Challe Salle in Yvonne Srdoč: "Ko sva se spoznala, sem bil pravzaprav na dnu"

Prihodnje leto bi zelo rada zanosila, vendar se zavedata, da bo čas naredil svoje. (foto: Foto: Aleksandra Saša Prelesnik) Foto: Aleksandra Saša Prelesnik
Vir: Story
30. 1. 2022

Challe Salle pravi, da uspeh ni naključje, ampak kombinacija trdega dela in odrekanja. Priljubljen glasbenik vsekakor uspešno hodi po začrtani poti, ob strani pa mu stoji partnerica Yvonne Srdoč.

Challe ali Saša – kako naj vam rečem?

Saša: Največ ljudi me prepozna pod imenom Challe, zato mi je nekako ljubše, če me kličejo tako. Kadar pa je pogovor oseben, ko se z nekom spoznam zunaj glasbenih voda, mi je ljubše Saša. Ime Challe je postalo nekakšen brand, je pa zanimivo, da vseeno večina ve, kako mi je ime v resnici.

Yvonne, kako ga kličete vi?

Yvonne: Saša. Včasih tudi kar Salle, ampak verjetno zato, ker mu tako reče njegova sestra.

Saša: Ja, tudi prijatelji me včasih pokličejo Salle. Mama me je sicer nekaj časa klicala Sašo in zgodba pelje nazaj v otroštvo. Enkrat sem iz vrtca prišel slabe volje in jo vprašal, zakaj imam dekliško ime. In še danes me od takrat kliče tako, čeprav mi je ime Saša potem hitro spet postalo všeč.

Challe Salle

Obstaja stvar, o kateri se absolutno ne strinjata?

Saša: V zvezi je ogromno stvari, glede katerih se strinjaš ali pa ne. Ključne stvari, prek katere ne bi mogla, ni. Vedno najdeva kompromis ali rešitev, da lahko normalno funkcionirava. V zvezi sta vedno dva in partnerja moraš sprejeti takšnega, kot je. Do zdaj nisva imela večjih nesoglasij, ker sva si v resnici tudi precej podobna, po drugi strani pa tudi različna. Imava skupne točke in podobne poglede na svet. Če se glede česa ne strinjava, pa si znava to tudi povedati. (smeh)

Strinjata se glede ustvarjanja družine, saj o tem tudi javno govorita, kajne?

Saša: Zagotovo.

Yvonne: Prihodnje leto bi zelo rada zanosila in trudila se bova, da bi uspelo. Najprej sva si želela zagotoviti varnost in poskrbeti, da sva oba samostojna. Enostavno mora priti pravi čas. Ne želim si, da jutri dobim otroka, njega pa recimo ne bo doma, ker bi bil ves čas na nastopih. Želim, da sva vključena oba.

Saša: To, da bova imela otroka, še ne pomeni, da jaz ne bom več nastopal.

Yvonne: Ne, seveda boš! (smeh) Ampak mogoče manj.

Saša: Yvonne je prišla iz Hrvaške in potrebovala je nekaj časa, da se je prilagodila na Slovenijo. In tudi na življenje z mano, saj je to za oba najbolj resna zveza do zdaj. Želela sva se ravnati po starem reku: Najprej štal'ca, potem pa krav'ca. Imam svoje podjetje, službo, ona pa na tem področju še ni vsega uredila. Na fakulteti ji še manjka nekaj predmetov in diploma, ima pa dobro službo. Izpite opravlja izredno in zdaj sva tukaj, čas je, saj imava vse to urejeno. Star sem 30 let in res si želim otroka, ona pa pri svojih 28 letih čuti, da je pripravljena. Zdravnica ji je na pregledu dejala, da njeno telo cveti in da ima vse možne simptome, ki kažejo, da si želi otroka.

Yvonne: Kot nekakšen materinski nagon.

Saša: Zgodilo se bo, ko se bo zgodilo. Ne želiva preveč siliti. Želim sodelovati pri vzgoji otroka, in ko bo rodila, se bom trudil pomagati. Vendar pri tem ne bom zapostavljal kariere, si bom pa vzel čas za otroka, partnerico in družinske zadeve.

