Carmen L. Oven: Meje so varnost

Carmen L. Oven: Meje so varnost (foto: arhiv revije Jana) arhiv revije Jana
Vir: Jana
13. 7. 2016

Očarljiva voditeljica literarnih večerov in navdihujoča avtorica radijskih oddaj Carmen L. Oven je kot dobra vila, ki te poboža z besedami in objame s toplim pogledom.

V njeni bližini se počutiš varno, zato ne preseneča, da so jo na TV Slovenija izbrali za voditeljico nove pogovorne oddaje DNK (Družina Na Kavču), ki jo lahko to poletje spremljamo vsak ponedeljek ob 21. uri. V oddaji bo predstavila zgodbe edinstvenih družin, ki so odraz čarobne povezanosti, nežne naklonjenosti in vzajemnega spoštovanja.

Kaj vam pomeni družina?

Vse, čeprav ne bi želela biti le mama in partnerica. Vse, kar počnem, se mi zdi lepše, ker mi je dana tudi družina.

Kako je nastala ideja za oddajo?

Ideja je nastala na TV Slovenija. Bila sem hvaležna, da so me povabili k sodelovanju. Takoj sem pomislila, da stopam v velike čevlje, saj je oddajo o družinskih zgodbah nekoč odlično vodil Lado Ambrožič, potem pa sem si rekla, zakaj pa ne. Želela sem delati na televiziji in čutila sem, da sem pripravljena. Zdaj vidim, koliko se moram še naučiti, in tudi to je v redu.

Najbrž večina ljudi DNK povezuje z dednim materialom. Kdo je pomislil, da je DNK lahko kratica za Družino na kavču?

Pri ustvarjanju oddaje smo se odločili, da družino v studiu povabimo na kavč. Doma sem napisala na papir Družina na kavču in najin štiriletnik se je začel igrati z začetnicami: D-družina, N-na, K-kavč. Zelo ga namreč zanima svet črk in besed. Tako sva skupaj našla naslov oddaje. Naslov DNK ima zanimiv prenesen pomen in iz tega smo izhajali pri snemanju oddaje. Ali nam je to uspelo, bodo ocenili gledalci. Zanimivo pa je, da se je oddaja zgodila zdaj.

Zakaj?

Pred štirimi leti je umrl moj oče in potem, ko se je mama pred kratkim preselila bliže nam, sem spet dobila širšo družino. Od nekdaj so me navduševale velike družine in njihova povezanost. Zelo sem hvaležna, ker ponovno čutim družino, saj sem se morala prej voziti na Gorenjsko, da smo lahko bili zares skupaj. Druženje in doživeto preživljanje časa skupaj se mi zdi bistvenega pomena za družino.

Sami izbirate družine, ki jih gostite v oddaji?

Z ekipo izbiramo družine skupaj, čeprav imam pri tem veliko svobode. Res pa je, da je ta svoboda relativna, ker se nekatere družine odločijo, da ne bodo sodelovale. Popolnoma razumem in spoštujem njihovo odločitev. Snemanje in ustvarjanje oddaje, kjer sem voditeljica in scenaristka, je zame zabavno, a hkrati izjemno odgovorno delo, ker družine na televiziji predstavljajo svojo osebno zgodbo. Vse bolj pa spoznavam, da imamo v Sloveniji izjemne družine, ki so uspešne zato, ker so srečne, in ne obratno.

Katere slovenske družine bomo videli v oddaji?

Zaupam vam lahko, da bomo spoznali veliko družino znane slovenske glasbenice, potomce enega največjih slovenskih filozofov, družino izjemnega gledališkega para in še mnoge druge navdihujoče družine.

Se vam zdi, da slovenske družine preživijo preveč časa na kavču pred televizijo?

V vsaki slovenski hiši je kavč. Odvisno pa je, ali ga izkoristimo za gledanje neumnih ali navdihujočih oddaj. V oddaji DNK bomo govorili tudi o tem, kako pomembno se je zavedati pomena družine. Nič ni samo po sebi umevno. Ne bi smelo biti. To, ali pridemo domov z odprtimi očmi in z odprtim srcem, je odvisno od nas. Zgodbe pogumnih ljudi, članov družin v oddaji, me navdihujejo in verjamem, da bodo zgodbe pogumnih družin navdihnile tudi gledalce. Izbrane družine so uspešne, ker se imajo rade in se tega vsak dan zavedajo. Vsi vemo, da je za polne družinske odnose treba 'delati', veliko pa je takih, ki morda ne vemo, kako. Zame je to velik izziv, ker se zavedam, da s sinom in z možem trenutno preživim premalo časa. Družine, ki jih gostim, me opominjajo, kako pomembno je, da smo skupaj.

