Ob prvi obletnici smrti slikarja in scenografa Damijana Cavazze so v koprski galeriji Meduza in Gledališču Koper odprli razstavi Neznosna lahkotnost ustvarjanja, kjer so na ogled izbrana umetnikova dela iz zasebnih zbirk, ki doslej javnosti niso bile predstavljene.
Med četico raznolike medijske ustvarjalnosti vseh Cavazzovih smo nekakšno notranjo nemirnost in vidno bolečino, ki se je zarezala globoko v njegovo dušo, na razstavi, polni spominov, opazili pri Damijanovem bratu dvojčku, odličnem gledališko-filmskem igralcu Sebastijanu Cavazzi, ki se po videnem očitno še ni sprijaznil z vsakodnevno odsotnostjo nekoga, ki je bil kot on.
»Dvojčki si pač kažemo ogledalo. Zato zdaj živim. Ni dneva, da ne bi pomislil na to in bil v stiku s tem. Dajo je vesel, da se vračam nazaj k sebi. Ker on nikoli ni šel stran od sebe, tako v kreativnem kot v osebnostnem smislu. V času, ko se je poslavljal od nas, sem bil na čustvenem vlaku smrti, na katerem sem šel čez vse: od jeze do občutka krivde, bolečine, čez kar sem v življenju že šel, ampak stokrat bolj intenzivno. On je v meni. Za vedno,« je po večmesečnem medijskem molku v zelo emotivnem tonu v enem od nacionalnih dnevnikov razkril Sebastijan.