Brigita Langerholc je nekdanja vrhunska atletinja, ki se je od športne kariere morala posloviti na vrat na nos.
Po prvi nosečnosti je namreč v dveh mesecih sledila druga, kar je atletinjo vrhunskega kova postavilo pred najpomembnejšo odločitev njenega življenja. Tekmovanjem, medaljam in življenju na pripravah je morala zapreti vrata in se v celoti posvetiti vzgoji svojih radoživih deklic, kar pa, kot priznava, ni bil tako lahek zalogaj, kot se morda sliši. Z nasmejano 38-letnico smo pokukali v čas, ko je zaradi nenadnega zaključka kariere občutila krizo identitete, in v čas, ko je prav s športom premagala prve znake poporodne depresije.
Story: Rekli ste, da ste se po tem, ko ste postali mama, morali odločiti med športno kariero in materinstvom, sicer bi morala biti športna kariera na prvem mestu, kajne?
Že pred tem sem se odločila, da ne bom več vrhunska športnica, ko bom imela družino, ker to zame ni združljivo. Veliko potuješ, odsoten si in potrebuješ počitek, tega pa pri otrocih do šestega leta ne moreš uresničevati. Pri meni so prišli skoraj en otrok za drugim, zato sem si po prvem še želela, da bi se vrnila, sicer ne v vrhunske vode, kot sem bila prej, ampak samo za reprezentanco. Takrat sem že malo trenirala, ampak sem zelo hitro izvedela, da sem drugič noseča, kar me je kar malo šokiralo, saj je bilo nepričakovano. Ampak sva si tako ali tako želela dva otroka, tako da nisva komplicirala. Takrat sem potem takoj opustila misel o kakršnikoli vrnitvi, ker je nemogoče trenirati z dvema otrokoma, pomoči pa tudi nisem imela.
Story: Za športnika pa je verjetno težka odločitev o zaključku kariere, kajne?
Kar težko je, mislim, da sem bila v neki krizi. Nekateri ji rečejo tudi depresija, kaj pa vem. Nekaj je bilo, kar je v meni vzbudilo drugačno psihično stanje, kot sem ga bila vajena. Pri meni je bila težava to, da nisem imela pomoči, ko sem dobila otroke, drugič pa je bilo to, da sem res hitro prekinila kariero in sem sredi tekmovalne poti končala, ne da bi se poslovila ali da bi naredila kakšen dogodek. Kar naenkrat sem postala gospodinja. Poleg tega pa sem 12, 13 let preživela v hotelih in sem se morala spet priučiti kuhanja in gospodinjenja. Na začetku mi je bilo to zelo tuje. Počutila sem se, kot bi se zaprla v neko skladišče, kjer so bili samo otroci in nobenega drugega zunanjega sveta. Zato sem se odločila, da moram splavati iz tega mehurčka in začeti živeti ter posledično tudi delati to, kar me veseli.
Story: In če se vrneva k zaključku kariere. Nikjer nisem opazila, da bi pri nas imeli športnega psihologa, ki bi se ukvarjal s športniki po zaključku kariere?
Dobro vprašanje. Športnih psihologov ni, ker imajo toliko dela s športniki, ki so še vpeti v kariero. Je pa res, da je to področje, ki ga bo zdaj prvič zajel projekt iz Olimpijskega komiteja, v katerem bodo evropska sredstva iz Erasmusa. Upajmo, da po tem ljudje ne bodo več potrebovali psihologa, ker zdaj vsi športniki prestajamo neko krizo. Pogovarjala sem se tudi s smučarkami, ki imajo enak problem. Vrata so ti zaprta za v službo, v svoji zvezi nisi zaželen, ne vem sicer, zakaj, ampak očitno se nekdo boji, da boš prinesel novo znanje, čeprav si samo želiš prenesti svoja spoznanja iz športa.
Story: Zdaj je šport ponovno pomemben del vašega življenja, se vam zdi, da je to nekaj, kar je v vas, in s tem nadaljujete zgodbo iz preteklih let?
Moram reči, da sva se odločila za tretjega otroka, tako da sem imela v petih letih kar razburljivo. Sem pa veliko premišljevala. Veliko se je v tem času zgodilo na rekreativnem področju, kar me je pravzaprav presenetilo. Veliko hitreje so se zgodile spremembe kot v Ameriki, kjer sem nekaj časa tudi živela. Veliko časa sem se spraševala, kaj si želim početi. Ali bi bila trenerka, ampak sem ugotovila, da samo tega ne morem početi, ker me veseli še toliko drugih stvari. Potem sem razmišljala o visoko intenzivnem treningu, ker sem to videla v Ameriki, ne nazadnje pa sem se odločila, da bom združila to, kar sem vse življenje uporabljala. Torej malo bolj komplementarne metode s tem, kar je trenutno najbolj in v Sloveniji, in to je tek ter posledično tudi kolesarjenje. To pri nas pogrešamo, ker se ljudje ukvarjajo samo z enim ali z drugim.
Story: Kaj pa med nosečnostjo ... Imate tri deklice, kako ste v tem času ostali zvesti športu? Ste tudi vi moderna mamica, ki teče z vozičkom?
Ja, tudi dobila sem tak voziček za tek. In z rolerji sem se velikokrat odpravila z vozičkom. Veliko sem uporabila nosilko 'bobo', s katero sem hodila v hribe. Prva je tako ali tako prespala vse, tako da ni bilo treba veliko. Vedno sem bila aktivna, nisem pa pretiravala. V Kaliforniji, kjer imajo kilometrske steze, sem videla, ko so bile mame dvakrat na dan po dve ali tri ure na plaži in vozile otroke gor in dol. Pri nas je problem tudi infrastruktura, tako da se to ni izšlo. Ampak jaz nisem hujšala, samo gibanje sem pogrešala. Če se nisem gibala, sem postala nervozna, zaradi tega pa je trpela vsa okolica.