Pravite, da ne preživite dovolj časa s svojo družino. Koliko pa imate časa zase?

Pogosto se vozim iz Novega mesta v Ljubljano ali še kam dlje v naši lepi deželi. To je čas zame. Med vožnjo poslušam glasbo ali v tišini prisluhnem sebi. Vožnja je zame meditacija. Tudi jutra so moja. Vstanem pred fantoma in imam pol ure le zase, ki jo izkoristim za jogo. Takrat ulovim svojo dušo. Pozneje se mi pridruži sin, ki včasih z mano dela vaje ali pa mi prepeva. Obiskuje popoldanski vrtec in tudi mož dela večinoma popoldne, zato je dopoldan, ki je zame deviški del dneva, čas za nas. Trenutno nimam dovolj časa ne zase ne zanju, vendar vem, da me kmalu čaka naše skupno poletje. Tega si ne pustim vzeti. Naučila pa sem se hitreje sprostiti tudi v divjih časih in pri tem mi je zelo pomagal sin. On me na pristen, spontan način prisili, da sem v trenutku. Kot otroci vedno so. Le dovoliti si moramo, da jim vsaj kdaj pa kdaj sledimo.

Ste pred njegovim rojstvom želeli imeti vse pod nadzorom?

Doživela sem dva spontana splava. Takrat sem se začela zavedati, da ni vse odvisno od mene. Potrudim se pri stvareh, na katere lahko vplivam, nekatere stvari pa preprosto spustim. Kljub težavni nosečnosti s sinom je bilo to najlepše obdobje v mojem življenju. Takrat sem se verjetno edinkrat res ustavila. Nosečnost me je naučila zaupanja. Ko sem kljub težavam takrat na ekranu zagledala bitje njegovega srca, sem začela zaupati življenju. To še zdaleč ne pomeni, da vse prepuščam vesolju ali kakšni nevidni sili, vendar v določenih trenutkih čutim, da ni vse odvisno od mene, in takrat se prepustim.

Ste zaradi spontanega splava začeli bolj ceniti družino, ker ste spoznali, da imeti otroka ni samoumevno?

Najbrž, čeprav sta bila že prva otroka zaželena. Bilo mi je zares hudo, da se nama je to zgodilo, moj modri mož pa me je takrat ozdravil z besedami: »Nerojena otroka sta prišla v izvidnico, da sta videla, kako dobra sva in nama bosta poslala krasnega otroka.« Po splavu sem morala žalovati in najti mir. Zdaj pravim, da imava 'svetlobka', ker me sinek res polni s svojo nalezljivo radostjo. In ni edini. Opazujem njegove prijateljčke, kako zanimivi otroci so, vsak zase svet v malem, vendar je odvisno od staršev, ali to pri otrocih spodbujajo, jih spoštujejo, so z njimi zares.

Verjamete, da je za družino nujno treba imeti otroka?

Ne. Midva sva bila krasna družina tudi prej, preden sva imela otroka. Dobra dvojina je temelj dobre družine. Če midva ne bi imela dobrega odnosa, se najbrž ne bi odločila za otroka. Priznam pa, da ni vedno enostavno. Včasih se mi zdi, da sem dobra mama, nisem pa najboljša žena. Tega se zavedam, zato se trudim in spreminjam. Nobena stvar ni več tako pomembna, da bi zamudila iskren pogovor s svojim možem.

Z možem sodelujeta tudi na ustvarjalnem področju. Kako sodelovanje vpliva na vajin odnos?

Veliko delava skupaj. Pogosto delava ob večerih in koncih tedna, ko se ljudje zabavajo, ker s svojimi dejavnostmi skrbiva za zabavo in prosti čas ljudi. Doma imava snemalni studio, snemava didaktične spletne igre, interpretirava določene vsebine, bereva zvočne učbenike in pripravljava pravljične večere za odrasle. Najino sodelovanje je za oba izziv in včasih se tudi koristno spreva. Sodelovanje na ustvarjalnem področju naju poveže tudi na drugih ravneh. Ne samo kot partnerja, temveč tudi kot ustvarjalca.

Kdaj ste odkrili, da bo vaše delo povezano s knjigami in zgodbami?

