Hrvaški pisec literature s področja popularne psihologije in duhovnosti Bruno Šimleša je po knjižnih uspešnicah Ljubezenoslovje, Umetnost življenja, Šola življenja in Brez rokavic slovenski javnosti predstavil novo knjigo z naslovom Resnice in zmote o ljubezni.
Tema, ki je v današnjem času še kako priljudna in s katero se je dotaknil širokega kroga bralcev.
Story: Bruno, ni skrivnost, da vas slovenske bralke obožujejo. Kaj menite, s čim ste jih prepričali?
Mislim, da je najpomembnejše to, da v življenju in knjigah govorim o tem, kako nekaj narediti, med tem, ko mnogo avtorjev govori le o tem, kako bi morali. “Moraš ljubiti sebe, moraš odpustiti sebi in drugim, ker vsi delajo najboljše, kar lahko. In morate biti prisotni v danem trenutku …” Vsi vemo, da bi to morali, ampak to doseči je težko. Prav zato sem temu posvetil svoje knjige, ker me je že od nekdaj zanimala življenjska praksa. V teoriji pa smo vsi tako ali drugače pametni. (smeh) Vendar moram še reči, da ljubim svoje slovenske bralce, ker mi je všeč njihova predanost življenju. Vsakič po promociji ali predavanju veliko ljudi kupi mojo knjigo in jo takoj prebere. Naslednji dan pa začnejo postavljati dodatna vprašanja. Obožujem takšno predanost osebnemu razvoju.
Story: Pred kratkim ste predstavili svojo knjigo Resnice in zmote o ljubezni. Tovrstnih tem verjetno ne zmanjka tako zlahka. Kako ste se lotili pisanja te knjige?
Po knjigi Ljubeznoslovje, kjer sem pisal o tem, kako ljubiti sebe, kako najti partnerja, in o največjih napakah o ljubezni … je bilo še veliko nerešenih tem o ljubezni in odnosih. V knjigi Resnice in zmote o ljubezni pa sem se osredotočil na razlike med moškimi in ženskami. Napisano je celo poglavje o znamenitem zakonu privlačnosti. Verjamem, da lahko z mislimi, občutki in dejanji privlačimo nekakšne izkušnje, vendar sem precej kritičen do tega. Oglejmo si primer, če želite dobiti (pritegniti) partnerja in se obnašate tako, kot da ga že imate. Da kuhate za dva, čeprav ste sami, da mu pristavite obešalnik za njegova oblačila ob postelji, čeprav ne živi z vami … Se vam zdi, da vesolje nima pametnejšega dela, kot da pogleda v vašo kuhinjo ali spalnico? Kje! Pomembno je, kakšna sporočila oddajate s srcem in s svojimi dejanji. Vesolje se bo odzvalo na to. Ne bo pa gledalo, koliko piščancev ste mu dodatno spekli za kosilo. Ali veste, ali lahko oprostite, ali znate prisluhniti, ali znate ljubiti? To so pomembne vibracije za način privabljanja ljubezni, ne pa prazen obešalnik pri omari.
Story: Na trgu številni avtorji pišejo o tovrstni tematiki in literature ne primanjkuje. S čim bo vaša knjiga nagovorila bralce in zakaj je posebna?
Eden od mojih prijateljev je dejal, da imam v svojih knjigah drugačen ‘no bullshit’ (brez sranja, o. p.) pristop od drugih. Ne želim izgubljati časa za prazne izgovore. Vedno, ko podajamo prazne fraze, naše srce trpi. Obstaja nešteto težkih življenjskih izzivov in ni smiselno, da se z njimi spopadamo in izpolnjujemo pozitivne afirmacije, če vanje resnično ne verjamemo. Ampak to ni moje literarno znanje. Moje pisanje, ideje in to, kar podajam, so se zgodili po več tisoč razgovorih z ljudmi v različnih situacijah. Zato vem, kaj v resnici deluje in kako ljudje absorbirajo informacije. Ali kaj potrebujejo za resnične spremembe. Katere blokade moramo prekiniti, da bi resnično zaživeli tako, kot si zaslužimo. Vedno me zanima praksa in verjamem, da se na to odzivajo moji bralci.
Story: Marsikdo se sprašuje, kaj je ljubezen in kaj pomeni ljubiti nekoga. Kako vi razlagate ta dva pojma v knjigi?
Ljubiti nekoga pomeni sprejeti svoje prednosti in slabosti. Delovalo bo, če je naše srce zapolnjeno z lepotami, da brez skrbi lahko sprejme tudi slabosti. Ni popolnega odnosa in ni popolne ljubezni, kar bi morali vedeti že vsi, starejši od osem let. Ženske so sicer nekoliko bolj nagnjene k iskanju popolnega partnerja, vendar bi morale najti osebo, ki jim popolnoma ustreza. Osebo, ki bi nas prevzela s svojim najboljšim delom, ki ga oddaja, in s tem, kako ljubi, in potem lahko sprejmemo tudi tiste nekoliko slabše dele.
Story: O tem, da smo moški in ženske različni, je bilo napisano že veliko knjig. Kaj vi menite o tem?
