Nikoli nisem bila velika ljubiteljica knjig z velikimi vprašanji življenja. Mi je bil pa od nekdaj všeč slog Bruna Šimleše, enega izmed največjih hrvaških pisateljev s področja popularne psihologije in duhovnosti ta hip. In tako sem spoznala tudi njegovo uspešnico Umetnost življenja, ki je kot tretja njegova knjiga svoj prostor na knjižnih policah slovenskih knjižnic in knjigarn dobila v preteklem mesecu.
Čeprav že vse od malih nog Bruno rad odpira velika življenjska vprašanja, sva tokrat precej lahkotno spregovorila o tem, kaj je zanj ljubezen in kako ga je ta v preteklosti pripeljala do soproge ter mu pred sedmimi leti in pol v življenje prinesla hčerkico Anabelo.
Story: Bruno, novo knjigo Umetnost življenja ste posvetili hčerkici. Res je, da ima komaj sedem let in pol, pa vendar ... Kako bi opisali vajin odnos?
Ljubim jo z vsem srcem, 24 ur na dan, sedem dni v tednu, mene pa ona malo manj. (smeh) Nima me rada, ko ji kaj prepovem, in to je v redu. Marsikdo me morda ne vidi tako, a ko je treba, sem tudi strog oče. Meje, ki smo jih postavili, so jasne in trdne. Nisem privrženec tega, da bi lahko delala, kar bi želela, ker mislim, da to ne poteši njenih potreb. Mislim, da moraš sprejemljive meje postaviti zato, da je lahko ljubezen brezmejna. Poleg tega pa ... če jim vse dovolimo, še ne pomeni, da jih imamo bolj radi. To pomeni le, da smo le zmedeni kot starši in da se ne zavedamo točno, kaj otroci od nas potrebujejo.
Story: Kakšna aktivnost pa je pri njej zdaj najbolj priljubljena? Kaj rada počneta skupaj?
Skupaj greva rada v park, rada se crkljava, skupaj greva na kolo ... V resnici nič posebnega. Je pa vse, kar počneva, za naju posebno.
Story: Pa skupaj pišeta oz. ustvarjata tudi kakšne zgodbice?
Mislim, da bo ona ilustrirala moje zgodbe, ker že zdaj riše veliko bolje kot jaz. Vse skupaj pa je z njo videti kot nekaj izredno lahkotnega, čeprav sam enostavno nimam talenta za to.
Story: Pa zdaj v njej vidite tudi kakšno svojo lastnost, ko ste bili njenih let?
Zelo je bistra in svojeglava in zelo zahtevna sama do sebe, kar je tudi moja lastnost. Do zdaj ji je vse zelo lepo uspevalo, mislim pa, da se mora še naučiti, da včasih stvari ne uspejo 'v prvo'. Sam sem se tega naučil že kot najstnik in želim si, da ona za to spoznanje ne bi potrebovala toliko časa. Tega se zdaj učiva počasi in skozi primere. S soprogo tako pogosto izvedeva pogovore, v katerih izpostaviva, da sva kaj naredila narobe, da začne razumeti, da je s tem, da kdaj zgrešiš, vse v redu. Ona je na primer v sobi, midva sva v dnevni sobi, vendar veva, da posluša. Mislim, da to veliko bolje vpliva na njeno obnašanje in na sprejemanje 'poraza'. Poleg tega pa je ena od najpomembnejših stvari staršev ta, da ugotovimo, kakšen način učenja našim otrokom najbolj ustreza, in da ujamemo njihov ritem. Mi torej poznamo teorijo, ne pa prakse. Ne vemo, kako bi svojo prakso spremenili v jezik, ki bi ga otroci razumeli. In ja! Prava umetnost življenja je, da se tega naučiš.
Story: S številnimi ste sicer razglabljali o pojmu ljubezni. Vas je kakšen pogled nanjo še posebej presenetil?
Ko govorim o ljubezni, nikakor ne mislim samo na partnersko, romantično ljubezen. Ena od največjih napak v ljubezenski zvezi je, da mislimo, da nimamo ljubezenskega življenja, če nismo v romantični zvezi. Ljubezen se izraža v odnosu do otrok, prijateljev, umetnosti, Boga, narave ... Vse to je enako plemenito, kot je romantična zveza. Samo zato, ker so ti odnosi platonski, ne pomeni, da je v njih manj ljubezni, in nikakor si ne zaslužijo tega, da bi jih šteli za 'manj pomembne'. Ne maram niti, ko kdo reče: "Nimam nobenega posebnega človeka v svojem življenju, ampak imam pa rad svoje otroke." To je tako grdo reči.
