Film o pozabljenem, čeprav neverjetnemu Slovencu Antonu Codelliju

V nasprotju z njegovim življenjem, ki je vrsta neverjetnih zgodb z žalostnim koncem, film navdušuje občinstvo in prejema mednarodne nagrade.

Od barjanskega kolesa do dirkača Codellija

Nekaj let pred življenjsko zgodbo Codellija Miha pritegne odkritje barjanskega kolesa. Arheološka najdba na Ljubljanskem barju, ki s približno pettisočletno skrivnostjo in nedoumljivostjo vzbudi zanimanje svetovnega občinstva – pri nas pa komaj opazno mimogrede zdrsne v pozabo in osamo muzeja. Moram priznati, da je ravno ogled tega dokumentarnega filma razlog, da sem ga poiskala. Ker me je začarala zgodba in mi skozi predstavitev različnih zornih kotov razburkala domišljijo in spodbudila drugačno ovrednotenje te, v resnici izjemne najdbe.

Miha pove: »Občutek imam, da muzejska kampanja ljudem ni dala neke iztočnice. Pač, našli so leseno kolo. In tako se konča. Treba pa se je vprašati, kaj to pomeni. Pogledati, kje so bili takrat, kje smo danes. In biti veseli in ponosni, da je to pri nas. Če bi to našli Angleži ali Američani, bi kolo postalo franšiza, s koliščarji vred.«

Ampak kot kaže, je to znanstvena fantastika. Miha nadaljuje: »Denar za projekt smo zbirali tri leta. Država preprosto ni prepoznala, da je to prioriteta. Sam pa sem odraščal na Barju, z Jalnovimi Bobri.«

Doda še, da so nekaj let z veseljem vlagali v medgeneracijski projekt, ki vključuje film, strip in mobilno aplikacijo, saj mlajši vse manj berejo. A po nekaj letih so se začeli ukvarjati z drugimi projekti. Za barjansko kolo pa je zmanjkalo državne podpore in zanimanja tudi, čeprav bi lahko država izkoristila odlično odskočno desko za nadaljnji razvoj tega fenomena. A zatakne se že pri muzejih, ki so sicer sodelovali, vendar pa vsekakor ne stojijo na istem bregu.

»Naš pristop v filmu je bil raziskovalno-eksperimentalno-arheološki. V filmu smo tako naredili več stvari, kot so jih naredili arheologi s ciljem, da bi še karkoli empirično ugotovili, ne samo arheološko. Kljub temu je naš dosežek pravzaprav, da smo ostali brez odgovora. Kolo je fenomen, ki ga danes težko razložimo, sploh v kontekstu tistega časa.« Skomigne Miha z rameni in skupaj ugotavljava, da nam manjka takšnih zgodb, ki bi nam pokazale drugačen, bolj zavzet odnos do lastne dediščine in zgodovine. Ker je tudi po pet tisoč letih sposobna vzbuditi drugačno ovrednotenje naših prednikov in samih sebe. Podobna zgodba pa se pravzaprav ponavlja tudi z baronom Codellijem.

Znameniti Codelli

»O Codelliju sem slišal že kot otrok,« pripoveduje Miha, »spomnim se, da mi je mama pripovedovala, da je imel prvi avto v Ljubljani in da smo se kopali na kopališču Kodeljevo. To pa je bilo tudi vse.«

Nato pa se je leta 2013 zgodila razstava, ki jo je postavil dr. Marko Frelih, ko sta skupaj z dr. Zmagom Šmitkom potrdila, da so našli škatlo s slikami iz življenja Antona Codellija.

»Baron Codelli je imel zelo pestro in zanimivo življenje. V bistvu veliko bolj, kot smo mislili takrat. Ugotovila sta, da ne gre samo za tehnološkega inovatorja, ampak tudi za velikega pustolovca. Naredil je stvari, ki tudi danes presegajo domišljijo.«

Sledilo je pregledovanje fotografij, načrtov in izsekov dokumentarnega filma, ki se resnično zdijo neverjetni.

»Kot izumitelj je bil fantast in praktik hkrati. Naredil je električno kosilnico, iznašel avtomobilsko svečko. Imel je patent za okroglo televizijo, ki so jo Rusi razvijali še v 50. letih, saj mu je zmanjkalo denarja in ni mogel več ščititi patentov. Zamislil si je tudi dvokilometrski cepelin, ki bi pristajal v Mostah, naredil je daljinski upravljalnik in tudi koncept za raketo.«

Kljub temu skoraj nihče ne ve veliko o njegovem življenju. A danes si lahko ogledamo njegovo zgodbo tudi skozi oči njegovih treh potomk, ki še danes živijo plemiško življenje v tujini. Tu namreč nimajo ničesar več. »Imeli so tri gradove, posestva na Dolenjskem, a se še danes borijo z državo za zemljo in nepremičnine. Grozno in absurdno.« Odkimava Miha in nadaljuje: »Codelli je bil genij, zato so ga najemala tuja podjetja. Tudi nemški Telefunkel, ki ga je najel, da je odšel v Togo in tam sredi pragozda zgradil termoelektrarno in prvo radijsko povezavo z Evropo.«

Afriška avantura in tehnološki podvig

Raziskovanje življenja Antona Codellija je Miho Čelarja in njegovo ekipo torej peljalo iz Evrope tudi v Afriko. »Z ekipo smo bili tam dober teden. Dobili smo cepiva in tablete za malarijo, na koncu pa smo bili na 40 stopinjah in stoodstotni vlagi že čisto bolni. Ti ljudje pa so bili med tistimi komarji brez vsega celih pet let. Mi smo bili že po tednu dni povsem izčrpani,« prizna Miha in namigne na dejstvo, da si danes težko predstavljamo, kaj je takšen projekt pomenil v tistih časih.

Poleg tega, da so ljudje v času Codellija izvedli neverjeten tehnološki podvig in omogočili prvo radijsko povezavo med Evropo in Afriko, pa je Codelli v sodelovanju s filmskim pionirjem Hansom Schomburgkom posnel tudi film po scenariju, ki ga je napisala njegova mati. Vanj je vložil veliko denarja, v pravi afriški produkciji je sodelovalo tudi do 800 statistov, vendar se ne ena ne druga zgodba ni dobro končala.

V Afriko so prišli Angleži in Codelli je moral lastnoročno podreti svoj veliki dosežek, nato pa še nekaj let preživeti v ujetništvu. Ko se je končno vrnil domov je izvedel tudi, da naj bi filmske posnetke zaplenili Angleži. Vendar pa so se pozneje pojavili v malo drugačnem, a precej podobnem filmu izpod rok Schomburgka. S Codellijem sta se zapletla v tožbo, v kateri je Codelli sicer zmagal, a po razglasu bankrota Hansa Schomburgka vseeno ostal brez vsega.

Danes so ruševine Codellijevega podviga v rokah treh afriških plemen, ki živijo na tistem mestu. Miha in ekipa, s katero so snemali film, so afriškim domorodcem prinesli del njihove zgodovine v obliki knjig s fotografijami iz Codellijevega življenja. Tako so lahko prvič videli svoje prednike in naprave, o katerih krožijo mnoge legende. Z malo domišljije bi lahko verjeli, da se je s to gesto lepo dopolnila povezava med Afriko in Slovenijo, ki jo je Codelli začel ustvarjati že pred letom 1920.

Zgodbe in njihova moč

Miha strne vtise o človeški zgodbi, ki je postala film, vreden ogleda, z besedami: »Codelli je bil sanjač, avanturist, kakršnih je malo v Sloveniji. Za to moraš imeti pogum. Vendar pa avanturisti puščajo za sabo razdejanje, navadno družinsko. Zgodba je na zunaj avanturistična, včasih imajo težave z denarjem, odnosi pa so vedno v iskanju idealne ljubezni. Codelli je imel štiri žene, otroci so se kar kopičili, in to je bila ena sama nesreča. Tudi v naslednjih generacijah zakoni niso bili uspešni. In to je žalostna zgodba plemstva. Codelli je živel hitro, vedno na lovu za nekim novim izumom, priložnostjo in hkrati tudi na lovu za svojo naslednjo veliko ljubeznijo. Na hitro sem poškilil v plemiški svet in videl blišč in tudi tragiko ali celo tragikomiko njihovih življenj, predvsem pa kopico nesrečnih odnosov.«

Film o njegovi življenjski zgodbi pa, ravno tako kot tisti o kolesu, razkriva zgodovino, ki jo premalo poznamo in tudi po izidu povzroča spremembe v svetu. Oglašajo se še drugi ljudje, ki so povezani z njegovim življenjem, dobili smo Codellijev kip in park in nekje v Afriki si ljudje lahko prvič ogledajo obraze svojih prednikov, ki so jih poznali le iz zgodb starejših. Ne nazadnje izvem tudi jaz, da je babica mojega moža nekaj časa služila Codellijevim kot vzgojiteljica otrok. Kot pravi Miha: »Pomembno je, kako poveš zgodbo, to pa zahteva nekaj premisleka in truda, ampak to spreminja svet. Zato vedno iščem neko kakovost življenja, kakovost karakterja, nekaj, kar pri človeku navdihuje, čeprav mogoče tudi ni vse dobro, in nekoga, čigar zgodba lahko potencialno tudi nekaj premakne. In kot vidim, se pri razmišljujočih ljudeh, ki se tudi malo potrudijo, to tudi zgodi. Brez nič pa ni nič.«

Besedilo: Maja Grilc // Fotografije: osebni arhiv

Novo na Metroplay: Življenje pod in izven soja žarometov | Maja Bulc