Story: Kaj pa vrnitev po porodniški? Ko prideš iz tega toplega objema nazaj na delo?
Vrhunski nekdanji športniki smo čudna kasta. Tako si načrtujemo, da še nekaj časa ni treba delati, in tri leta mi res ni bilo treba, pri zadnjem otroku pa sem morala prekiniti porodniško na sredini, ker sem si tudi sama želela. Ker sem bila preveč zaprta. Je pa res, da je kar malo hektično. Nisem se počutila sproščeno, ker sem šla iz Ljubljane in je bilo veliko tega letenja. Rekla sem si, da moram zdaj za red narediti stvari, spoznala sem jogo na drug način, v obliki TM (transcendentalno meditacijo), in me je umirila ter stvari postavila na pravo mesto. Nisem vedela, katere so prioritete, potem pa sem jih začela jasno prepoznavati. Kot mama sem veliko bolj neobremenjena. Otroke sem tudi vprašala, ali se želijo to naučiti, ker je veliko tega tudi za njih, in so rekle ja.
Story: Kako pa zdaj skupaj najraje preživljate skupni čas?
Zelo veliko hodimo v naravo. Če je mogoče, gremo v hribe, moj mož sicer ni za to, ampak jaz želim, da hodimo. Veliko hodimo jahat ... Nisva taka, da bi dajala otroke na različne dejavnosti, ker sem imela možnosti trenirati otroke in videti, da je to, kar delajo starši, veliko prezgodaj za otroke. Razumem jih, da se hočejo sprostiti in imeti tisto uro zase, ampak vseeno mislim, da te otrok do šestega leta potrebuje, in sem temu dala tudi prioriteto. Ampak to je moje mnenje. Večina staršev ima dolge urnike, zato otroke vozijo na dejavnosti, ampak iz tega nastane začaran krog. Nesrečni otroci, ker nimajo pozornosti, in starši, ki vedno letajo gor in dol.
Story: Torej so vaši otroci že ponotranjili ta zdravi način življenja?
Mislim, da ja. Tega sicer še ne vidim toliko, ampak so izredno samozavestne, kar mi je pri otrocih na splošno fascinantno. Včasih rečem, da se otroci rodijo, da nadaljujejo tvojo zgodbo, in da sami izberejo starše. Ne vem, zakaj so naju izbrale, ampak očitno z neko nalogo.
Story: Večkrat ste tudi rekli, da se prepuščate toku in da ne komplicirate preveč. Kako ste to osvojili?
Tako je že od otroštva. Imela sem takšno mamo, da bi starši danes lahko rekli, da se ni ukvarjala z mano. V resnici pa naju je z bratom samo prepustila temu, da sva se veliko odločala sama. Oče je bil kar malo pasiven, saj veste, tako, kot je bilo v starih časih, ko se niso ravno veliko ukvarjali z otroki. Ženske so imele otroke, in to je bilo to. Od mame sem dobila to 'flegma' naravo, ki me je pri vrhunskem športu kar drago stala, ampak vem, da sem morala tudi to prestati. Sem pa opazila, da mi ta narava in humor sedaj prideta velikokrat prav. Ko sem bila na porodniškem, sem na to kar malo pozabila in se malo zamorila ter imela poporodno depresijo. Pomembno je, da to spet najdeš v sebi in da se opomniš na to filozofijo.
Story: Kaj pa vas je po porodu spet potegnilo nazaj?
O poporodni depresiji se premalo govori, še posebno med športnicami to ni tako pogosto. Ko odrežeš šport in ko si gospodinja, se hitro zgodijo stvari, na katere nisi pripravljen. Mene je tudi to ujelo, ker sem imela enega otroka za drugim, v nekem obdobju tudi moža ni bilo veliko doma, tako da sem bila sama za vse in sem res padla v to. Hitro sem to prepoznala, ker se zelo dobro poznam, tako da sta me rešila samo narava in gibanje. Ne predstavljaš si, kako te reši to, kar rad delaš. Ne predstavljam si, kako je tistim, ki nimajo športa.
Story: Med vašimi kolegicami športnicami je zdaj tudi veliko mamic. Si kdaj delite kakšne nasvete?
Ja, predvsem se veliko družim z Alenko Bikar, z Marijo Šestak sicer bolj redko, pa vendar. Večinoma smo si izmenjale vse že med nosečnostjo, ko je bilo res veliko vprašanj. Z nekaterimi smo še v navezi, z nekaterimi pač ne, ker so bolj iz oddaljenih krajev, sem pa v navezi s kolegicami iz tujine, sicer ne iz iste discipline, ampak iz atletike. Tako ali tako imamo vse enake probleme, kako uravnavati življenje in kariero. Zanimivo je poslušati, kako se najbolj pritožujejo tiste, ki imajo enega otroka, kako vse urediti logistično, medtem ko imam kolegice, ki imajo po tri ali štiri otroke.
AVGUSTOVSKE AKTIVNE POČITNICE
Pametna vadba z Brigito Langerholc
Med 21. in 23. avgustom nekdanja vrhunska atletinja organizira prav posebne aktivne počitnice, na katerih se boste vsak dan dotaknili drugega področja. Brigita vam bo pokazala pravilen način teka, preventivne vaje za preprečitev tekaških poškodb, ogledali si boste prehrano aktivnega posameznika, obiskovali čudovite izletniške točke ter se ob večerih zadovoljno sproščali na vadbi joge ali vodeni vizualizaciji. Posebnost aktivnega vikenda je to, da je primeren za družine.
Napisala Kaja Milanič, fotografije Primož Predalič