Story: Številni govorijo o tisti pravi romantični ljubezni, ki jo začutiš takoj. Kako ste to vi občutili, ko ste prvič spoznali ženo? Če se ne motim, sta bila srednješolca, kajne?
Spoznala sva se na prvi dan srednje šole in že takrat sem vedel, da želim biti z njo. No, ona je imela druge želje. Zdaj se o tem veliko hecava, ampak takrat mi ni bilo do šale. Nisva se veliko družila med študijem, ker sem bila zanjo prenaporen. Preveč sem razmišljal o smislu življenja ... Meni pa je bilo zanimivo, da je niso zanimala velika življenjska vprašanja.
Story: Kaj pa po tem, ko sta postala partnerja?
Povezala sva se ob zaključku študija. Ugotovil sem, da se ne more ravno vsak pogovor zaključiti z razglabljanjem o smislu življenja, o izkoriščanju vseh mentalnih in duhovnih potencialov ... Moram pa poudariti, da ne maram, ko ljudje idealizirajo najin odnos, ker imava tudi midva slabe dneve in obdobja, ampak kljub vsemu mislim, da sva zdrav par. Imela sva veliko velikih problemov, ko sva postala starša, saj nisva bila kos novi dinamiki. Nisva znala najti ravnovesja med družino, drobnimi stvarmi, službo in ne nazadnje časom, ki sva ga namenjala drug drugemu. Prva leta so bila pravi izziv, danes pa sva ujela svojo dinamiko in zdaj znava v svoji mali družini uživati.
Story: Kaj pa je osnova dobrega zakona, kaj je osnova vajinega zakona? Spoštovanje je verjetno na visokem mestu ...
Tako, ja. Spoštovanje, razumevanje, neprestan trud, ki ga vlagaš v odnos, in obenem tudi prostor, ki si ga pustimo poleg zakona, saj mislim, da je v redu, da si partnerja ne delita vseh interesov in vseh prijateljev. Pri naju je spoštovanje sicer spontano, ker oba ceniva način življenja drug drugega
Story: Pa bi zase lahko rekli, da ste romantik?
Verjamem, da sem, morda ne čisto klasični, pa vendar. Na primer, za lansko obletnico sem ji dal sir. Ja, dobro ste slišali, ni napaka v prevodu. (smeh) Obožuje namreč sire, zato sem se odpravil v posebno trgovino, ji kupil veliko različnih vrst, za katere sem menil, da ji bodo všeč, in ji z njimi postregel pri nas doma. Bilo je malce nerodno, ker v tem res nisem dober, ampak njej je bilo to všeč.
Story: Kaj pa ona vam?
Ona mi je pripravila album z družinskimi fotografijami. Zame enostavno ni bolj dragocenega darila, kot je ta.
Story: Zdaj se začenjajo lepi pomladni dnevi, za številne je to tudi na neki način inspiracija. Je tako tudi pri vas?
Všeč mi je, da lahko uživam v naravi, priznam pa, da najdem čas in prostor zase tudi v drugih letnih časih. No, je pa res, da ko se pojavi sonce, ko se narava prebudi ... v tem uživam. Lažje se diha.
Story: Kaj pa počitnice? Jih navadno izkoristite za kakšno kreativno ustvarjanje?
Na poteh in potovanjih rad spoznavam nove ljudi, kraje, načine razmišljanja ... Ravno sem se na primer vrnil iz Londona, kjer sem sicer manj pisal, sem pa več okušal njihove kulture, rase, raznovrstnost, ker je tega tam res veliko. Šel sem na sejem knjig, kjer sem se sestal z nekaj agenti in založbami, kljub temu pa sem si to potovanje vzel kot čisto uživanje.
Story: Na potovanjih torej navadno ne nastanejo vaše nove knjižne uspešnice?
Včasih pišem tudi na takšnih potovanjih, vendar se navadno takrat osredotočam na uživanje.
Story: Imate že kakšne načrte za pomladni oddih?
Enkrat na leto grem na potovanje samo z ženo. Obožujeva hčerko, ampak misliva, da se ji tako ali tako že toliko posvečava čez leto, da si želiva teden dni preživeti sama. Poleti ji tako organiziramo dvotedensko zabavo pri moji mami na morju, kjer ima veliko prijateljev, midva pa tudi uživava na svoj način. To leto se odpravljava za nekaj dni v Berlin in na Islandijo, pred dvema letoma sva bila na Norveškem,... Obožujeva prostranstva in lepo naravo, a tudi preprosto življenje, ko ujameva svoj ritem. Zelo se že veselim letošnjega dopusta.
Napisala Kaja Milanič
Fotografije Aleksandra Saša Prelesnik
Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj
