Kratki razmršeni rdeči lasje, uhan v nosu, tatuji po rokah, zeleno-modre kariraste hlačne nogavice, velika torba s stripovskimi risbami ... Ne, tako si človek ne predstavlja nekdanje baletne plesalke, asistentke v operi in v zadnjih nekaj letih tudi baletne koreografinje. A ko Claudia Sovre, nekdanja članica baletnih ansamblov v Zagrebu in Ljubljani, hodi in govori, je takoj jasno, da tako elegantnih gibov ne more imeti nekdo, ki ni bil plesalec in se vse svoje življenje ni izražal s plesom in svojim telesom.
Claudia je danes zaposlena v SNG Opera in balet Ljubljana, poleg tega pa kot koreografinja in pomočnica sodeluje tudi z Mladim slovenskim baletom, kjer pleše osem mladih baletnih plesalcev, projekt pa delno sofinancirata Evropska unija v sklopu ESS in Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.
"V baletno šolo sem začela hoditi s šestimi leti, potem ko sem nekaj baletnih predstav obiskala z mamo profesorico in njenimi učenci. Vse tri sestre smo hodile na balet, a sem samo jaz vztrajala do konca. No, saj so bili vzponi in padci, vmes sem celo nehala, a sem se nato znova vpisala v baletno šolo," hitro in z navdušenjem govori Claudia Sovre, ki pravi, da bi se kljub vsemu odrekanju in težkemu delu še enkrat odločila za balet.
Med baletnim premorom je Claudia obiskovala še Plesno šolo Jenko, učila jo je znana plesna strokovnjakinja Meta Zagorc, poskusila je vse od jazz baleta do latinskoameriških plesov in še danes, pravi, je navdušena nad hiphopom in drugimi modernimi plesi.
"Ampak balet je moja prva ljubezen. Baletni plesalec mora takoj po koncu šolanja začeti plesati, saj nima neskončno dolge kariere. Srečo se imela, da so me hitro poklicali iz teatra, plesala sem v ansamblu, hkrati pa sem začela dobivati že solistične vloge. Začela sem hoditi tudi na avdicije in sprejela ponudbo v Zagrebu. Tako sem tri leta plesala v Ljubljani in kar osem let v Zagrebu.
Mislim, da sta mi bivanje in delo v Zagrebu zelo spremenili življenje in mi dali neko širino. Zagreb ima velik teater, baletni ansambel je takrat imel približno 80 članov. Moja leta v zagrebškem baletu so me spremenila kot plesalko in osebo, začela sem bolj trdo delati, popolnoma sem se predala baletu. Dojela sem, da to ni poklic, to je način življenja, od tebe je odvisno, ali si pripravljen na vsa odrekanja. Baleta ne moreš opravljati polovično, balet je trdo delo, garanje, hkrati pa najlepši poklic, kar si ga lahko zamisliš. Baletnik moraš biti vsak dan," pripoveduje.
Claudia je vedno vedela, da jo veseli tudi pedagoško delo, zato je proti koncu kariere začela voditi baletne treninge, kmalu pa je dobila tudi priložnost in postala asistentka koreografov (baletni mojster), prvič kot pomočnica Irine Lukaševe.
"Asistent koreografa ima v resnici zelo odgovorno delo. Zraven si, ko koreograf postavlja svoj balet, potem pa moraš skrbeti, da pri vseh ponovitvah, lahko jih je več kot 100, kot na primer pri nas pri Hrestaču, vsi čim bolj natančno sledijo prvotni postavitvi. Ko sem dobila prvo priložnost pri Irini Lukaševi, sem kar malce premišljevala, saj sem imela majhnega otroka, bila sem mama samohranilka, baletni asistent pa mora biti ves čas zraven, od jutra do večera.
Biti asistent je nekaj popolnoma drugega kot biti baletni plesalec. Ti se predvsem ukvarjajo samo s seboj, asistent pa se naenkrat ukvarja z vsemi, s koreografijo, s koreografom, z umetniškim vodjem, in večkrat je prav težko vijugati med vsem tem. Pomeni tudi več preživetih ur v baletni dvorani. Ampak sprejela sem izziv in ni mi žal," pravi.
A nekdanji baletni plesalki so po glavi rojile različne koreografije. Želela se je preizkusiti tudi v tej vlogi. Najprej je začela z dvema nekajminutnima koreografijama na glasbo Eve Hren: Prišla bo pomlad in na glasbo Antonija Vivaldija: Glasneje od tišine, za kateri je dobila tudi nagrado.
Naslednja, malo daljša plesna zgodba pa je bila Zgodbe z Marsa in Venere, ki so jo odplesali plesalci Mladega slovenskega baleta. "No, seveda je moj največji koreografski dosežek Prevaljska legenda, projekt, ki mi ga je kot vse koreografije do zdaj ponudil Tomaž Rode, vodja Mladega slovenskega baleta. Seveda sem si koreografiranja želela, pa vendar me je bilo strah, saj je velika razlika koreografirati ples za nekaj minut ali za debelo uro. Vse je bilo tudi že določeno - glasba Lojzeta Lebiča, tekst Franca Sušnika in seveda plesalci MSB-ja ter pevski zbor Mohorjani iz Prevalj.
Lebičeva glasba je zelo težka, a mi je po več poslušanjih postala všeč in se mi zdaj zdi zelo lepa. Izbrala sem glasbo in poskušala sem čim bolj slediti Sušnikovi zgodbi, veliko smo vadili z mladimi baletnimi plesalci, prilagoditi smo se morali tudi amaterskemu zboru iz Prevalj. Ampak na koncu smo bili zelo zadovoljni, na Prevaljah so bili ljudje ganjeni do solz," še zaključi.
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