Ni veliko skupnih stvari, ki bi se navezovale na moške in ženske. Lahko pa rečemo, da so nekatere stvari bolj nagnjene k ženskam, nekatere pa k moškim. Ženske so na primer bolj nagnjene k temu, da ne izberejo moškega glede na to, kakšen je, ampak glede na to, kaj upajo, da bo postal. Kot da so moški iz gline, ki jo bodo oblikovale po svoji volji. Kakor da na začetku odnosa mislijo: “Zdaj ni nekaj posebnega, ampak ko ga vzamem v roke …” In potem izgubijo leta in leta ter številne živce med tem, ko poskušajo iz njega narediti to, kar on ni. Veliko pametneje je izbrati moškega, ki ga ni treba spremeniti, da bi z njim občutile srečo. In zamislite, takšni celo obstajajo! Po drugi strani pa so moški pogosto šibkejši pri prepoznavanju in izkazovanju čustev. Marsikdo je bil vzgojen tako, da kot pravi moški ne pokaže svojih čustev, in to je izraz slabosti! In potem so tukaj še moški med 30 in 50 let, ki so resnično čustveni invalidi in imajo resne težave v intimnih zvezah. V knjigi sem naštel 15 najpomembnejših razlik med moškimi in ženskami in moj namen ni bil, da bi napadal ene ali druge, ampak da bi jim olajšal medsebojno razumevanje.
Story: Cilj posameznika je biti v zvezi, v kateri si ljubljen. Kako nam to v današnjem času sploh uspeva?
Najprej je treba izbrati partnerja, s katerim delimo ključna življenjska prepričanja in prioritete, saj bomo veliko lažje razvili razumevanje in spoštovanje ter dolgoročno ljubezen. Zaljubljenost se lahko pojavlja, ampak za ljubezen moramo imeti resnične in stabilne temelje. In šele po pametni izbiri sledi ogromno dela in truda. Na primer te dni smo z družino ravno v Latinski Ameriki, kamor sva se odpravila s svojo devetletno hčerko. Skupaj uživamo v družinskih trenutkih. Sva pa uživala tudi v tem, ko sva jo za tri dni pustila pri naših poročnih pričah in se sama odpravila v Čile. Potrebovala sva čas zase, kot partnerja. In da nisva v prvotni vlogi zgolj mati in oče. Da sledimo svojemu ritmu, in ne njenemu. Mislim, da je to zelo pomembno za vse pare.
Story: Koliko razumevajoči smo do partnerjev, ki so nam podobni, in koliko do tistih, ki nam niso? Lahko dobro delujemo v enakopravnem partnerskem odnosu?
Pozitivno je, če imajo partnerji različne karakterje, vendar je nemogoče uspešno voditi razmerje, če imata partnerja preveč različne življenjske poglede in vrednote. Na primer, če se en partner skozi življenje razvija, uči o sebi in življenju, se spreminja, na drugi strani pa ima partnerja, ki mu nenehno ponavlja: “Takšen sem, kakršen sem …” bo slej ko prej njuna pot odšla po svoje. Oziroma se bo en partner začel oddaljevati od drugega. Ampak verjamem, da moramo biti v ravnotežju v vsem. Pri vzgoji, v podjetju in družbi na splošno. Zelo daleč pa je že čas, ko so ženske gledale v naše hrbte. Danes moramo hoditi drug ob drugem.
Story: Zanimiva mi je teza, da morajo ženske podpirati tri hišne vogale in da si nalagajo nase skrb za vse in vsakogar. Kaj menite o tem?
Nimam težav s tem, če nam je mar za druge, toda težava je, ko zanemarjamo sebe, in temu so bolj nagnjene ženske. Najprej poskrbijo za vse okoli sebe, in če jim ostane še kaj energije, poskrbijo še zase. Dobro je, da so mlajše generacije takšna načela zavrnile, vendar je slabo, da so ta še vedno prisotna. V Šoli življenja govorim o t. i. pozitivni sebičnosti - da moramo skrbeti za lastne potrebe, sanje, strasti, saj lahko potem drugim damo najboljši del sebe.
Story: Moški očitajo ženskam, ker so se spremenile, ženske pa očitajo moškim, ker se niso. Kako zakon in otroci vplivajo na ljubezen in strast?
Marsikdo je prepričan, da poroka in otroci ubijejo strast v partnerskem odnosu. To se res pogosto dogaja zato, ker v življenju prejmemo popolnoma nove vloge in zelo težko najdemo čas za partnerstvo. Včasih je težko najti tudi duševni prostor, da razmišljamo o ljubezni nas samih, kot tudi o partnerju. Razumem, da je težko. Še posebej, če so otroci zahtevnejši, ali če imamo težave na delovnem mestu, ali če nimamo miru z lastnimi starši ipd. In nemogoče je, če pod takšnimi pogoji nismo v miru s seboj. Zato moramo skrbeti zase, saj le tako lahko veliko storimo tudi za otroke in partnerje. In moramo se naučiti reči tudi ne vsakemu in vsem, ki si ne zaslužijo biti del našega življenja.
Besedilo: Mihaela M. Kocbek // Fotografije: arhiv Mladinska knjiga (Nina Djurdjević) in osebni arhiv
