V zasedbi Brest so ustvarjalne moči združili kitarist in skladatelj Samo Šalamun, pevka Vesna Zornik (Katalena) in pesnica Kristina Kočan. V polsnu pa je njihov drugi album, ki je zlitje različnih glasbenih zvrsti.
Brest je superprojekt, ki je mešanica pop, rock, blues, alter, indie in etno glasbe! Kako pa je pravzaprav zrasel Brest?
Zelo spontano. Nekega poletnega popoldneva, ko sem vadil kitaro in med vajo preigraval neko zaporedje akordov, mi je Kristina predlagala, da bi napisala besedilo.
Kako pa je v projekt zašla Vesna Zornik, sicer prvi glas skupine Katalena?
Vesna Zornik je vsaj po mojem mnenju ena od najboljših pevk in interpretk v Sloveniji, zato sem jo povabil k sodelovanju. Všeč mi je, ker se v vsako zgodbo oziroma skladbo tako vživi. In tako je pred tremi leti na prvi spomladanski dan izšla naša prva zgoščenka Nemi film.
Vaša besedila so živa, nagajiva, duhovita, sanjava, nikoli patetična …
Roko na srce, napisati dobro besedilo je blazno težko. Besedila so res fantastična, polna metaforike in prav nič klišejska. Jaz tako napišem glasbo, Kristina čudovita besedila, Vesna pa vse skupaj začini z začimbami …
Brest ni ravno tipičen Samo Šalamon. Kako pa ste zašli iz džeza?
Glede na to, da zadnjih 20 let ustvarjam v svetu džeza, to drži. Res pa je tudi, da doma poslušam več druge glasbe kot džeza, na primer izvajalce, kot o Sting, Simon & Garfunkel, Neil Young, Joni Mitchell, rock skupine Pearl Jam in Dave Matthews Band ... Tako je zdaj prvič, da sem svoji glasbi, s katero pri Brestu hodim po robu popa, dodal še besedila.
Diplomirali ste iz angleščine in nemščine, nato še magistrirali in doktorirali iz sodobne ameriške poezije. Kdaj pa se je v vašem življenju pojavila kitara?
Za ustvarjanje v glasbi ne potrebuješ glasbene akademije … Končal sem sicer nižjo glasbeno šolo, na področju džeza pa sem v glavnem samouk. Bolj resno sem se sicer z glasbo začel ukvarjati nekje pri 17 oziroma 18 letih. Takratni učitelj mi je dal zgoščenko Pata Methenyja in tako sem naletel na džez in improvizacijo, kar me je pritegnilo. Med študijem na fakulteti sem tako zelo poglobljeno in sistematično vsak dan vadil še po pet ur kitaro. Sem namreč zelo radoveden in velik deloholik. Imel sem srečo, da sem imel kot mlad kitarist v New Yorku odličnega mentorja Johna Scofielda in prvič sem pri njem preživel dva meseca pri 19 letih. Nato sem skoraj vsako leto za več mesecev odhajal tja.
Ste eden izmed desetih najboljših džezovskih kitaristov na svetu, izdali ste že več 30 albumov.
Pri prvi plošči sem za bobne povabil izvrstnega Zlatka Kaučiča, ki mi je na začetku zelo pomagal. Poklical je še dva italijanska glasbenika, naj omenim saksofonista Achilla Succija, s katerim tako sodelujem še 16 let. Tako ena stvar vodi do druge. Sledili so koncerti in turneje v Evropi, snemanja zgoščenk, igranje v mednarodnih zasedbah … Dejstvo pa je, da nagrade in priznanja v vsakdanjem življenju ničesar ne spremenijo. Občutek je seveda dober, priznanja in dobre kritike ti dajo nov zagon, v tujini lažje organiziraš turneje.
Pa vas džez še vedno enako navdušuje?
V nekem momentu sem se džeza kar malo naveličal. Zato vedno iščem nove glasbenike in nove glasbene zasedbe, da vsak projekt predstavlja nekaj novega, da je še vedno razburljiv … Kar pa se kitare tiče, je še vedno ogromno prostora za izboljšave, zato še vedno vsak dan vadim. Primarno tako ostajam pri džezu in kitari, želim pa si tudi novih, drugačnih projektov. Prav zato me je Brest tako močno pritegnil.
Čeprav igrate v različnih zasedbah po vsem svetu, je vaša stalnica še vedno Maribor?
Maribor je res super. Iskreno povedano, se ne bi preselil niti v Ljubljano. V Mariboru imam že 10. leto tudi svojo glasbeno šolo Takt Ars, kjer poučujemo učence med 7. in 67. letom starosti (toliko je trenutno star naš najstarejši učenec). In tega ne bi zamenjal za nič drugega, saj zares rad poučujem!