V otroštvu sem bila prepričana, da bom veterinarka, dokler mi moje ljube muce ni povozil avto. Nikdar ne bom pozabila občutka njenega praznega telesca na rokah, takrat sem vedela, da veterina ni zame. Želela sem postati tudi knjižničarka ali pisateljica. Toda ko sem se začela družiti z mojstri besede, sem izgubila vero v to, da sem sposobna postati pisateljica, zato sem v sebi ostala knjižničarka. Danes veliko sodelujem s knjižnicami, opogumila sem se tudi za pisanje knjig. Knjige so bile zame že od nekdaj zelo pomembne. V prvem razredu osnovne šole sem morala na operacijo žrelnice in ponoči sem ostala sama, saj je bil to čas, ko smo bili v bolnišnici še brez staršev. Strah me je bilo in imela sem občutek, da stene lezejo name. Pri sebi sem imela knjigo Ptiček brez kljunčka, ki sem jo celo noč brala v mesečini in ta je odgnala moje strahove. Danes, ko pripovedujem pravljice za odrasle, se mi ljudje zahvalijo, ker jih pravljice popeljejo v drugi svet. To je bistveno, saj tudi preusmeritev pozornosti sprošča tesnobo.

So vas starši navdušili za branje?

Imela sem lepo otroštvo, saj smo redno hodili na morje in smučali, vendar nismo brali skupaj. Deset let starejši brat je poskrbel, da sem poslušala pravljice na kasetah in ploščah. Še danes se spomnim bratovih rok, ko je položil ploščo na gramofon. Od nekdaj so me privlačile zgodbe. Imela sem krasnega soseda, ki je v vojni izgubil nogi, bil je veliko doma in je pripovedoval čudovite zgodbe. Ime mu je bilo Jože, vendar sem ga klicala ata. Pogosto me je spraševal, kaj berem, in pri njem sem obnavljala zgodbe, kar mi je zelo koristilo.

Kaj se vam zdi pomembno pri vzgoji?

Hvaležna sem, da je bil moj oče strog in me je naučil discipline. Takrat sem mislila, da imam najbolj nepoštenega očeta na svetu. Zdaj vem, kako pomembno je bilo, da mi je znal postaviti meje. Meje so varnost. Otrok jih potrebuje. To vidim tudi pri svojem otroku, ki začne meje premikati samo takrat, ko jih nima in potrebuje njihovo potrditev. Mislim, da je to potrditev njegove varnosti. Seveda je pomembno, da ne obstajajo samo meje, temveč tudi objemi, zaupanje in spoštovanje. Otroka je treba spoštovati.

So vas starši spodbujali pri razvijanju svojih potencialov?

Nista me omejevala. Čeprav se oče ni vedno strinjal z mano, mi je vedno pustil priprta vrata za uresničevanje želja. Če sem bila vztrajna, jih ni zaklepal. Rekel mi je, da če si nekaj resnično želim, naj to storim. Mama pa je bila vedno obliž za vse zapletene stvari. Še vedno je. Ko sem v gimnaziji dobila slabo oceno, sem tekla domov in jo v solzah poklicala v službo. Njen slavni stavek je bil: »Ne skrbi, saj boš popravila.« Danes sva resnični prijateljici. Potolaži me že s tem, da me posluša, da je tam. Moj mož je podoben. Ob sebi imam krasne ljudi, ki me znajo pomiriti.

Se znate pohvaliti?

Zdaj se znam. V naši družini tega ni bilo, temveč je bila tipična slovenska uravnilovka. Stavke: »Znani ljudje so nesrečni ljudje. Kaj bodo pa drugi rekli? Zlata sredina ...« sem pogosto slišala. Zdaj nimam več težav s pohvalami. Vem, kaj naredim dobro in kaj vse moram še izboljšati. Moj profesor plesa je govoril, da je vedno prostor za izboljšanje. Čutim, da bi lahko vsak pogovor, prireditev ali delavnico vodila še bolje. Toda zame je najbolj pomembno, da se sogovorniki počutijo varno. Podobno je z udeleženci delavnic nastopanja, ki jih vodim. Varnost in izziv hkrati, to morajo občutiti, potem sem opravila svoje delo dobro. Ljudje namreč povemo več stvari, kadar se počutimo varni. Upam, da bo tako tudi pri oddaji DNK. Življenje me je namreč naučilo, da mi ponudi najboljše zgodbe, kadar sem z ljudmi pristna in ko imam odprto srce.

besedilo: Danaja Lorenčič // fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik

Priporočamo