Yvonne: Otroke imam zelo rada in vedno čutim nekakšno posebno povezanost z njimi. To se je pokazalo še posebej zdaj, ko je rodila njegova sestra. Zdi se mi, da je njegova nečakinja Izabela resnično vplivala nanj.

Iz ust ste mi vzeli naslednje vprašanje. (smeh) Saša, postali ste stric. Kako vse skupaj vpliva na vaše doživljanje in želje?

Saša: Ko postaneš stric ali teta, dobiš lep vpogled v to, kako je vse skupaj videti. Dobiš še večno motivacijo. Sicer vidiš, da je veliko dela, ampak da je tudi zelo lepo. Zame je ustvarjanje družine smisel življenja. In odkar imava nečakinjo, še bolj uživava v tem in se učiva. Moram se pohvaliti, da sem že nekajkrat zamenjal pleničko, ampak tudi videl, da Yvonne obvlada situacijo. (smeh)

Kako je opazovati partnerja v očetovski vlogi?

Yvonne: Vsakič, ko ga vidim, se stopim. Želim si, da bi tudi midva čim prej postala starša. Dejansko ga pred tem še nisem videla z dojenčkom, in to, kako se gledata, mi je res prisrčno.

Saša: Vsakič, ko se vidimo s sestro in nečakinjo, mi začne govoriti, da komaj čaka, da bova zibala. (smeh) Res je, da imate ženske že od majhnega željo, da bi imele svojega dojenčka. Že v vrtcu se igrate z njimi ali se oblečete v poročno obleko, saj vam je to nekako prirojeno. Najpomembnejše mi je, da si z Yvonne ustvariva družino, ni pa mi prioriteta, da bi se poročila. Vem, da je njej pomembno, zato bi to naredil zanjo. Kadarkoli so me spraševali o tem, sem povedal, da zame dogodek in podpis papirja nista dokaz ljubezni. Zame so dokaz dejanja. Včasih je bil zakon bolj cenjen, zdaj pa čedalje manj, sploh zaradi vse več ločitev, ki se dogajajo. Tudi jaz prihajam iz ločene družine in vem, kako je. Navsezadnje je pomembno, da se imava rada. Kakorkoli bo, bo najboljše spontano. Le naj bodo otroci živi in zdravi.

Yvonne: Ooo, a zdaj sva že pri otrocih? (smeh)

Saša: Ne skrivam želje, da si želim fantka in deklico. Če najprej dobiva fantka, potem sem svoje naredil, a ne? (smeh)

Yvonne: Ja, ja. Je naredil že celotno raziskavo na to temo, skoraj že magistrsko nalogo. (smeh)

Saša: Leta 2021 smo, nikar ne pozabi. Vse je možno. (smeh) Včasih so se šalili: “Saj ni pomembno, kaj je. Pomembno je, da je dec zdrav.” (smeh) Zdaj pri sestri opazujem, kako je imeti deklico - in všeč mi je.

Yvonne: Se mi zdi, da je takšna posebna ljubezen med očetom in hčerko.

Challe Salle

Sta iz izkušenj opazila kakšno stvar, za katero vesta že zdaj, da se bosta nanjo morala privaditi?

Yvonne: Po mojem mnenju le to, da morava biti vključena oba. Prvo leto je mogoče pomembnejša mami, saj jo dojenček tudi bolj potrebuje. Vendar ji mora ati pri tem zelo pomagati.

Saša: Ko dobiš otroka, se ti spremeni ves svet. Nisi več samo ti in tvoj part­ner, ampak je na prvem mestu otrok. Eno­stavno se moraš prilagoditi. Zame bo prilagoditev težja, saj imam več obveznosti kot povprečen človek, in to ravno zaradi tega, ker se ukvarjam z glasbo. Posledično to prinaša veliko dela. Seve­da se bom na to zagotovo privadil in naredil vse, kar bom lahko. Ljudje pravijo, da ko se spustiš v to, sploh ne razmišljaš preveč. Otrok je tvoja prioriteta.

