Kamenko Kesar: "Moški in ženske smo si bolj podobni, kot si upamo priznati"

Če bi moški vedeli je nova knjiga avtorja Kamenka Kesarja. Prepričan je, da če bi moški vedeli  kaj imajo ženske rade, bi jim bilo v življenju nedvomno lažje, mogoče celo obema spoloma.  Avtor se s svojo tretjo humorno knjigo Če bi moški vedeli podaja po poti svojih prigod odraščanja v moškega, in žensk, ki so mu stopile na pot. Povsem iskreno, kot zna le on.

Ali sedaj veste?

Ne. (smeh) V knjigi sem samo zbral trenutke in situacije v katerih sem se znašel in nisem vedel kako pravilno odreagirati. Ponovil sem vaje. Nisem pa zaradi tega nič pametnejši. Še vedno se učim, še vedno veliko stvari ne razumem.

Kaj pa ženske. Kaj bi morale ženske vedeti? Konec koncev, se tudi ženske ves čas trudimo ugajati moškim?

(smeh) Tega nisem opazil. Moški in ženske smo si dosti bolj podobni, kot si večina upa priznati. Meni bi bilo zelo ljubo, če bi ženske vedele, da tudi moški v resnici prav tako potrebujemo varno okolje. Kako do tega okolja priti, je seveda malce drugače, kot pri vas. Tudi mi moramo vedeti, da če se odpremo, če se pogovarjamo in se ženskam zaupamo, to ne bo čez leto ali dve oziroma nikoli eskaliralo v tisto: 'Ej saj si rekel.' Tu smo dosti bolj občutljivi in zahtevni, kot ste ženske. Če imamo to varnost (govorim iz lastnih izkušenj in izkušenj prijateljev), se veliko lažje odpremo in odnos res lepo steče. Če pa kdaj dobimo to nazaj, se pa hitro vrnemo  v svojo 'gražo in klet'. Pot nazaj je težka. 'Glej, dobro vem, kaj si storila z informacijo, ki sem ti jo zaupal, ko sem se ti odprl.' Res veliko več se govori o tem, kako bi se moški morali obnašati do žensk, ne pa tudi obratno.

Čeprav knjiga nosi naslov Če bi moški vedeli, se mi zdi, da je knjiga napisana za ženske?

Res je, iz knjige lahko tudi ženske razberejo veliko stvari, kako bi v danih situacijah lahko odreagirale. Skrita poanta knjige razkriva moje težave in probleme in kako lepo bi bilo, če bi tudi ženske razumele, da sem jih imel.

Razkrivanje intime odnosov ni ravno slovenski hobi, vi pa ste storili ravno obratno. Kako na vas sedaj gledajo prijatelji, bivše partnerice ali npr. prodajalka v lokalni trgovini, ki knjigo prebere?

A zelo iskreno? Popolnoma vseeno mi je. Prvič, ker seveda ne razkrivam stvari, ki jih imava z Alenko zase in so samo najine. Če pa npr. pišem o seksu, pa  mislim, da to ni nič takšnega. Poglejte, osem milijard nas je na svetu, nekdo je moral tudi seksat. Ali kaj? Če govorim o nekih stvareh, ki so tukaj, oziroma prisotne v vsakdanjem življenju, zame to ni razkrivanje intime. Če pa nekdo to vidi kot intimo, pa ima mogoče sam težavo s tem in to pač tako vidi. Vse to, kar je splošno prisotno v odnosu med partnerjema, se meni ne zdi intima.

Res je. V knjigi so predstavljene situacije, o katerih se ženske v ženski  družbi tako ali tako pogovarjamo med seboj. In vi moški tudi, kajne?

Ne. Ravno zato mogoče moški mislijo, da odkrivam neko veliko intimo. Mi moški se nikoli v moški družbi o tem ne pogovarjamo. Seveda se pogovarjamo, ampak že zdaleč ne tako poglobljeno kot ženske, v smislu razkrivanja intime. Ko se sam včasih znajdem v samo ženski združbi in se te spozabijo ali pa sploh pozabijo, da sem tam, in so v svoji debati povsem sproščene, se zavem, da ne bom uspel nikoli napisati knjige in zajeti toliko vsebine, kot jo je mogoče najti v ženskih pogovorih. Niti blizu ne pridem. To je razkrivanje intime (smeh). Mogoče zato, ker se gibljem v družbi žensk in ne punc. To so ženske z izdelanimi karakterji, postavljene ženske. Lahko priznam, da sem že osvojil posebne tehnike, kako gledati stran in se delati, da pogovora ne slišim (smeh). Moja knjiga je zelo nedolžna, ne gre za razkrivanje neke blazne intime. Ni pa skrivnost, da z ženo seksava. Kdo pa ne? No upam, da da. (smeh)

Knjiga nosi naslov, ki je zelo priročniško obarvan in vendar k odnosom in težavam, ki ste jih imeli pristopate na humoren način. Zakaj?

Priročnik nikoli ni bil opcija. Ker na tem področju nisem ne šolan ne izučen. S svojimi izkušnjami težko dajem nasvete. Jaz lahko povem svojo zgodbo. In če lahko nekdo v tej zgodbi najde nasvet zase, toliko bolje. Zakaj humor? Prvič, humor mi zelo leži. Drugič, humor mi omogoča, da sem kreativen. Kako napisati nekaj, kar bo izzvalo nasmeh na obrazu nekoga drugega. Ugotovil pa sem tudi, da moram čustveno prebavit to, kar se mi je zgodilo, da lahko pišem o tem. Če tega ne prebavim, lahko hitro zapadem v neko grenkobo. Lahko se šalim o tem, a ta šala se čuti, nehote pametujem in se postavim na eno ali drugo stran. Enostavno mi paše ta stil, kratke zgodbe, hiter preobrat. Paše mi, ker se lahko šalim na svoj račun. Humor je lahko tudi obramba. Če bi zares pisal priročnik in bi se nekdo na to odzval s komentarjem: 'Glej ga idota', bi me to lahko prizadelo. Priročnik je resna stvar, to pa je moja zgodba. In kaj si nekdo misli o vsem tem in meni, mi res ni pomembno.

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord