Tijana Zijanić, režiserka: "Skrajna neprilagojenost se kaže pri ženski, ki izstopa iz okvirjev družbe.”

Že več kot 20 let delate v filmu, v tem času ste filmski poklic okusili z vseh mogočih zornih kotov. Kdaj se je porodila ideja o celovečercu?

Ideja o celovečernem filmu je živa še iz mojega otroštva. Že zelo kmalu sem izrazila željo po tem, da bi študirala filmsko režijo, na koncu sem se odločila za gledališko. O samem poklicu sem kot otrok imela precej romantične predstave. Takrat ne veš ničesar o kratkih filmih in serijah, ki jih moraš posneti, preden prideš do celovečerca. Prepričan si, da po končanem študiju že primeš za režisersko taktirko in posnameš celovečerca. Kakšna zmota!

Kar naenkrat se leta obrnejo, znajdeš se na pragu 50. let in dobiš prvenec. A ne pritožujem se. Po vseh teh letih sem pridobila dovolj znanja in zrelosti, da sem se lotila projekta. Nekateri čakajo leta in leta, a ne dočakajo. Za film potrebuješ potrebno prakso in izkušnje, saj gre za precej finančno zahtevno umetnost. Z vsakim projektom zoriš in rasteš. Film je projekt, ki zahteva veliko podpore in dodat­nega znanja. Že za zelo nizkoproračunski film potrebuješ približno sto tisočakov. Tako se lahko znajdeš pred težko odločitvijo, boš kupil stanovanje ali vzel posojilo za film. Slovenija je mala država, možnosti za vajo pa je posledično le malo. Ko tako dobiš priložnost, ne smeš zasrati!

Ste izkušena gledališka režiserka. Kakšen izziv vam ponuja gledališče, kakšnega pa film?

Oba sta mi pri srcu, ker gre za skupinsko delo, za težnjo k skupnemu cilju. V gledališču je ekipa pogosto manjša in bolje organizirana, gledališče pa je tudi bolje financirano. Pri delu imaš več miru. Film je po drugi strani precej bolj tehničen, pogosto je več vpletenih, kar prinese več hektike in hitrejši tempo dela. Od scenarija do filma običajno traja več let, kljub dolgemu časovnemu obdobju pa si ves čas prepričan, da se mudi, saj vsak dan drago stane. Tako filmu kot gledališču pa je skupna želja po tem, da poveš zgodbo. Želiš mu dati svoje barve.

Ne moremo mimo naslova. Prasica - slabšalni izraz za žensko. Zakaj beseda, ki je še vedno neke vrste tabu pri nas? Beseda, ki ni za otroška ušesa?

Z naslovom smo imeli kar nekaj dilem. Na začetku je bil naslov Nimamo jajc – imamo pa škatle zanje. Delavni naslov je bil Eva, in prvo vprašanje, ki smo ga dobili, ko smo film prijavljali, je bilo povezano z naslovom. Bruhnila sem v smeh. “Če je pa težava samo naslov, potem bomo pa že uredili,” sem bleknila. Naslov je bil tako v zraku vse do zadnje montaže. Izmenjali smo si nešteto e-mailov, scenaristki naslov ni bil preveč ljub, meni pa. Na začetku je bil naslov le Prasica, potem je prišla spodbuda, da ga malce zmehčamo.

S tem, ko žaljivko večkrat ponoviš, jo razvrednotiš. Na ta način je mogoče doseči tudi spremembe v družbi. Ženske so hitro ožigosane kot prasice, tako od žensk kot tudi moških. Moški pa bo za isto stvar lahko označen za frajerja. Veste, z leti bi rada postala čudakinja v spalni srajci, z gubami in šminko na obrazu bom pihala cigaretni dim nekje v središču Ljubljane.

Zasledila sem, da je bilo Prasica nekaj časa tudi vaše geslo za računalnik.

Res je, še danes je. Kar čakam, da mi nekdo vdre v računalnik, glede na to, da sem to omenila že v nekaj intervjujih. A to ni kaj dosti povezano z naslovom. Geslo je prišlo iz vzgiba med ločitvijo. Takrat sem bila pogosto označena za prasico, in ko sem tako potrebovala novo geslo, sem si rekla, pa naj bo prasica.

Dejali ste, da želite iz besede prasica narediti to, kar sta Goran Vojnović in Magnifico iz besede čefur. Mislite, da bo šlo?