Yvonne: Kmalu bova morala urediti tudi sobo za otroka, ki je trenutno studio.

Saša: Trenutno živiva v bloku na Vrhniki, v 80 m2 velikem stanovanju, kjer sem odraščal. Želim si, da bi se v naslednjih desetih letih preselili v hiško nekje na samem. Blok mi je všeč, saj tu živim že vse življenje, ampak mislim, da si v hiši lahko bolj fleksibilen. In mogoče bi želel otroku ponuditi to, kar starši niso mogli meni.

Kako si delita gospodinjska pravila? Kdo je boljši kuhar?

Yvonne: Jaz. (smeh)

Saša: Zagotovo Yvonne. Sicer po mojem mnenju najboljše na svetu kuha moja mami, ampak Yvonne je takoj za njo. Ko še ni delala, sva bila zmenjena, da za to poskrbi ona, zdaj pa sva opravila malce prerazporedila. Imava osnoven dogovor, saj si želim, da v tem ni sama. Jaz zlagam posodo v pomivalni stroj, ga vključim in dam ven ter obrišem, prav tako odnašam smeti.

Yvonne: Moja naloga je vse drugo. (smeh)

Saša: Včasih me ni doma ves dan. Pri­znam, da imam odpor do perila in to delam z veliko muko. Dogovorjena sva, da ona poskrbi za perilo, ga pusti na postelji, sam pa si ga zložim v omaro. Če mi ona zloži, potem nič ne najdem. (smeh)

Yvonne: To je res. (smeh) Ima nekakšen svoj sistem. V zvezi ne moreš točno določiti opravil, ker je vsak dan drugačen. En dan imam jaz več dela, drug dan on.

Saša: Nisva takšna, da bi moralo biti vse iz škatlice.

Pravijo, da se največ parov prepira glede izbire glasbe v avtu – je tudi pri vaju tako? Morata ves čas poslušati le njegove pesmi?

Yvonne: Ne, njegove glasbe v bistvu ne poslušava.

Saša: Posluša se samo, če se ujame na televiziji ali radiu.

Yvonne: Takrat smo pa veseli!

Saša: Kadar ustvarim nekaj novega, ji dam skladbo za poslušati. Rad slišim njeno mnenje, ker ga resnično cenim. Le malo je še ljudi, ki so mi blizu, da tako cenim njihovo mnenje kot njeno.

Ali greste na vsak njegov koncert?

Yvonne: Grem, kadar so večji koncerti in če nisem sama. Nisem vedno zraven, saj je to njegova služba in tudi on ni najbolj sproščen, če sem zraven, saj ga potem ves čas skrbi, kje sem in ali sem v redu.

Kateri njegov komad vam je najljubši?

Yvonne: Številka ena je zagotovo Lagano. Ker je njegov njegov prvi komad in ker nastopam v videospotu. Všeč mi je tudi nov komad, saj govori o odraščanju in njegovem življenju. Je bolj čustven, in to mi je zelo všeč.

Sta bila med snemanjem pesmi Lagano že skupaj?

Saša: Ja. Takrat se je ravno preselila k meni, vse je bilo sveže in odvijalo se je res hitro. Režiserka je potrebovala glavno igralko in rekel sem ji, da je moja punca zelo primerna in da se je v preteklosti že ukvarjala z manekenstvom. Vedel sem, da bo lahko odigrala vlogo.

Yvonne: Zato pa ima toliko ogledov – ker jaz nastopam. (smeh)

Saša: To vedno poudari. (smeh)

Challe Salle

Sta že imela kakšne neprijetne izkušnje z oboževalkami?

Yvonne: Dokler nimam razloga biti ljubosumna, ne bom. Ni ti ravno vseeno, ko veš, da tvojemu partnerju pišejo ženske, ki so lepe in postavne, ampak enostavno pomisliš, da je to njegova služba. Karkoli partner počne – je zdravnik, glasbenik ali odvetnik – če bo želel nekaj narediti, bo to naredil. Zato je zelo pomembno zaupanje.

