Čeprav se je Branko Đurić - Đuro s svojo avtorsko predstavo Đurologija sprva spretno izogibal Sloveniji, pa se je po nekem času vendarle vdal in s svojim bogatim humorjem, življenjskimi primeri, s katerimi se lahko poosebi prav vsak, nasmejal tudi deželo na sončni strani Alp.
Konec maja se vrača v Ljubljano, kjer bo s smeha polno Halo Tivoli obeležil 300. jubilejno predstavo.
Moram vas pohvaliti za vašo točnost, po dosedanjih izkušnjah zvezdniki iz držav nekdanje Jugoslavije ne slovijo ravno po tem.
Pa saj jaz sem iz Slovenije. (smeh)
Od ZDA, Kanade, Avstralije pa vse do držav nekdanje skupne države. Nekoč ste dejali, da dolgo niste želeli s svojo avtorsko predstavo Đurologija nastopiti v Sloveniji.
Res je, dolgo so me prepričevali, da bi bilo fino predstavo predstaviti tudi slovenskemu občinstvu. Pa vendar, predstava je v srbohrvaščini, sam pa sem v svojem dolgoletnem bivanju v Sloveniji že večkrat slišal pripombe na temo svoje slabe slovenščine. Priznam, nisem talentiran za jezike, zato nikogar nisem želel užaliti s tem, da bi v 'svoji' deželi govoril v 'tujem' jeziku. Pa jim je le uspelo me prepričati. Ko so mi povedali, da bo predstava v Cankarjevem domu, se mi je zdelo nemogoče, da bi kaj takega napolnili. No, razprodali smo kar pet Gallusovih dvoran. Uvidel sem, da ljudje še vedno razumejo ta jezik, v katerem se sam najlažje izražam. Odločil sem se tudi, da bom 300. predstavo odigral na slovenskih tleh, da doma odigram jubilejno predstavo.
Se kdaj zalotite, da se v vašem besednjaku znajde kakšna slovenska beseda?
No, niti ne, čeprav se mi nemalokrat zgodi, da med igro izustim kakšno slovensko besedo. Nekajkrat se mi je zgodilo, da sem sredi predstave rekel 'ampak'. Nekje sredi srbskega Čačka ... Seveda se opravičim in razložim, da sem ravnokar prišel iz Slovenije.
Predstava ni primerna za mlajše od 16 let. Zakaj je tako?
V predstavi je tudi nekaj grdih besed in ne bi rad, da otroci slišijo nekaj, kar ni zanje. No, nič ni hudega, če kdo sliši tudi to, vendar se sam bolje počutim, če otrok ni v občinstvu.
V njej je mogoče slišati vse mogoče življenjske primere. Črpate iz lastnih izkušenj, življenja?
Seveda, nimaš od kod drugod. Predstava je zelo osebna, govorim o stvareh iz vsakdanjega življenja, v katerih se lahko prepozna prav vsak. Igral sem povsod, od Los Angelesa do Sydneyja, pa so se gledalci vsepovsod lahko poistovetili z mojimi besedami. Smejijo se na svoj račun. Ne gre za vice ali šale, temveč zaokrožene celote, iz katerih je sestavljena predstava.
Je mogoče v predstavi opaziti tudi kanček sarajevskega cinizma?
Cinizem je oblika humorja, ki je precej kočljiva. Ivo Andrić je lahko bil cinik. Za cinizem moraš imeti podlago. Marsikateri ljudje za cinizmom skrivajo svoje komplekse in mane. To je cinizem brez temeljev. Sam nisem cinik!
Kaj pa je v vas ostalo 'sarajevskega'?
Vse! Temu pa sem dodal še slovenske kvalitete. Človek se lahko le nadgrajuje.
Torej se niste nič kaj dosti spremenili?
No, težko bi rekel kaj takšnega, četudi bi živel vse življenje na istem mestu, bi se zagotovo spremenil. Ne bojim se sprememb, rad se učim in izpopolnjujem. Rad potujem po svetu, tako bi bilo precej neumno, da bi ohranil svoje doslednosti. Saj veš, prilagajati se je treba. Kako že pravijo? V Rimu se obnašaj kot Rimljan. Sem vendarle igralec, tudi v naravi mojega poklica so spremembe.
Od kod pa črpate moč za nadaljnje projekte?
Na vse skupaj gledam kot zabavo. Morda sem včasih videti kot ambiciozni kreten, ki se ukvarja z glasbo, režijo, gledališčem, filmi ... Trenutno pišem nadaljevanko za HBO. Videti je, kot da imam ogromne želje. V resnici pa sem nemiren karakter, tako mi ob monotonosti postane dolgčas. Hvaležen sem, da mi poklic omogoča, da jadram med različnimi področji, saj bi mi sicer postalo odveč.
Foto: Helena Kermelj
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču