Petindvajsetletni Črt Butul je mojster številnih veščin, predvsem pa mladenič z jasno vizijo in željo početi to, kar mu je res všeč. Story ga je tokrat ujel v Šrilanki, ko je na posebnem dogodku ob dnevu državnosti na drugem koncu sveta pripravljal slavnostno slovensko večerjo za 500 imenitnih gostov.
Story: Ste poseben mladenič številnih talentov. Čeprav ste se preizkusili kot novinar, športnik, snemalec in študent mednarodnih odnosov, pravite, da je kuhinja tisto nekaj, česar se nikoli ne naveličate ... Morda tudi zato, ker ste z ljubeznijo do kuhe zrasli in jo nekako sprejemali kot hobi?
Kuhinja je lahko hobi, lahko pa je del tvojega vsakdana. Hrana je ena od osnovnih življenjskih potreb in ne vem, zakaj si je človek ne bi pripravil na način, ki mu najbolj ustreza. Že pred časom sem se odločil, da bodo naši gostje na mizo dobili jedi, ki bi si jih tudi sam naročil, seveda v dobri veri, da bo tudi njim všeč. Zato vedno pravim, da ko nekdo najde 'službo', ob kateri uživa, ne bo delal nikoli več v življenju. In upam, da sem to jaz.
Story: Slišim, da ste svojo prvo rižoto pripravili pri treh letih?
Srečo sem imel, da mi starši niso nikoli prepovedovali pomoči v kuhinji. Mislim, da je hiperprotektivnost staršev ali strah, da bo njihov otrok kaj umazal, popolnoma odveč in velikokrat celo vzrok za odpor do kuhanja. Meni so pri treh letih začeli odpirati vrata pečice, stopil sem gor in pomagal pri kuhi. Očitno je nekje v malih možganih ostalo zapisano, da je to kul.
Story: Sedaj ste v Šrilanki, kjer s svojimi kuharskimi mojstrovinami razvajate številne ugledne goste. Bi lahko rekli, da je to najpomembnejši dogodek, na katerem ste kuhali?
Pomemben dogodek je vsak obisk na naši domačiji. Vsi gostje so enaki, vsak mora dobiti le najboljše. Dejstvo pa je, da je to eden večjih dogodkov, tako z vidika organizacije in logistike pred dogodkom kot izvedbe. Gre vseeno za 500 ljudi, ki vedo, kaj jejo, in prostora za napake ni.
Story: Poudarek pa vedno ostaja na slovenskih dobrotah in izdelkih, kajne? Kako pa se gosti odzovejo na naše okuse?
Iskreno povedano, sem bil v nekem trenutku rahlo zaskrbljen, če bodo naši okusi za njih sprejemljivi, a sem se naslednjo sekundo pomiril. Ponosno smo pripravili jedi, ki jih pripravljamo za goste na domačiji, in se pri pripravi teh počutim prav udobno. Šlo je za goste, ki vedo, kaj jedo, in ni vrag, da ne bi razumeli tudi slovenske hrane. Med njimi je bilo ogromno diplomatov, ki so prepotovali svet, in tudi od njih smo slišali pohvale.
Story: Morda dobili tudi kakšen kuharski navdih?
Vsak izlet v tuje kuhinje pomeni, da se bom nečesa naučil. Včasih se naučiš, kako si olajšati delo ali kako uporabiti tehniko kuhanja, ki je ne poznaš, včasih pa vidiš, kako ne želiš delati. Če hodiš po svetu z odprtimi očmi, je lahko na vsakem koraku kakšen kuharski navdih.
Story: Ljubezen do Šrilanke je v vaših starših zacvetela že pred nekaj leti, kako pa ste to eksotično deželo doživeli vi?
Država, polna srčnih ljudi in izredno bogata z zelo kvalitetnimi surovinami. Ob obiskih Šrilanke se večkrat odpravim h kolegom, ki živijo ob robu džungle, in tam lahko preživim cele dneve v njihovi kuhinji in poskušam biti v pomoč zelo izkušeni gospodinji. Ni lahko, moram priznati. (smeh)
Story: Za kuharja je omenjeni dogodek verjetno svojevrstna priložnost, če ne zaradi dogodka samega, zaradi gostov, ki na njem uživajo v vaših specialitetah. Kolikokrat so takšni dogodki vzrok za novo poslovno priložnost?
Ob hrani se je lažje dogovarjati o nadaljnjih sodelovanjih. Taki dogodki so velik organizacijski zalogaj, a tudi vzrok in vabilo, da se ljudje odločijo za obisk Domačije Butul in Slovenije tudi po koncu takih dogodkov. Vzamejo si čas in pustijo se razvajati. Skupino 30 poslovnežev iz tega dela sveta pričakujemo pri nas ponovno konec septembra letos.
Story: Pa je tudi ta dogodek prinesel kakšno novo poslovno idejo?
Vsak tak velik dogodek je zabaven, a želja po tem, da delamo butično, individualno, je takrat še večja. Z mislimi sem bil že v domači kuhinji in v glavi že sestavljal krožnike za to poletje. Zadovoljen sem s srečanjem z dvema glasbenikoma, tokrat v Šrilanki in odločili smo se, da bomo v kratkem začeli začeli s projektom povezovanja glasbe in hrane, ki ga imam v mislih in na papirju že nekaj let.
Story: Sicer pa ste delali tudi na prestižni jahti, kajne? Slišim, da je bilo prigod ničkoliko, kaj pa vam je najbolj ostalo v spominu?
Ostalo mi je v spominu, da se ljudje z veliko denarja ločijo na dve skupini: tiste, ki hočejo bogato jesti in ne vedo, kaj pomeni bogato jesti. In tiste, ki razumejo hrano.
Story: Pa vas je pred takšnimi pomembnimi nalogami kdaj ujela tudi panika? Kaj pa potem?
Zdrava mera skepse je prisotna vedno. Ugotovil sem, da to ni panika, jeza, strah ... ampak samo stanje, v katerem se mi misli najbolj efektivno skristalizirajo. Izklopim druge nepomembne dražljaje iz okolja in se osredotočim samo na hrano.
Story: In čeprav kuhalnico vrtite po vseh koncih sveta, jo z enakim veseljem vseeno v roke vzamete tudi doma?
Še najraje doma.
Story: Kaj pa takrat najraje pripravite, ko kuhate samo za dušo?
Kot povedano, so krožniki, ki jih pripravljamo za naše goste, tisti, ki jih tudi sami jemo. Morda je aranžirano drugače, a okusi ostajajo isti. Ko bom ugotovil, da jedi ne delam več z dušo (zase ali za gosta), bom nehal kuhati. A to ni niti približno na vidiku. Sicer pa nekomu, ki se ukvarja s kulinariko, ni primerno postavljati takih vprašanj. Toliko različne hrane sem preizkusil, toliko različnih okusov, in če bi samo enega izpostavil, bi se lahko drugi užalili.
Napisala Kaja Milanič u Fotografije Jaka Jeraša in Črt Butul, osebni arhiv
Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del