Do letošnje pomladi je bila Brigita Šuler presrečna glasbenica, ki je uživala sadove življenje na vsakem koraku. Nato je načrte prekrižala usoda.
Pravzaprav je izguba njenega očeta ustavila življenje vsej njeni družini in od tega šoka si še danes niso opomogli. Kljub bolečini, ki jo še vedno spremlja v srcu, si je simpatična Brežičanka vseeno vzela čas za nas ter med drugim spregovorila o najtežjih trenutkih.
Rojeni ste v letu zmaja, kar bi lahko dejali 'pod srečno zvezdo'. Pa je res tako?
Čedalje bolj ugotavljam, da je življenje kratko in zelo nepredvidljivo in da lahko v življenju počneš tiste stvari, ki te veselijo. Vse to je resnično neprecenljivo. Moje delo je moj hobi, in če lahko od tega živim, živim res sanjsko življenje.
Ste že od malih nog vedeli, da bo glasba zaznamovala vaše življenje?
Ja, glasba je že vse življenje moja stalna spremljevalka. Če ne bi bil moj ati glasbenik, mami verjetno ne bi spoznal in posledično seveda ne bi bilo niti mene. Skratka, v zibko mi je bila položena, naša hiša je bila vedno polna glasbe ter glasbenikov in tudi vaje z ansamblom sta imela starša vedno kar pri nas doma. Nič čudnega, da sta starša ljubezen do glasbe prenesla tudi na naju s sestro. Pri mojih desetih letih sta naju s sestro vpisala v glasbeno šolo in od takrat se je moja glasbena pot začela aktivno razvijati. Pevsko pa me je znal super zmotivirati moj ati. Preden je odšel na nastop, je imel to navado, da mi je dal domačo nalogo, in sicer naj se naučim na pamet kakšno popevko, ki mi je bila tisti hip najbolj všeč. Naslednji dan sem mu jo zapela.
Kako bi opisali odnos z očetom? Zdi se, da sta bila izjemna prijatelja ...
Res je, z očetom sva bila izjemna prijatelja. Bila sva sorodni duši. Sicer pa je bil povsem netipičen oče in zelo poseben človek. V vseh pogledih neverjetno toleranten, nekonflikten, razumevajoč in zelo iskren človek, ki je vsakemu ponudil roko. Zato so ga tudi vsi imeli zelo radi. Takoj je priskočil na pomoč, nikoli nikomur ni ničesar zameril, vedno je vse odpuščal ... in razumel. Z njim resnično v vsem svojem življenju nisem imela nikoli nobenega konflikta. V glasbenem smislu pa je bil oče tudi moj največji vzornik. Vedno sem ga rada opazovala, kako je užival v petju, s kitaro v roki, in se nekako nalezla njegove ljubezni do glasbe.
Nikoli ne bom pozabila, ko me je ati presenetil s čisto resnim vprašanjem: "Brigita, zdaj si pa vokalno že kar dozorela, ali bi bila pripravljena peti v našem ansamblu in začeti čisto prave nastope?" Od ponosa in hvaležnosti sem kar zacvetela. In res, ob njunem tedanjem narodno-zabavnem ansamblu sem si nabrala ogromno prvih odrskih kilometrov. Nastopali smo na festivalih, porokah, veselicah, dokler me ni prevzela zgolj zabavna glasba. Vedno sem z velikim veseljem in navdušenjem prihitela k njemu in mu zaupala nove glasbene načrte, projekte in vedno sta me zanimala njegova kritika ter razmišljanje.
Ob izgubi očeta Rajka ste napisali pesem, ki govori o najbolj tragičnih izgubah v našem življenju. Kaj ste želeli in želite s to pesmijo sporočiti vsem tistim, ki jih je doletela podobna usoda?
Besedilo pesmi Hvala ti za lepe dni govori o izgubi ljubljene osebe. Tisti, ki so že doživeli najbolj tragično izgubo, se lahko z njeno vsebino popolnoma poistovetijo, saj sta v njej opisana občutenje in bolečina, ki sem jo lahko izrazila s petjem. Vsem drugim pa upam, da bo vzbudila zavedanje, da je treba ceniti in biti hvaležen za take trenutke, ko imajo ljubljene še ob sebi.
Se morda ob žalostnih in neprijetnih situacijah zatečete k meditaciji ali pa h kakšni drugi alternativi?
Trenutno sem res v nekem težkem obdobju, saj se nikakor ne morem sprijazniti z izgubo. Glasbo pa nekako jemljem kot terapijo za ranjeno dušo. V glasbi se najlažje sprostim, izlijem vanjo svoja čustva in si predstavljam, da je ati pri prepevanju z mano oziroma je del nje. Sam bi stisnil zobe in se predal harmonijam ter sčasoma pri tem neznansko užival. Tako čedalje bolj čutim tudi sama. Publika pod odrom je tista, ki mi pomaga, da me glasba popelje v neko brezčasno, prekrasno stanje, podobno meditaciji.
Zagotovo vam je ob tem v veliko oporo tudi vas srečni izbranec, mož Maks, ki vam vedno stoji ob strani?
Moj zlati Maks mi res vedno stoji ob strani, v dobrih in slabih trenutkih. Zelo sem mu hvaležna za razumevanje in vso podporo. Ob njem se resnično počutim varno, deležno spoštovanja in zelo ljubljeno. Našla sta se dva popolnoma kompatibilna človeka, ki znata skupaj delati, ustvarjati in uživati. Verjamem, da bo še mnogo let tako tudi ostalo.
Besedilo: Alesh Maatko // Foto: Partitura, osebni album