Ko slišimo ime Tanja Zajc Zupan, naprej pomislimo na citre. Pri Tanji, ki se je rodila v glasbeni družini, so na prvem mestu. Igranja na ta instrument se je začela učiti že pri desetih letih.
V čem se zven vaših citer razlikuje od drugih? Kaj igrate najpogosteje?
Vse je v interpretaciji – različni umetniki ne izvedejo iste pesmi enako. Vsak da vanjo svojo zgodbo, svoja čustva in občutja, ki mu jih zbujata pesem in dani trenutek. Melodijo Cvetje v jeseni sem doslej zaigrala največkrat. Ljudje jo vedno in znova želijo slišati. Ta pesem je tudi najlepša točka na mojih koncertih.
Kdaj je za vas koncert dober in kdaj ste z njim povsem zadovoljni?
Pravi blagoslov je, ko po koncertu slišim dobre komentarje. Zadovoljna sem, ko sem zadovoljna s svojim nastopom in ko je odziv obiskovalcev pozitiven. V spominu mi je ostala dragocena misel, ki mi jo je pred nekaj leti po koncertu povedal župnik Pavle Juhant. Dejal je, da je bil moj koncert ena zelo lepa maša. To se zelo lepo sliši in je veliko priznanje.
Otroci so navadno tudi naši največji in iskreni kritiki. Sta vas hčerka Ana in sin Domen kdaj kritizirala oziroma vam tudi kdaj svetujeta?
Seveda. Zelo jima zaupam. Enakovredno sodelujeta pri ustvarjanju mojih nastopov, podobe za oder ... Sta nepogrešljiv del moje ekipe. Ana vodi vse koncerte in zanje piše scenarije, Domen je ozvočevalec in tonski mojster. Najbolj smešno je, ko ju sprašujem, kaj naj oblečem, bodisi za fotografiranje, nastop, prosim za komentarje studijskih posnetkov ... Poznata me zelo dobro, saj se res veliko pogovarjamo, drug drugemu pripovedujemo, kaj mislimo, kaj čutimo, skupaj rešujemo težave in delimo izkušnje. Kadar se pri igranju na citre zmotim, me je najbolj strah njune kritike, ker vem, da ne bosta nič zamolčala. Nikoli jima nič ne uide. Seveda je vse dobronamerno, da sem drugič bolj pozorna. Se pa znamo tudi pohvaliti. Pogosto jima priznam, da sta me v določenih stvareh prerasla. In sem pravzaprav hvaležna, saj je to moje in Bogdanovo minulo delo.
Nastopate tudi z različnimi glasbeniki – z rokerjem Rokom Ferengjo, pevko Tejo Saksida, različnimi klapami. Ali ob sebi vse čutite enako?
Rok je pevec v Rok'n'Bandu, je močna osebnost in rojen vodja. Na odru je nepredvidljiv, včasih preseneti s kakšno dodatno kitico ali napovedjo, kar zame pomeni tudi nekaj improvizacije. Vendar skupaj zveniva drugače, čarobno. Z izvajalci Slovensko-dalmatinskega večera sem v dveh letih prepotovala vso Slovenijo in smo ustaljena ekipa. Instrumentalisti pa se moramo tako in tako podrejati pevcem in vsak ima svoje posebnosti. Človeško je, da čutiš z nekom bolj globoko kot z drugim. Na srečo delam z ljudmi, s katerimi ne potrebujemo mnogo besed. Preprosto smo na zelo subtilni frekvenci.
Oktobra je bila izjemno odmevna priredba pesmi Jedina, ki jo je v izvirniku zapel Toše Proeski. Predstavili ste jo z glasbenikom Dejanom Stojanovom. Kako to, da ste se odločili za to priredbo?
Letos spomladi je v moje glasbeno sanjarjenje vstopila čudovita oseba – Dejan Stojanov. Spoznala sem ga na dobrodelni prireditvi. To je bila ljubezen na prvo melodijo. Dejan je pred nastopom v garderobi malo prepeval in se prvič bolj seznanil s citrami ter občudoval moje igranje. Sama pa sem bila nanj pozorna, ker je izžareval dobro energijo, potem pa so me očarali njegov tenor, nežnost in interpretativnost. Naslednji dan sva se slišala in sklenila, da nekaj skupaj posnameva v studiu. Ni bilo treba veliko premišljevati, katera pesem bo prava, saj je Dejan velik oboževalec Tošeta Proeskega, meni pa je Jedina tako in tako zelo pri srcu in jo že leta igram na citre. Tako je ob izvrstnem aranžmaju Janeza Repnika nastalo čudovito drugo Tošetovo delo v slovenščini – Ljubljena, za katerega je izšel tudi videospot. Besedilo je mojstrsko napisal Leon Oblak. Poleg tega pa sem vesela, da se je to zgodilo prav na dan desete obletnice njegove smrti. S tem sva se z Dejanom poklonila spominu nanj. Priljubljenost njegovih pesmi je dokaz, da nosilec življenja ni telo, temveč je nosilec življenja duh, ki je tudi ustvarjalec uspehov. Tošetovo delo je šlo v večnost, ni umrlo z njegovo fizično smrtjo.
Za konec ne moreva mimo vprašanja, ali že veste, kje boste silvestrovali?
Zadnji nastop imam letos 30. decembra. Potem pa z Ano in Domnom spečemo potico, zvečer pa z možem pred TV in pod odejo. To je tisto, kar takrat potrebujem: mir, občutek bližine in pripadnosti. Želim, da se to udejanji tudi vsem dragim bralkam in bralcem.
Besedilo: A. M. // Foto: Goran Antley, Primož Predalič
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
