Dejan Krajnc je glasbenik, najbolj znan kot pevec in klarinetist skupine Poskočni.
S svojo podobo, svežim pristopom in energičnimi nastopi skupina osvaja tudi mlade poslušalce, Dejan pa je dejaven še na drugih področjih. V končanem Tednu ljubiteljske kulture, vsakoletni vseslovenski prireditvi, ki skrbi za promocijo in prepoznavnost ljubiteljske kulture, se je preizkusil kot njen ambasador.
Je glasbenik vaš sanjski poklic?
Seveda, ni lepšega kot to, da lahko delam, kar najbolje znam, od tega pa tudi živim. Rasel sem z glasbo, od malega me je spremljala predvsem narodnozabavna, saj je oče Drago glasbenik, ki poje in igra kitaro v ansamblu Vigred. Name je vplival tudi Franjo Maček, klarinetist, koncertni mojster Orkestra Slovenske policije in član ansambla Alpski kvintet, ki je bil tudi moj učitelj in mi je predstavil osnove glasbe. Že kot otrok sem začel igrati klarinet, in ko sem bil v tretjem razredu nižje glasbene šole, so me povabili v Pihalno godbo Laško, kar je bila za otroka velika čast. Začel sem torej ljubiteljsko, pozneje pa sem glasbo izbral za poklic. Končal sem glasbeno gimnazijo v Velenju, zdaj pa končujem študij na Akademiji za glasbo v Ljubljani.
Vaša glavna služba, če lahko tako rečemo, je delovanje v skupini Poskočni, kjer ste pevec in klarinetist. Počnete še kaj drugega?
Seveda, zanima me veliko stvari, zato sem dejaven še na drugih področjih. Med drugim delam kot voditelj na TV Golica in kot spiker na radiu Štajerski val. Ker imam zelo rad otroke in uživam pri delu z njimi, z veseljem sodelujem v Miškinem gledališču, to je otroško glasbeno gledališče, s katerim gostujemo po vsej Sloveniji, predvsem v kulturnih domovih, in zabavamo najmlajše.
Imate morda svoje otroke?
Ne, star sem šele 26 let. (smeh) Se pa v prihodnosti vsekakor vidim pri delu z otroki, morda bom imel kdaj zasebni glasbeni vrtec, že zdaj pa vodim glasbeno delavnico Mali umetnik.
Ste ambasador Tedna ljubiteljske kulture, vseslovenske akcije, ki skrbi za javno predstavitev ljubiteljske kulture v sodobni družbi. Kako je prišlo do tega sodelovanja?
Res je, v Tednu ljubiteljske kulture, ki ga že vrsto let organizira Javni sklad RS za kulturne dejavnosti, je letos glavna tema inštrumentalna glasba. Povabilu organizatorja, da sprejmem vlogo ambasadorja TLK, sem se z veseljem odzval, saj je moja naloga v tej vlogi širiti prepoznavnost ljubiteljske kulture, predvsem glasbe. Danes se namreč zaradi načina življenja, predvsem vpliva tehnologij in pametnih naprav, ljudje vse več družijo le virtualno, ne pa v živo, na primer v društvih. Na svojem področju delovanja, torej v glasbi, lahko povem, da na primer godbe nimajo dovolj podmladka. Ker se kot glasbenik pojavljam v medijih, tudi družbenih, ki jih spremljajo mladi, sem najbrž kar pravšnji, da lahko približam glasbo mladini in morda koga prepričam, da bi še sam poskusil.
Poskočni ste začeli kot narodnozabavna skupina, zdaj pa ste se spustili tudi v pop vode. Kako to?
Prvih nekaj let smo igrali izključno narodnozabavno glasbo, udeleževali smo se številnih festivalov, pobirali nagrade, predvsem pa smo bili všeč občinstvu. Potem je prišlo vabilo z RTV Slovenija za oddajo Slovenski pozdrav, kjer nastopamo kot hišni band. Mislim, da smo posneli že več kot 140 oddaj. Podali smo se v bolj komercialne vode, sodelujemo z različnimi pevci in izvajalci, snemali smo denimo z Nušo Derenda, Manco Špik in Janom Plestenjakom, kar nam veliko pomeni. V pop in rock vode smo se podali povsem spontano, začutili smo, da nas poleg narodnozabavne glasbe zanima še kaj drugega, in tako smo poleg preigravanja tujih skladb začeli ustvarjati tudi svoje. Šli smo s časom naprej. Imamo dober pristop, dober marketing, predvsem pa kakovostno glasbo. Oblačimo se sodobno, imamo tetovaže, pirsinge … skratka, znamo se približati tudi mladim.
Kaj poleg naštetega je še recept, da vam je uspelo pridobiti mlade, ki očitno prevladujejo na vaših koncertih?