Saša: Igrava na karto iskrenosti in zaupanja. Včasih se tudi šaliva na ta račun – ko prejmem kakšno smešno sporočilo, ji ga vedno pokažem in se smejiva. Ne dogaja se ravno, da bi ženske do mene pristopile v živo, saj so večinoma zadržane.

Če se navežemo na komad Uspeh – kaj je pri vama tisto, kar delata, ko nihče ne gleda in sta na to ponosna?

Yvonne: Rekla bi, da je moj največji uspeh, da sem zamenjala državo in se privadila na Slovenijo. Nihče ne pozna mojega ozadja, kako je bilo, ko sem za sabo pustila družino, prijatelje in službo. Dejansko sem celotno življenje spakirala v kovček in se preselila. To je moj osebni uspeh. Za najin skupni uspeh pa bi rekla, da sva kljub razlikam našla skupni jezik in se naučila, kako funkcionirati skupaj. Od začetka, ko nisva imela nič, in do danes, ko sva ustvarila že ogromno lepega.

Saša: Zame je trenutno največji uspeh to, da sem zdrav. In tudi to, da imam okoli sebe ljudi, ki me imajo radi, ter uspešno zvezo. Pomembno je tudi to, da delaš nekaj, kar te veseli. To sem izpostavil tudi v svoji pesmi – prestati moraš tako pozitivne kot tudi negativne stvari, da si lahko danes tukaj, kjer si. Vem, da Yvonne ni bilo lahko pustiti vsega za sabo, ampak to je naredila, ker je verjela v najino ljubezen in zame je največji uspeh, da imam ob sebi takšno partnerico. Je pa res, da ni samo ona naredila sprememb v življenju, ampak sem se tudi jaz prilagodil. Ponudil sem ji vse, kar sem lahko, uredil, da je imela dobre pogoje, nato pa je s svojim garanjem dobila odlično službo.

Bi lahko rekla, da sta v zvezi že šla skozi kakšno hudo preizkušnjo?

Saša: Že takoj na začetku. Ko sva se spoznala, sem bil pravzaprav na dnu. Nisem imel službe, z glasbo se nisem mogel preživljati in ravno takrat sem imel dveletni premor od glasbe. Imel sem sicer svojo trgovino s športno prehrano, vendar sem tam izgubil nekaj denarja. Kljub težkim časom sem še vedno vztrajal, medtem ko mi je Yvonne stala ob strani. Kmalu mi je uspelo na glasbenem področju in tudi Yvonne se je izšlo tako, kot se je moralo.

Yvonne: Soočila sva se tudi z zvezo na daljavo in res ni bilo lahko.

Saša: Takrat je nastopil trenutek, ko sem ji rekel, da tako ne gre, in jo povabil, da pride živet k meni. Nato je sledila še večja preizkušnja, ko sva se lotila prenove stanovanja. Takrat sva skupaj živela že leto in pol. Osem mesecev, kolikor je trajala prenova, sva se premikala iz sobe v sobo, saj sva morala nekje spati. V tistem času je bilo res stresno in moja kariera je eksplodirala. Samo v enem letu sem imel sto koncertov. Rekla sva si, da če takrat nisva šla narazen, potem je to to.

Yvonne: Dobro je, da imaš v zvezi takšne preizkušnje, saj le tako veš, ali sta za skupaj ali ne. Na neki točki sva imela v denarnici le 8 evrov.

Saša: Res je. Bila sva v resnično slabi finančni situaciji. Bil je petek in do ponedeljka sem čakal na nakazila praktično skoraj brez denarja. Prosil sem jo, ali mi posodi 8 evrov, in to je bilo takrat vse, kar je Yvonne imela, saj je k meni prišla le za konec tedna. Rekel sem, da bom odigral športne stave, da bova lahko šla v kino in takrat sem na srečo tudi zadel. Ves vikend sva se imela fino – šla sva v kino, nekaj spit in pojest. Govorimo o znesku 50 evrov, ampak časi so bili drugačni. Vedno se pošaliva, da če sva lahko preživela z 8 evri, lahko preživiva vse.

Napisala: Živa Avžner // Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik

Nova Story že v prodaji

Story