V gledališču ga ne zanima zgolj igra, niti ni vezan na posamezen igralski ansambel, ampak na gledališče gleda kot na celoto, v kateri lahko soustvarja v različnih segmentih.
Branko Jordan je v svoji igralski karieri nastopal na številnih odrih. Bil je član SLG Celje, SNG Drama Ljubljana in drame SNG Maribor, soustvarjal je v številnih predstavah. Tuje pa mu ni niti delo pred televizijskimi kamerami.
Branko, kakšen je vaš prvi spomin na gledališče?
Očitno je moral biti nepozaben, ker me je v gledališče posrkalo. Oboje mi je v neizmeren užitek, tako stati na odru kot gledati in iskati. Poskusite kdaj, če boste imeli priložnost, sami sedeti v gledališki dvorani in opazovati oder. Jaz skoraj po vsaki premieri poskušam ujeti ta magični trenutek. Ko v tišini in ob praznem odru čutiš, da je nekaj bilo in spet bo, vedno znova.
Kaj vam danes pomeni gledališče in s čim ga povezujete?
Gledališče je zame predvsem prostor dela. Pa tudi življenja. Na žalost ugotavljam, da me ni brez gledališča. Obratno seveda ne drži. To moram v prihodnosti vsekakor spremeniti.
Kako je vaše ustvarjanje povezano z mestom, kjer živite?
Živim v Ljubljani, živim pa tudi v Mariboru. V obeh mestih tudi največ delam. Če k temu prištejem še številna gostovanja, živim pravzaprav v nenehnem premikanju in načrtovanju. Toda poti, četudi kratke, so vedno znova priložnost za meditacijo, opazovanje, navdih ali za preprosto ponavljanje teksta.
Povezani ste tudi z Mariborom, kaj vam to mesto pomeni? Kako ga doživljate?
Težko rečem. Od tihega občudovanja do obupa. Mesta kot zgodovinski in sociološki fenomen me res privlačijo. Mislim, da so bistvo človeškega prizadevanja po nečem skupnem. So hkrati spremenljiva in nepremakljiva. Delujejo po lastnih zakonitostih, nobeno mesto ni nastalo brez razloga in nobeno ne živi neodvisno, samo zase. Vedno je odraz ljudi, ki ga živijo.
Ni skrivnost, da ste prav nekatere najboljše vloge zaigrali v Drami SNG Maribor. Katere so od vas terjale največ dela, strasti in ljubezni?
V mariborskem gledališču sem v zadnjih letih igral kar v nekaj predstavah, ki so bile zelo dobro sprejete. Ja, veliko dela, strasti in ljubezni je potrebne, da se rodi predstava, ki vznemirja, nagovarja in sproža vprašanja. Dostikrat pa je tudi tako, da največ energije terjajo predstave, ki potem ne uspejo ali ne zaživijo.
Videli pa smo vas tudi pred kamerami. Zaigrali ste v kratkih filmih in dveh celovečercih. Kako se proces ustvarjanja filma razlikuje od ustvarjanja gledališke predstave?
Priznati moram, da sem za film in televizijo posnel malo, vsekakor manj, kot bi si želel, toda prihodnost je nepredvidljiva, potrpežljivost pa nujna. Tega se moram vedno znova učiti.
V gledališču sodelujete tudi kot dramaturg, snovalec idej ... kako se znajdete v teh različnih izzivih in vlogah? Kaj vam je najbližje?
Mislim, da je več kot očitno, da mi je najbližja igra. V vseh drugih vlogah sem se v glavnem znašel po naključju, zaradi okoliščin, specifičnega načina dela in pristopov, ki so, zlasti na področju alternativnih, neodvisnih uprizoritvenih praks, povsem drugačni kot v klasičnem repertoarnem, da ne rečem v nacionalnem gledališču, kakršno je mariborsko.
Gledališče je pomemben del vašega življenja. Obstaja življenje onkraj njega?
Seveda. Človek mora jesti, spati, se ljubiti, prijateljevati in vse to so življenjsko pomembne stvari, gledališče pride takoj za tem.
Kaj vam pomeni ljubezen?
Vzrok in posledico tega, da sem.
Verjamete v večno ljubezen?
Rad bi, ker pa nihče ni večen, tega ne bom nikoli izvedel.
Besedilo: Mihaela M. Kocbek // Foto: Damjan Švarc/SNG Maribor
Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del