Recepta, kako biti priljubljen, ni. Sam stavim na pravilno zmes dela in talenta, žal pa velikokrat to ni dovolj. Pomemben je X faktor, ki se ga ne da naučiti, to imaš ali pa ne. Kot pevec glasbene skupine se velikokrat vprašam, ali bi lahko moj lik upodobili v stripu. Če je odgovor ja, potem sem na pravi poti in potencialno občinstvo pride samo od sebe.
Vsi člani ansambla ste šolani glasbeniki. Sami tudi ustvarjate glasbo?
Narodnozabavne pesmi so večinoma delo našega harmonikarja in klaviaturista Martina Juharta, pri ustvarjanju preostalih žanrov pa sodelujemo z drugimi avtorji, kot so Rok Lunaček, Raay, Nino Ošlak, Rusko Richie, Miha Hercog, Matjaž Vlašič ... Poleg svojih skladb pa na koncertih igramo tudi uspešnice drugih izvajalcev, na primer skupin Queen, Gunes and Roses, Bon Jovi, če jih naštejem le nekaj.
Vaše izkušnje z nastopanjem so bogate in raznovrstne, prav tako repertoar, poslušajo in gledajo vas vse generacije. Katero občinstvo je najzahtevnejše?
Vsako po svoje. Na nastopih damo vedno vse od sebe, ne glede na to, ali nastopamo pred tremi ali tri tisoč ljudmi, pred mladimi, starimi ali najmlajšimi. Sam rad nastopam pred vsemi, res pa je, da imam izjemno rad otroke, kot sem že povedal. Kar se tiče zahtevnosti občinstva, mislim, da so najbolj zahtevni tisti, ki na koncert pridejo provocirat, tudi taki se najdejo.
Znani ste tudi po svoji nenavadni pričeski, visoki irokezi, ki pa ste si jo pred kratkim postrigli. Kaj se je zgodilo?
Lani novembra sem dobil idejo, da bi se od irokeze poslovil v dobrodelni akciji #nivsevfrizuri. To mi je res uspelo, 15. decembra sem se ostrigel, v živo na RTV Slovenija v oddaji Vikend paket sta me pobrila oče Drago in mami Nives, pri tem pa mi je uspelo zbrati 15.000 evrov za božično-novoletna darila za socialno ogrožene družine.
Boste lase spet pustili rasti v kakšno nenavadno frizuro?
Lase si zdaj puščam rasti. Upam, da mi čim prej zrastejo na prvotno dolžino, da bom kmalu spet lahko nosil svojo prepoznavno irokezo. To sem preprosto jaz, brez nje mi nekaj manjka.
Kaj vam je dala glasbena šola, lahko primerjate s treningi športa?
Lahko primerjam, saj sem poleg nižje glasbene šole v Laškem, kjer sem obiskoval ure klarineta in klavirja, treniral tudi košarko. Oboje zahteva veliko discipline in vsakodnevne vaje, veliko trdega dela in odrekanja, tudi med počitnicami. Spomnim se, da sem med glasbeno gimnazijo bil na počitnicah v Egiptu. Tam sem vsak dan po tri ure v hotelski sobi vadil klarinet, šele potem je prišla na vrsto zabava.
Z očetom kdaj igrata skupaj?
Z očetom zaigrava tako javno kot zasebno, vendar te priložnosti niso pogoste, ker imamo s Poskočnimi več kot 100 nastopov letno in le en prost konec tedna za poletni dopust. Preprosto zmanjka časa. Ko pa se najde, je res luštno.
Kakšno glasbo poslušate, kadar niste na odru?
Glasba je moje življenje in ta me spremlja 24 ur na dan, tudi ko spim, slišim melodijo. Ker sem glasbenik, spremljam prav vse, ki se trudijo in ustvarjajo, zato lahko rečem, da poslušam vse, od ljudskih pevk pa vse tja do džeza. Od domačih imen imam najraje Jana Plestenjaka, če pogledam po Evropi, rad poslušam Andreasa Gabalierja, med svetovnimi zvezdami pa mi je najbližji Justin Bieber.
V skupini vas je pet fantov, ste zgolj glasbeniki, ki si delite oder, ali tudi prijatelji? Se družite tudi po špilu?
Seveda smo prijatelji in kdaj gremo tudi na pivo, vendar smo skupaj vsaj 200 dni na leto, od tega odigramo več kot 100 koncertov. Poleg večjih dogodkov igramo tudi na zasebnih zabavah, porokah, maturantskih plesih … Tega druženja je že po tej plati veliko.
Napisala: Lena Kreutz // Fotografije: Rok Deželak, Blaž Sluga, Osebni Arhiv
Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del