Čustven govor Nene Nevenke Muršič očetu v spomin

Nena Nevenka Muršič (foto: osebni arhiv) osebni arhiv
17. 2. 2014

7. februarja 2013 je umrl Franci Muršič, oče zvezdnice resničnostnega šova Big Brother slavnih Nene Nevenke Muršič.

Na njegovem pogrebu je imela Nena dolg in zelo čuteč govor, ki je številne spravil v jok.

V celoti ga z Neninim dovoljenjem objavljamo tudi na tem mestu:

MURŠIČ FRANCI 1941 – 2014

Pride čas, ko se moramo za večno posloviti od nekoga, ki smo ga imeli radi. In danes se poslavljamo od tebe. Dragi očka, v 73. letu starosti se je zaključila tvoja življenjska pot.

Srce je omagalo,
tvoj dih je zastal,
a nate spomin
bo večno ostal.

Bil si skrben in vztrajen v življenju, junaški v zadnjem trpljenju.

Toda ti si vedno pravil:

Samo to še opravim, samo to še postorim, potem se spočijem in umirim.

Življenje je kot knjiga.
Za listom list, za dnevom dan, nihče ne ve, kdaj bo ta roman - napisal zadnjo stran.
Odšel si mnogo prerano, s knjigo življenja nedokončano.
Ne boš več v zvezdnatih nočeh bedel, ne boš več sanjal in ne boš več pel.
Ne boš nestrpen čakal več spomladi, ko tvoje češnje vzcvetijo in trtni nasadi.

Pomlad bo na tvoj vrt prišla in čakala, da prideš ti, in sedla bo na rožna tla in jokala ker te ni.

In ti boš pravil:

Čakate me rože cvetoče, za hišo domačo zeleni gaj, moj dragi, domači kraj. Rad bi prišel, oh, rad. A tja me več ne bo, ker vzel sem slovo.

Tam, kjer si ti, ni sonca, ne luči. Življenje je biser, ki se začne z jokom in konča z jokom.

Tri dni pred tvojo smrtjo sem bila gostja v televizijski oddaji in ko sem omenila voditeljici, kako vidva z mami obožujeta njeno oddajo z glasbenimi videospoti, se je takoj ponudila, da vama izpolni glasbeno željo. Nisem pa niti malo slutila , da bo to v slovo in da se bom na tako lep način poslovila od tebe ter te še zadnjič spravila v solze sreče. In pesem, ki sta jo izbrala - Ti ti ti ti moja rožica - pričakovano, saj je bil tvoj življenjski prostor omejen na domači vrt pred hišo v Črnučah ali na morju, kjer so bile tvoje ljubice: tvoje rožice, vrtne gredice in sadne vrstice – saj je bilo vse do mm v natančni liniji in tvoje plačilo je bilo občudovanje mimodočih.

Ni te več na vrtu, ne v hiši, nič več glas se tvoj ne sliši.
Če lučko na grobu upihnil bo vihar, v naših srcih je ne bo nikdar.

Prišla bo pomlad, na delo vabila, ne bo te zbudila iz večnega sna, sedaj bodo vnuki obirali tvoja jabolka.

Mnogo si ustvaril in zdaj bo vsak korak po domači trati, spomin nate in hvaležna misel je kot luč, ki nikoli ne ugasne...

Bil si poseben in edinstven.

Vedno si dobro znal skrivati svoja čustva, morda smo to tudi pogrešali pri tebi

Bil si izredno natančen, dosleden in tvoj perfekcionizem nam je včasih paral živce, toda sedaj sem ponosna - vesela, da sem delček tega podedovala tudi sama. Nikoli me nisi znal pohvaliti - ker si želel, da sem še boljša. Drugi so mi pa pravili, kako ponosen si name. Morda si se pa pogodil z Bogom: Neno, ali kogar koli od nas, pusti živeti, vzemi raje mene!

Morda je bila tvoja vzgoja malce pretrda, ampak sedaj ugotavljam,da ni bila napačna, kajti oba naju z bratom si vzgojil v vzorna državljana, ki tudi v svojih najbolj občutljivih najstniških letih nisva podlegla mladostnim skušnjavam ali skrenila s prave poti. Oba z bratom ti obljubljava, da boš lahko kljub temu, pa čeprav te ni več med nami, ponosen na naju, kajti morda naju pa kljub temu še vedno kritično opazuješ iz onostranstva.

Vem, pa da je mojemu bratu še posebej težko pri srcu, kajti na njegov rojstni dan so mu upepelili očeta.

Živel si zelo racionalno, bil si izredno varčen, in ko sem gledala, kako so te zapirali v polivinilasto vrečo, mi je bilo zelo hudo, kajti takrat sem videla, da kako je življenje minljivo, kako človek prav ničesar ne odnese s seboj- na oni drugi svet in se zavedala, da si ves čas varčeval za naju - za svoje potomce, hvala ti!

Iz svojega 10. nad. bom videla naravnost na tvoj grob in že sedaj mi je prav težko ob misli, kako bom jaz ležala v topli postelji, ti boš pa na dežju, pod mrzlo zemljo.

Kako rada bi te pogrela s toplino mojega srca, če bi bilo to mogoče.

In nekoč si pravil: ne bojte se mrtvih ljudi, ti vam ne bodo storili nič žalega, bojte se raje živih ljudi, teh se je za bati, res je, te besede si velja zapomniti.

Bil si ljubitelj morja in tudi ponosen na svoje dni , ki si jih prebil v mornarici.

Kljub svojemu skromnemu življenju si vedno poskrbel, da sva z bratom uživala na morju, kjer si naju igrivo tudi po več ur metal v morske valove, res neprecenljivi trenutki lepih spominov.

Nikoli nisi zapravljal ali hodil v gostilne, temveč si skrbno pazil na vsak kovanec in prav zate velja rek, ki se konča takole : kamen na kamen palača ... in si si sam kljub skromnim dohodkom uresničil željo- imeti nekaj svojega- na morju, kamor si z veseljem zahajal.

In ko sem doma igrala na harmoniko, si vedno začel odpirati okna, naj slišijo sosedi, kako hčerka lepo igra, meni je pa bilo nerodno in sem se jezila nate.

Žal mi je , ker te sedaj ni med nami, kajti prepričana sem, da bi bil v tem trenutku ponosen name.

Šele sedaj ko te ni, te bomo iskreni pogrešali: tvoja vnukinja Tina, vnuk Nejc, sin Srečko, mami Kati in moja malenkost – hčerka Nena - ter vsi ostali.

V vseh naših srcih delčki tebe so ostali, do tedaj, ko spet se ob tebi bomo zbrali.