Ko se osvobodi oklepa podobe, ki mu ga rada navaja družba, se nas njegova gan- ljiva zgodba dotakne bolj, kot smo pričakovali, je zgodba o neuresničenih sanjah, kritikah družbi, družinskih odnosih in temačnemu obdobju, ki ga pušča za seboj.
Po dvoletnem premoru in rasti na osebno- stnem področju ste nas zamajali z družbeno- kritično pesmijo Betonska džungla, ki kaže vrednote,zanemarjenih s strani družbe. Katere ste imeli v mislih?
Vsaka moja pesem ima posebno sporočilo, najsi bo to ljubezensko, družbenokritično, o kriminalu ... So realne, so tiste, ki jih ljudje želijo slišati. Ne pomeni, da delam le to, kar si želijo, vidim pa, katere dobijo boljši odziv. Teh se poskušam držati. Žalostno je, kako so se v današnjem času spremenile vrednote, nekdaj še z nekim pomenom. Znanje pa družina in prijateljstvo, spoštovanje, odgovornosti in ljubezen. Vse se vrti okoli denarja. Ta materialističen način življenja vsem kar malo zleze pod kožo. Je pa res, da so mlajše generacije vzgajane drugače. Moralnost se izgublja.
Vas je 'vzgajala' košarkaška družba, povabljeni ste bili celo v reprezentanco. Kako velike so bile sanje?
Res je, tudi štipendijske ponudbe tujih šol so priha- jale. Odločitev, da ostanem doma, je posledica težke družinske zgodbe v tistem času, ločitve staršev. Sem pa kmalu doživel poškodbo – počila je trebušna mišica. Trenerji na nas niso gledali kot na posameznike s prihodnostjo ali na to, ali bomo pri tridesetih lahko normalno hodili – pomembno je bilo doseganje cilja.
Kako močno ste bili čustveno vpleteni v ločitev?
Družina v puberteti pomeni ogromno, zlasti če si tako čustven kot jaz. Očeta smo ujeli v razmerju s sodelavko, s katero je pozneje dobil otroka, a tudi takrat se ni želel odseliti in ločiti. Želel je imeti navzven popolno, srečno družino.
Kolikor vem, ste stike z njim nato prekinili. Se je vajin odnos spremenil v času prodiranja na slovensko glasbeno sceno?
Videl je uspehe, želel priti v stik in zgladiti odnose. Uspelo nama je zgladiti stare zamere, vendar nisem čutil potrebe po nadaljnjem ohranjanju stika. Težko je pozabiti, se obnašati, kot da preteklosti ni bilo. Želel je izkoristiti moja poznanstva in morda je bila zgolj korist, in ne slaba vest razlog, da se je želel vrniti v moje življenje.
Tudi vaš odnos do varanja je neprizanesljiv ...
Ravno zato sem bil do vseh deklet iskren, čeprav mrgoli govoric, da sem ženskar. Mnogo ljudi ne ve, da sem imel v preteklosti nekaj resnih zvez, skritih očem javnosti. Ne želim, da se nekdo vmešava v moje ljubezensko življenje. Eno je intima, drugo ljubezen- ski komadi in življenje na sceni.
Mislite, da zaradi iskrenosti izstopate in postajate zgled današnji mladini?
Ne pretvarjam se, repam, kot govorim, ne oziram se na lepe besede in uporabljam kletvice. Sem to, kar sem.
Sicer pa se že štiri leta odrekate alkoholu, če se ne motim. Vas je družba zaradi tega kdaj gledala postrani?
Ravno nasprotno, občutek imam, da so ljudje to še bolj spoštovali.
Občutek imam, da sami največ spoštovanja gojite do mame ravno zaradi pomanjkanja očetovske figure v otroštvu. Je vaša največja oboževalka?
Ne ravno, vsaj kar se glasbe tiče. (smeh) Posluša jo, vendar je zaradi tolikšne generacijske razlike ne razume popolnoma. Na splošno se starejše generacije težko poistovetijo z menoj, ker doživljajo in čutijo drugače. Je pa od nekdaj učila, da sta pomembna dobrota človeka in to, da sem zadovoljen s seboj. Da odhajam spat mirne duše. Bo že držalo – najboljše počivališče je mirna duša.
Uteho najdete tudi v rapu ...
Drži. Z rapom so me vzgajali Klemen Klemen ter Murat in Jose. To me je že zgodaj privlačilo. Mno- go ljudi ne ve, da sem kar šest let igral klavir, pred kratkim sem celo začel nadgrajevati glasbeno znanje z vajami solo petja. Glasilke imajo dober spomin, za seboj imam že več kot mesec vsakodnevnih ur solo petja. Veste, kako je z glasbo ... Z njo moraš biti v toku, s tem, kaj je priljubljeno in kaj se posluša. V vsaki stvari je treba napredovati, ne moreš deset let delati enako in govoriti, kako se časi spreminjajo. Publika se spreminja in z roko v roki tudi njihova pričakovanja. Želim se modernizirati. Želim ponuditi več, dodano vrednost. Od kod boste črpali nav- dih zanjo? Zdajle sediva v kavarni, vi pijete sok, jaz imam skodelico kave. Morda bo prišla natakarica in nekaj polila. Ni treba, da se ideje povezujejo, veliko stvari je, vzbujajočih asociacij in inspiracij. Ni treba, da se vse dogaja iz mojega življenja. Veliko je bilo ponudb drugih glasbenikov glede pisanja pesmi, a težko se je postaviti v tujo kožo. Se pa kot glasbenik poskušam dotakniti vseh področij, tudi aranžmaja, produkcije, izbora inštrumentov ter melodij. Sodelujem v celo- tnem procesu. Fasciniral me je ulični gangster slog, katerega sveta sem bil tudi sam deležen nekaj časa.
Vas ta obsoja, ker ste ga 'zapustili'?
Vsak spoštuje odločitev, da sem sam svoje sreče kovač. Spoštujem vsakega, ne glede na to, s čim se ukvarja. Če je dober do mene in premore spoštova- nje, je to veliko. Saj se ne pogovarjamo o poslu. Vsak se bori po svoje in poskuša najti mesto v svetu.
Je pa to slovenska glasbena scena izredno nehvaležna do uporniškega mišljenja.
Scena je izredno necenjena. Zlasti glede hiphopa in rapa. Pri tem nastane problem – moj način izgovar- jave in kletvice, ki se seveda lahko cenzurirajo – in največji razlog, zakaj me ne predvajajo. Pa saj tudi drugih ne. No, saj se tudi zgoščenke ne prodajajo več. Razlog, ki me je prisilil k razmišljanju, da storim korak naprej: lačen sem novega napredovanja. Usmerjam se na Balkan, ki prinaša mnogo večji doseg – srbščino razumejo tudi Slovenci, Hrvati, Makedonci in Črnogorci. S tem si širimo obzorja, lažje se preživljaš. Sodelovati z glas- beniki takšnega kova omogoča nastopanje po celotni evropski diaspori, do Dubaja in Avstralije. Tam se srbsko govoreči posamezniki združujejo, obiskujejo lokale, kjer se predvaja domača glasba, iz rojstnih krajev. Skratka, želim večje, boljše odzive. Želim, da me cenijo.
Je to dosmrtno poslanstvo?
To je delo, ki izpopolnjuje, drugim pa polepša dan, večer, morda življenje. Ni lepšega trenutka od tistega na odru – pod teboj 500, dva tisoč, deset tisoč ljudi, ki dihajo z besedili in so veseli, da te vidijo. In to je namen, zaradi katerega sem na svetu.