se znajde tudi v kuhinji, meni to ne gre od rok. Priznam, nisem enostavna oseba. Božo je prvi, s katerim se lahko sproščeno pogovarjam, nezadržno smejem. Odlično me prenaša.

Božo: Ni nekih stereotipnih vzporednic, ki bi naju povezovale. Jaz uživam v potovanjih, medtem ko Tatjani že triurni let povzroča preglavice. Če pride do turbulenc, se je ne smeš niti dotakniti. (smeh) Vendar se najini energiji odlično ujameta.

Story: Kako so se potem vajine poti križale?

Tatjana: Njegova sestra je moja dobra prijateljica. Z Božem se poznava že vsaj 17 let. Dobro se spominjam, ko sva bila še študenta. Njegova sestra naju je na vsak način želela spraviti skupaj. (smeh) Jaz sem bila takrat povsem na glavo, Božo pa po drugi strani resen študent arhitekture. Tako sva se odpravili na kavo, on pa se je pripeljal mimo. Niti pogledal me ni. (smeh) Nisem bila njegov tip človeka. Po določenem času so se najine poti spet križale.

Po razvezi smo se znova družili in stali drug drugemu ob strani, spomnim se, da smo mu celo izbirali nove zmenke. Jaz sem ga ves čas hecala, da ko bo dal vse to skozi, bova midva končala skupaj. Vse skupaj je bila seveda šala. Kmalu pa sva se zaljubila in čez nekaj mesecev že poročila. Prepričal me je celo, da sem z njim poletela na Tajsko, čeprav mi potovanja niti najmanj niso ljuba. Čeprav sva se poznala že dolgo, bi ob skupni poti vseeno lahko prišlo do številnih presenečenj. Na srečo ni. Hitro sva se vselila skupaj in očitno zadela na lotu, saj se odlično ujameva.

Božo: Ko postaneš starejši, se ti bolj izostri okus, veš, kaj si želiš in česa ne. Izkušnje te tega naučijo. Rad hodim naokrog in opazujem barve, strukture, podobe. Arhitekt je lahko velik samotar.

Story: Kakšno dinamiko je v vajino življenje vnesel Jordan?

Tatjana: Zanimivo! Božo ima iz prvega zakona že dve hčerki, zato sem imel sprva vedno pomisleke, češ da tega ne bo doživljal enako kot jaz. Jordan je moj prvi otrok in navdušena sem nad vsakim njegovim gibom. A strahovi so se izkazali za neupravičene. Vidim, kako velika ljubezen se je razvila med njima. Ko pride Božo domov, mene malček sploh ne opazi več. Občutim neizmerno srečo. Opazila sem, da se vedno bolj pogosto zahvaljujem Bogu za vse, kar imam. Nikoli se nisem smejala toliko, kot se zdaj. Božo je krasen oče. Sprva naju je bilo strah, da bova ob otroku imela manj časa zase, zdaj pa se vsi trije tako fino znajdemo. Boževe izkušnje z otroki pa so res dragocene.

Story: Tatjana, se je ob prihodu dojenčka spremenil tudi vaš delavnik?

Tatjana: Delam od doma, ne hodim v službo, saj ne želim zaradi tega zapostaviti svojega časa z njim. Veliko časa preživiva doma in na sprehodih, drugih mest se izogibava. Kadar spi, delam, ko pa je buden, se posvetim njemu. Zaradi novega življenjskega ritma ponoči pogosto ne morem spati in na spletu iščem nove poslovne priložnosti. Tako sem naletela tudi na BB glow, ki me je posrkal vase. Tehnika s povsem naravnimi izdelki zagotavlja bleščečo in sijočo kožo. Gre za obrazno metodo za pomlajevanje, ki deluje po principu permanentnega pudra in trajno obarva kožo ter prikrije nepravilnosti.

Story: So se s starševstvom spremenile vaše življenjske prioritete?

Božo: Moški to dojemamo drugače kot ženske.

Tatjana: Sama sem se zelo spremenila, bolj sem pozorna na malenkosti, pa naj bodo le dežne kapljice na steklu. Z njim je vse lepše. Moje prioritete so se spremenile. Nekaj, kar je bilo prej pomembno, je ob Jordanu postalo povsem nepomembno. Telefon je postal moj največji sovražnik, uporabljam ga izključno za posel. Presenetilo me je, kako zaščitniška sem postala. V ženski se vzbudi poseben nagon. Počutiš se tako močno, zmožno vsega.

Story: Si sicer izzive pogosteje postavljate na službenem ali na zasebnem področju?

Tatjana: Sama brez dvoma na poslovnem.

Božo: Se strinjam. Vsak projekt je izziv. Vsakega se moramo lotiti celovito, kakovostno. To je naše delo.

Tatjana: Zadnjič ga je ena izmed strank prav posebej presenetila. Po letih bivanja ga je poklicala in mu povedala, da se v hiši odlično počuti. Lepo je slišati, da je človek izjemno zadovoljen s tvojim delom in da si na neki način vplival na njegovo življenje.

Božo: Moram priznati, da so naše stranke v celoti zelo zadovoljne, in vesel sem, da prepoznajo naš trud. Takšna sporočila pa me vsakič znova navdušijo in mi dajo zagon za naprej.

Besedilo: Nika Arsovski // Fotografije: Goran Antley

Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Story11/2019

Naročite se na revijo Story:

01 3000 780 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Nova Story že v prodaji

Story 11/2019

Story 11/2019, od 23. 05. 2019