Dokler Magnifico ni izdal komada Kdo je čefur, so me zmerjali s čefurko, po komadu pa sem se za čefurko označila kar sama. Marsikaj se je spremenilo za nas čefurje. V osnovni šoli so nas vse po vrsti zmerjali z Bosanci, ne glede na to, od kod si prihajal. Potem v 90. letih se je prijela beseda čefur, ki pa je s komadom dobila boljši prizvok. Nekaj takega bi radi dosegli s prasico. Ne pričakujem pa, da bom spremenila svet. Prepričana sem, da imam pravico, da povem, kako ga vidim sama. Pri svojem delu želim biti iskrena, ne želim, da me omejuje strah pred tem, da bi se komu zamerila.

Še beseda o neprilagojenih. Beseda mi je padla v oči, ko sem prebirala vaše številne intervjuje. Gre res za neprilagojene ženske ali je to samo pojem, ki so si ga izmislili moški? Kdo je neprilagojena ženska? Kaj jo definira?

Skrajna neprilagojenost se kaže pri ženski, ki izstopa iz okvirjev družbe. Veste, prepogosto pozabimo, da v Švici ženske še za časa mojega rojstva niso imele volilne pravice. Jugoslavija je bila pri tem precej bolj napredna, ženske so volilno pravico dobile takoj po drugi svetovni vojni. Vse odtlej smo baje dosegle enakopravnost. V zadnjih 100 letih se je na tem področju marsikaj dogajalo in se tudi še bo. Na nekaterih področjih pa se premikamo vzvratno. Zadnjič sem se znašla v pogovoru o tem, zakaj ženske vemo, kakšen je moški, ti pa se tega ne sprašujejo za ženske. Ker se jim preprosto ni treba prilagajati. Svet je podrejen moški logiki.

V zadnjih letih so številne igralke v intervjujih razkrile razočaranje nad tem, da so glavne močne vloge v velikih zgodovinskih delih moškega spola. Kaj pravite na to?

Seveda, se strinjam, z novimi deli se to na srečo spreminja. Zanimiv je že podatek o tem, kakšnega spola so igralci, ki jih letno sprejmejo na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Od prostih desetih mest jih sedem zasedejo moški, tri pa ženske. Vsaj nekoč je bilo tako. Drugi podatek pa razkrije, da se na igro prijavi tudi do 200 ženskih igralk, in pa le 20 moških.

Tako kot veljajo stereotipi za ženske, veljajo tudi za moške. Ženska izhaja iz izkušenj in tako najde način, da se izrazi. Trenutna situacija v Ukrajini je grozljiva. Ženske in otroci bežijo, moški ostajajo na bojiščih. Kaj pa če ne verjamejo v vojno? Naj ostanejo lojalni družini ali državi? Kdo jih bo pogrešal bolj? Svet še zdaleč ni enostaven. Kot otroci smo se učili o drugi svetovni vojni in bilo nam je jasno, da je vojna slaba. Ko je vojna prišla tudi nad Jugoslavijo, nisem mogla razumeti. “Pa kako ne vedo, da je vojna slaba,” sem se kot mlado dekle spraševala. Da je vojna spet blizu, zveni kot slaba šala. Jaz pa se sprašujem, kje smo zabredli?!

Danes družabna omrežja igrajo ključno vlogo. Kako aktivni ste? Kakšen je vaš odnos?

Imam Instagram pa tudi Facebook. Vem, čemu so ta omrežja namenjena, čustveno pa se ne želim vpletati. Facebook je sploh ustvarjen za mojo generacijo. Na spletu delim predvsem svoja politična prepričanja in projekte, ne objavljam pa, kaj jem in kod hodim. Na Instagramu boste našli predvsem fotografije ljudi, ki so mi blizu. Zadnjič sem zaradi promocije Prasice objavila celo dva Storyja. Kot režiserki pa mi ni treba delati PR-js, sploh se mi zdi, da je bilo o Prasici že toliko povedanega, da sem že sama sebi zoprna. (Smeh)

Če se ne motim, ste mati štirih otrok. Štirih. Tole bo zvenel kot hud kliše, ampak sama pri enem ne vem, ali mi bo uspelo ogledati si film, kaj šele, da bi ga posnela?

To je problematika enega otroka. Ko sem imela prvega, nisem razumela, zakaj bi kdo imel kakšnega več. Kako zdržiš to? Hitro sem dobila še drugega sina in takrat sem šele dobila odgovor na to vprašanje. Kot starš dveh precej manj kompliciraš. Gre za fokus dveh staršev, ki neprestano visita nad otrokom. Sama se nikoli nisem dojemala kot zakomplicirana mama, pri dveh pa sem uvidela, kako sem si zapletal stvari pri prvorojencu. Otroci so moja brezpogojna ljubezen, očitno sem jo še kako potrebovala. Lepo je. Velikokrat težko, a je lepih trenutkov nepredstavljivo več.

Besedilo: Sandra Bratuša // Fotografije: Saša Huzjak

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču